Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Anton Pavlovič Čehov: Drama na lovu

28.11.2022

Piše: Ana Geršak Bere: Lidija Hartman Drama na lovu, predstavljena kot »resnična zgodba«, se uradno začne v pisarni neznanega urednika. Toda pravi začetek nastopi pozneje, s preroškim stavkom: »Mož je ubil ženo!« Besede, ki uvajajo roman Antona Pavloviča Čehova, priklicujejo v spomin neko drugo avtorjevo krilatico – tisto o puški, ki se, če se pojavi na začetku, na koncu mora tudi sprožiti. Misel, ki se na splošno nanaša predvsem na nujnost smiselnega, po možnosti linearnega vzročnega povezovanja pripovednih elementov, se v tem kontekstu preveže z logiko tedaj šele nastajajočih žanrov kriminalnega in detektivskega romana. Drama na lovu ne skriva medbesedilnih navezav, nasprotno, z njimi se veselo poigrava, ne nazadnje tako, da svoje like naziva z imeni junakov svojčas priljubljenih žanrskih pionirjev Émila Gaboriauja in Aleksandra Škljarevskega. Tako kot dramska (ali raje – dramatična) puška imata tudi omenjena avtorja svoje mesto in svoj smisel v čehovljanski pripovedi: sta indica, ki napeljujeta k interpretaciji in reševanju pripovedne uganke. Gaboriau je eden prvih pisateljev, ki je svojemu junaku – detektivu Lecoqu – pripisal natančno preučevanje kraja zločina z namenom iskanja sledi, Škljarevski pa je slovel po povestih, v katerih je glavno vlogo prevzemal sodni preiskovalec, poklic, ki ga opravlja tudi osrednji lik. Ta je hkrati avtor romana v romanu, njegov protagonist in prvoosebni pripovedovalec, podpisan kot Zinovjev oziroma Kamišev. Intertekstualnost je vpisana že v samo strukturo Čehovovega romana Drama na lovu. Zasnovan je kot pripovedni okvir urednika, ki – zelo nerad, to je že treba poudariti – privoli v branje daljšega rokopisa očitno pretresenega neznanca, ki se lepega dne pojavi v njegovi pisarni z željo, da bi kdo prebral in po možnosti tudi objavil njegov prvenec. Sledi torej branje rokopisa, ki je še najbolj podoben nekakšnim atmosferičnim zapisom epigona Dostojevskega, posebej v segmentih, kjer pripovedovalec, ne povsem brez užitka, razkriva svoj razklani, podtalni značaj. Pripovedovalec se vživlja v vlogo antagonista, občutljivega, inteligentnega opazovalca, predobrega, da bi stagniral v podeželskem povprečju, in nagnjenega k bolestnim izpadom iskrenosti, ki pa niso nič drugega kot poza. Čehov se s tem obregne ob resnobne, tragične karakterje, ki so takrat kraljevali po sočasnih vélikih ruskih romanih, za katere naj bi Anton Pavlovič nekoč dejal, da so preobsežni in dolgočasni. A kot je zapisano v Drami na lovu: »Poznavanje tuje literature za porotnike ni obvezno.« Ironijo je namreč zaznati tudi brez prepoznavanja referenc, predvsem v načinu strukturiranja lika pripovedovalca in v uredniških opombah, podpisanih zgolj s pomenljivima začetnicama A. Č. Opombe opozarjajo na zamolke in nedoslednosti v rokopisu, s čimer pravzaprav napovedujejo razplet oziroma razkritje morilca, poskrbijo pa tudi za komično distanco. Urednik samovoljno črta pripovedovalčeve neposrečene melodramatične pasaže in jih pospremi s komentarji tipa: »Temu sledi plastično in izumetničeno razmišljanje o avtorjevi duševni vzdržljivosti. /…/ Preseneča s svojo grobostjo, zato sem ga izpustil.« Na koncu pa prostodušno zapiše, da so iz romana izpuščeni odlomki, »ki presenečajo s svojim cinizmom, razvlečenostjo in malomarnostjo literarne obdelave«. Izpuščeni naj bi bili tudi dva opisa nočnih orgij in divje kvartanje z obilo kletvic, kar bi gotovo prizadelo občutljivejši del bralstva. Vrhunec pa seveda nastopi s soočenjem urednika, preobraženega v detektiva, in avtorja – morilca. Zaplet, ki ga bo leta pozneje navdušenemu bralstvu uspešneje, to je že treba reči, prikazala Agatha Christie s svojim nemara najboljšim romanom Umor Rogerja Ackroyda. Drama na lovu je edini roman Antona Pavloviča Čehova. Napisal ga je leta 1884, star štiriindvajset let, po tem, ko je imel za seboj že dramsko besedilo brez naslova, ki ga danes poznamo pod nazivom Platonov, tri povesti in dve zbirki novel; da o zgodbah, ki so neobjavljene obtičale v predalu, niti ne govorimo. Na prvi pogled se zdi, da je bil izlet v romaneskno formo prej ko ne eksperiment, preizkušanje terena, širjenje področja boja, morda tudi načrten premik v razvijanje daljših in ambicioznejših pripovednih struktur, ki se bodo sčasoma ustalile na mejnem obsegu med pripovedko in kratkim romanom. Ni izključeno, da je šlo tudi za hudomušno polemiziranje s takrat popularnimi žanri in priljubljenimi klasiki. Drama na lovu je nekakšen zločin brez kazni, kjer se raskolniški Kamišev za hipno, v afektu storjeno dejanje ne pokesa, temveč mirno živi naprej in o tem celo napiše sentimentalen romanček. Čehov si najverjetneje ni prizadeval napisati »prave« kriminalke; zdi se, da ga je ekskurz v romaneskne vode predvsem zabaval. Iskanje morilca, ki ga razkriva že v promociji izpostavljena navezava na roman Agathe Christie, tako ni zares bistveno. Dramo na lovu bi še najlažje označila za avtorjev guilty pleasure; pri čemer je prednost tistega, ki bere, v tem, da lahko v branju uživa nekaznovano.


Ocene

1944 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Anton Pavlovič Čehov: Drama na lovu

28.11.2022

Piše: Ana Geršak Bere: Lidija Hartman Drama na lovu, predstavljena kot »resnična zgodba«, se uradno začne v pisarni neznanega urednika. Toda pravi začetek nastopi pozneje, s preroškim stavkom: »Mož je ubil ženo!« Besede, ki uvajajo roman Antona Pavloviča Čehova, priklicujejo v spomin neko drugo avtorjevo krilatico – tisto o puški, ki se, če se pojavi na začetku, na koncu mora tudi sprožiti. Misel, ki se na splošno nanaša predvsem na nujnost smiselnega, po možnosti linearnega vzročnega povezovanja pripovednih elementov, se v tem kontekstu preveže z logiko tedaj šele nastajajočih žanrov kriminalnega in detektivskega romana. Drama na lovu ne skriva medbesedilnih navezav, nasprotno, z njimi se veselo poigrava, ne nazadnje tako, da svoje like naziva z imeni junakov svojčas priljubljenih žanrskih pionirjev Émila Gaboriauja in Aleksandra Škljarevskega. Tako kot dramska (ali raje – dramatična) puška imata tudi omenjena avtorja svoje mesto in svoj smisel v čehovljanski pripovedi: sta indica, ki napeljujeta k interpretaciji in reševanju pripovedne uganke. Gaboriau je eden prvih pisateljev, ki je svojemu junaku – detektivu Lecoqu – pripisal natančno preučevanje kraja zločina z namenom iskanja sledi, Škljarevski pa je slovel po povestih, v katerih je glavno vlogo prevzemal sodni preiskovalec, poklic, ki ga opravlja tudi osrednji lik. Ta je hkrati avtor romana v romanu, njegov protagonist in prvoosebni pripovedovalec, podpisan kot Zinovjev oziroma Kamišev. Intertekstualnost je vpisana že v samo strukturo Čehovovega romana Drama na lovu. Zasnovan je kot pripovedni okvir urednika, ki – zelo nerad, to je že treba poudariti – privoli v branje daljšega rokopisa očitno pretresenega neznanca, ki se lepega dne pojavi v njegovi pisarni z željo, da bi kdo prebral in po možnosti tudi objavil njegov prvenec. Sledi torej branje rokopisa, ki je še najbolj podoben nekakšnim atmosferičnim zapisom epigona Dostojevskega, posebej v segmentih, kjer pripovedovalec, ne povsem brez užitka, razkriva svoj razklani, podtalni značaj. Pripovedovalec se vživlja v vlogo antagonista, občutljivega, inteligentnega opazovalca, predobrega, da bi stagniral v podeželskem povprečju, in nagnjenega k bolestnim izpadom iskrenosti, ki pa niso nič drugega kot poza. Čehov se s tem obregne ob resnobne, tragične karakterje, ki so takrat kraljevali po sočasnih vélikih ruskih romanih, za katere naj bi Anton Pavlovič nekoč dejal, da so preobsežni in dolgočasni. A kot je zapisano v Drami na lovu: »Poznavanje tuje literature za porotnike ni obvezno.« Ironijo je namreč zaznati tudi brez prepoznavanja referenc, predvsem v načinu strukturiranja lika pripovedovalca in v uredniških opombah, podpisanih zgolj s pomenljivima začetnicama A. Č. Opombe opozarjajo na zamolke in nedoslednosti v rokopisu, s čimer pravzaprav napovedujejo razplet oziroma razkritje morilca, poskrbijo pa tudi za komično distanco. Urednik samovoljno črta pripovedovalčeve neposrečene melodramatične pasaže in jih pospremi s komentarji tipa: »Temu sledi plastično in izumetničeno razmišljanje o avtorjevi duševni vzdržljivosti. /…/ Preseneča s svojo grobostjo, zato sem ga izpustil.« Na koncu pa prostodušno zapiše, da so iz romana izpuščeni odlomki, »ki presenečajo s svojim cinizmom, razvlečenostjo in malomarnostjo literarne obdelave«. Izpuščeni naj bi bili tudi dva opisa nočnih orgij in divje kvartanje z obilo kletvic, kar bi gotovo prizadelo občutljivejši del bralstva. Vrhunec pa seveda nastopi s soočenjem urednika, preobraženega v detektiva, in avtorja – morilca. Zaplet, ki ga bo leta pozneje navdušenemu bralstvu uspešneje, to je že treba reči, prikazala Agatha Christie s svojim nemara najboljšim romanom Umor Rogerja Ackroyda. Drama na lovu je edini roman Antona Pavloviča Čehova. Napisal ga je leta 1884, star štiriindvajset let, po tem, ko je imel za seboj že dramsko besedilo brez naslova, ki ga danes poznamo pod nazivom Platonov, tri povesti in dve zbirki novel; da o zgodbah, ki so neobjavljene obtičale v predalu, niti ne govorimo. Na prvi pogled se zdi, da je bil izlet v romaneskno formo prej ko ne eksperiment, preizkušanje terena, širjenje področja boja, morda tudi načrten premik v razvijanje daljših in ambicioznejših pripovednih struktur, ki se bodo sčasoma ustalile na mejnem obsegu med pripovedko in kratkim romanom. Ni izključeno, da je šlo tudi za hudomušno polemiziranje s takrat popularnimi žanri in priljubljenimi klasiki. Drama na lovu je nekakšen zločin brez kazni, kjer se raskolniški Kamišev za hipno, v afektu storjeno dejanje ne pokesa, temveč mirno živi naprej in o tem celo napiše sentimentalen romanček. Čehov si najverjetneje ni prizadeval napisati »prave« kriminalke; zdi se, da ga je ekskurz v romaneskne vode predvsem zabaval. Iskanje morilca, ki ga razkriva že v promociji izpostavljena navezava na roman Agathe Christie, tako ni zares bistveno. Dramo na lovu bi še najlažje označila za avtorjev guilty pleasure; pri čemer je prednost tistega, ki bere, v tem, da lahko v branju uživa nekaznovano.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


17.12.2021

Mike Bartlett: Klinc

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik


13.12.2021

Simona Semenič: Tri igre za punce

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič


13.12.2021

Andrej Medved: Guba v očesu

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Jorge Alfonso: Travograd

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


12.12.2021

Mesno gledališče ljubljansko - Falk Richter: Izredne razmere

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani


11.12.2021

Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom

SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:


06.12.2021

Kristina Hočevar: Rujenje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Lidija Hartman


06.12.2021

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


06.12.2021

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič


03.12.2021

Spencer

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Hiša Gucci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Moja najljubša vojna & Josep

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.11.2021

Jernej Mlekuž: ABCČĆ migracij

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.


Stran 44 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov