Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Ana Hancock
Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše
Smisel rože je avtobiografija, ki pa se zaveda svoje literarne narave. To je še posebej očitno v poglavjih, imenovanih »komentar«, v katerih Ivo Svetina secira svoje preteklo literarno ustvarjanje, natančneje mladostno ljubezensko poezijo, s hvalevredno samokritičnostjo. Če povzamemo za avtorjem, ne gre za knjigo spominov, temveč za interpretacijo, ki je vedno tudi mistifikacija. Vendar pa se zdi, da med pripovedovalcem in avtorjem ni razkoraka.
Naslovna roža predstavlja življenje, sicer polno lepote, a krhko in efemerno kot cvetlica, o kateri Svetina pravi, da je »kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«. Smisel rože je tako, precej očitno, smisel življenja. Edino, za kar se sprva zdi, da kljubuje minljivosti, je literarno ustvarjanje, natančneje poezija. Poezija, ki bi ubesedila bistvo življenja, bi postala ne le neminljiv ekvivalent življenja, temveč zaradi svoje dolgoživosti temu tudi nadrejena. Glavni lik se tu znajde pred vsaj dvojno nezmožnostjo. Ne le pred nezmožnostjo ubesediti v meri, kot si je zamislil, pred razmikom med predstavljanim in uresničenim, temveč tudi, da s tem početjem zamuja tisto, kar je želel ovekovečiti. To pa so predvsem romantični odnosi, ali kakor Svetina povzema za Šalamunom: »da je pisanje pesmi, takrat, ko žena spi in bi moral biti ob njej, znamenje vrhunske sebičnosti«. A tudi odnosi z ljudmi so že vnaprej zapisani minljivosti. Ženske so, čeprav jim poleg poezije velja osrednje zanimanje, zreducirane na seksualni objekt in zunanjo lepoto.
Jezik je slikovit in nazoren, poudarek je na občutenju trenutka, kakor se kaže subjektu. Besedišče je razkošno, s številnimi redkimi in arhaičnimi besedami. Avtor se večkrat sklicuje na eminence slovenske literarne misli in klasike svetovne literature. Odlomki iz njihovih del so posejani skozi ves roman. Povedi so razvejane, z mnogimi podredji. Slog je večinoma privzdignjen, vendar dosledna nazornost vodi tudi v skorajda naturalistične opise manj nežnih dogodkov, kar v delo vnaša nekoliko surovosti. Še zlasti poetični in doživeti pa so opisi narave, vedut, delov dneva in daljnih obmorskih mest, kraja, kjer se hrepenenje še najbolj približa potešitvi. Posebna pozornost je namenjena barvam in svetlobi ter občutkom, ki ga te zbujajo v subjektu. Potovanja so, poleg spolnosti, uživanje v snovnosti, tisto pravo življenje, ki ima smisel v samem sebi.
Tesnoba, ki se poraja iz zavedanja, da minljivosti naposled ni mogoče ubežati, obseda glavni lik, verjetno Svetino samega, in predstavlja edino stalnico življenja. Neizčrpen vir nemira je tudi skorajda shizofrena zahteva po ustvarjanju, ko bistva ni mogoče izraziti z besedami, hkrati pa je pisanje edini dokaz, predvsem samemu sebi, da smo živeli. Ali kakor bi dejal pripovedovalec: »Kje je tu smisel življenja? ... Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo … Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?! ... Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«
Smisel rože je neke vrste razvojni roman, kjer je odnos do literature osrednjega pomena. Prek poskusa ubeseditve neubesedljivega, literature kot terapije, spomenika življenju, do sprijaznjenja, da je literatura sama sebi namen ali kakor proti koncu romana ugotavlja pripovedovalec: »To nikakor ni zdravilo, to so nabrekle, patetične besede«. A odpoved poeziji, tako kot odpoved alkoholu, nikakor ni lahka in nepovratna.
Piše: Ana Hancock
Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše
Smisel rože je avtobiografija, ki pa se zaveda svoje literarne narave. To je še posebej očitno v poglavjih, imenovanih »komentar«, v katerih Ivo Svetina secira svoje preteklo literarno ustvarjanje, natančneje mladostno ljubezensko poezijo, s hvalevredno samokritičnostjo. Če povzamemo za avtorjem, ne gre za knjigo spominov, temveč za interpretacijo, ki je vedno tudi mistifikacija. Vendar pa se zdi, da med pripovedovalcem in avtorjem ni razkoraka.
Naslovna roža predstavlja življenje, sicer polno lepote, a krhko in efemerno kot cvetlica, o kateri Svetina pravi, da je »kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«. Smisel rože je tako, precej očitno, smisel življenja. Edino, za kar se sprva zdi, da kljubuje minljivosti, je literarno ustvarjanje, natančneje poezija. Poezija, ki bi ubesedila bistvo življenja, bi postala ne le neminljiv ekvivalent življenja, temveč zaradi svoje dolgoživosti temu tudi nadrejena. Glavni lik se tu znajde pred vsaj dvojno nezmožnostjo. Ne le pred nezmožnostjo ubesediti v meri, kot si je zamislil, pred razmikom med predstavljanim in uresničenim, temveč tudi, da s tem početjem zamuja tisto, kar je želel ovekovečiti. To pa so predvsem romantični odnosi, ali kakor Svetina povzema za Šalamunom: »da je pisanje pesmi, takrat, ko žena spi in bi moral biti ob njej, znamenje vrhunske sebičnosti«. A tudi odnosi z ljudmi so že vnaprej zapisani minljivosti. Ženske so, čeprav jim poleg poezije velja osrednje zanimanje, zreducirane na seksualni objekt in zunanjo lepoto.
Jezik je slikovit in nazoren, poudarek je na občutenju trenutka, kakor se kaže subjektu. Besedišče je razkošno, s številnimi redkimi in arhaičnimi besedami. Avtor se večkrat sklicuje na eminence slovenske literarne misli in klasike svetovne literature. Odlomki iz njihovih del so posejani skozi ves roman. Povedi so razvejane, z mnogimi podredji. Slog je večinoma privzdignjen, vendar dosledna nazornost vodi tudi v skorajda naturalistične opise manj nežnih dogodkov, kar v delo vnaša nekoliko surovosti. Še zlasti poetični in doživeti pa so opisi narave, vedut, delov dneva in daljnih obmorskih mest, kraja, kjer se hrepenenje še najbolj približa potešitvi. Posebna pozornost je namenjena barvam in svetlobi ter občutkom, ki ga te zbujajo v subjektu. Potovanja so, poleg spolnosti, uživanje v snovnosti, tisto pravo življenje, ki ima smisel v samem sebi.
Tesnoba, ki se poraja iz zavedanja, da minljivosti naposled ni mogoče ubežati, obseda glavni lik, verjetno Svetino samega, in predstavlja edino stalnico življenja. Neizčrpen vir nemira je tudi skorajda shizofrena zahteva po ustvarjanju, ko bistva ni mogoče izraziti z besedami, hkrati pa je pisanje edini dokaz, predvsem samemu sebi, da smo živeli. Ali kakor bi dejal pripovedovalec: »Kje je tu smisel življenja? ... Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo … Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?! ... Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«
Smisel rože je neke vrste razvojni roman, kjer je odnos do literature osrednjega pomena. Prek poskusa ubeseditve neubesedljivega, literature kot terapije, spomenika življenju, do sprijaznjenja, da je literatura sama sebi namen ali kakor proti koncu romana ugotavlja pripovedovalec: »To nikakor ni zdravilo, to so nabrekle, patetične besede«. A odpoved poeziji, tako kot odpoved alkoholu, nikakor ni lahka in nepovratna.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov