Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pošvedrani klavir je nenavaden dokumentarec o skrivnostnem koncertnem klavirju, ki je zdelan, zaprašen in v pozabo potopljen tičal v kotu Studia 1 Radia Slovenija, vse dokler ga med pripravami na uprizoritev neke radijske igre ni odkril skladatelj Gregor Strniša. Znamka Bösendorfer, model Grand Piano 225 s subkontra F, je pričala o njegovi ekskluzivnosti, saj gre za poseben model z razširjenim naborom tipk, zaradi katerih, kot v filmu pove eden od sogovornikov, zna ta klavir v določenih legah zazveneti bolj veličastno, »wagnerjansko«. O poreklu klavirja mu nihče na radiu ni znal povedati nič gotovega. Veličastna speča zver s črno-belimi tipkami je tako pritegnila Strniševo radovednost, da se je najprej zakopal v klavir, da bi našel njegovo serijsko številko, in potem še v arhive. Nazadnje je odkril, da je klavir leta 1937 kupil veliki predvojni industrialec Rado Hribar. Zgodbo o Radu Hribarju in njegovi ženi Kseniji poznamo iz Jančarjevega romana To noč sem jo videl, zdaj pa jo, po ovinku, dopolnjuje še Miha Vipotnik, ki je šel po Strniševih sledeh in pripoved o pozabljenem radijskem klavirju na zelo samosvoj, izviren način rekonstruiral še v filmu.
Pošvedrani klavir ni klasičen dokumentarec, kjer bi v ospredje silila informativna funkcija, ampak je polnokrvno avtorsko delo enega najvidnejših domačih intermedijskih umetnikov, akademskega slikarja in videasta Mihe Vipotnika, ki se je filma lotil na precej eksperimentalen način. Pripoved je kompleksna in prepleta različne narativne niti, mešata se resničnost in fikcija, dokumentarni, igrani in animirani deli, v brezšivno celoto je zmontirano slikovno in video gradivo iz različnih vetrov in časovnih slojev, izmenjavajo se subjektivni in objektivni pogledi na obravnavano temo. Podobno kompleksna je tudi zvočna slika, dirigent, ki vse to raznoliko gradivo poveže v koherentno kompozicijo, pa je stripar Ciril Horjak alias dr. Horowitz, ki v kontaktni radijski oddaji v vlogi samega sebe s pomočjo svojih poslušalcev raziskuje, nadgrajuje in sproti izrisuje zamolčano zgodovino inštrumenta. Ciril Horjak se izkaže s tako naravno filmsko (pa tudi radijsko) prezenco, da bi bilo prav škoda, če ga ne bi še kdaj srečali na velikem platnu.
Kljub svoji zapleteni, večplastni strukturi ima film, še zlasti v prvem delu, zelo lahkoten, igriv ton, ki postopoma dobiva temačnejši zven. Gledalec, ki ne pozna ozadja zgodbe, bo sicer težko ujel vse pomenske odtenke in povezal vse zgodbene niti, ki jih je avtor zavozlal okrog nesrečnega klavirja, saj je teh preprosto preveč, da bi jih v celoti doumeli že ob prvem ogledu. A to nima bistvenega vpliva na estetski užitek, ki ga film ponuja. Vipotnikov »vanta črn« klavir iz Studia 1 je črna luknja, ki zgosti čas, črvina, skozi katero zdrknemo po dramatični zgodovini 20. stoletja, njegov film pa sodobna, sveža in dinamična interpretacija dokumentarne forme.
Pošvedrani klavir je nenavaden dokumentarec o skrivnostnem koncertnem klavirju, ki je zdelan, zaprašen in v pozabo potopljen tičal v kotu Studia 1 Radia Slovenija, vse dokler ga med pripravami na uprizoritev neke radijske igre ni odkril skladatelj Gregor Strniša. Znamka Bösendorfer, model Grand Piano 225 s subkontra F, je pričala o njegovi ekskluzivnosti, saj gre za poseben model z razširjenim naborom tipk, zaradi katerih, kot v filmu pove eden od sogovornikov, zna ta klavir v določenih legah zazveneti bolj veličastno, »wagnerjansko«. O poreklu klavirja mu nihče na radiu ni znal povedati nič gotovega. Veličastna speča zver s črno-belimi tipkami je tako pritegnila Strniševo radovednost, da se je najprej zakopal v klavir, da bi našel njegovo serijsko številko, in potem še v arhive. Nazadnje je odkril, da je klavir leta 1937 kupil veliki predvojni industrialec Rado Hribar. Zgodbo o Radu Hribarju in njegovi ženi Kseniji poznamo iz Jančarjevega romana To noč sem jo videl, zdaj pa jo, po ovinku, dopolnjuje še Miha Vipotnik, ki je šel po Strniševih sledeh in pripoved o pozabljenem radijskem klavirju na zelo samosvoj, izviren način rekonstruiral še v filmu.
Pošvedrani klavir ni klasičen dokumentarec, kjer bi v ospredje silila informativna funkcija, ampak je polnokrvno avtorsko delo enega najvidnejših domačih intermedijskih umetnikov, akademskega slikarja in videasta Mihe Vipotnika, ki se je filma lotil na precej eksperimentalen način. Pripoved je kompleksna in prepleta različne narativne niti, mešata se resničnost in fikcija, dokumentarni, igrani in animirani deli, v brezšivno celoto je zmontirano slikovno in video gradivo iz različnih vetrov in časovnih slojev, izmenjavajo se subjektivni in objektivni pogledi na obravnavano temo. Podobno kompleksna je tudi zvočna slika, dirigent, ki vse to raznoliko gradivo poveže v koherentno kompozicijo, pa je stripar Ciril Horjak alias dr. Horowitz, ki v kontaktni radijski oddaji v vlogi samega sebe s pomočjo svojih poslušalcev raziskuje, nadgrajuje in sproti izrisuje zamolčano zgodovino inštrumenta. Ciril Horjak se izkaže s tako naravno filmsko (pa tudi radijsko) prezenco, da bi bilo prav škoda, če ga ne bi še kdaj srečali na velikem platnu.
Kljub svoji zapleteni, večplastni strukturi ima film, še zlasti v prvem delu, zelo lahkoten, igriv ton, ki postopoma dobiva temačnejši zven. Gledalec, ki ne pozna ozadja zgodbe, bo sicer težko ujel vse pomenske odtenke in povezal vse zgodbene niti, ki jih je avtor zavozlal okrog nesrečnega klavirja, saj je teh preprosto preveč, da bi jih v celoti doumeli že ob prvem ogledu. A to nima bistvenega vpliva na estetski užitek, ki ga film ponuja. Vipotnikov »vanta črn« klavir iz Studia 1 je črna luknja, ki zgosti čas, črvina, skozi katero zdrknemo po dramatični zgodovini 20. stoletja, njegov film pa sodobna, sveža in dinamična interpretacija dokumentarne forme.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Neveljaven email naslov