Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Sašo Puljarević
Bere: Jure Franko
Zbirka kratkih zgodb Marka Sosiča Samotne ljubezni je izšla leto dni po avtorjevi smrti in prinaša pet zgodb, ki so bile pred tem objavljene v Primorskem dnevniku, in tri, ki pred tem še niso bile natisnjene, zgodba Ob sosednji mizi je bila nagrajena na Arsovem natečaju za kratko zgodbo, zadnja zgodba v zbirki pa je ostala nedokončana.
Marko Sosič tudi zgodbah, ki so izšle v zbirki Samotne ljubezni, postavlja v središče notranji svet protagonistov, njihova občutja in spomine. Z dosledno rabo sedanjika, ki trajanje skoncentrira na izbran trenutek, ustvarja vtis hipnosti, hkrati pa mu izhodišče večne sedanjosti omogoča, da se vešče premika po miselnem svetu junakov, brska po njihovih spominih, utvarah, predstavah, čustvih in občutkih.
Že prva zgodba Julijan, Bahiri vpelje tonaliteto hrepenenja, ki ga zaznamuje trk med tistim, kar je minilo, in zavedanjem o nezmožnostih danega trenutka. Julijan si želi med topole, da bi tako kot nekoč morda tudi tokrat spet našel svojo ljubo. V zgodbi Ženska ob oknu Sonja, poročena mati, hrepeni po ljubimki, protagonistka zgodbe Anastazija, njeno jutro pa po očetu in morju … Tesno povezana s tovrstnim hrepenenjem je posledično tudi osamljenost, ki prav tako preveva vse zgodbe in njihove junake v zbirki. A Sosič osamljenosti ne razgalja, prej jo estetizira. Nekakšna vztrajnost, morda celo kljubujoča, ki pa se prav zaradi nemoči zateka v umetniški izraz.
V prvih treh zgodbah Sosič to dosega s stapljanjem pripovedovalcev in glavnih likov oziroma s preigravanjem fokalizatorjev. Sprva se zdi, da pripovedovalec govori o nekom tretjem, na koncu zgodbe pa subtilno nastopi preobrat in pripovedovalec preide v tistega, o katerem pripoveduje. Morda se po treh zgodbah zdi, da se bo tovrstna fluidnost perspektiv, naratološki prijem zamenjave likov, ki namenoma zavaja bralca, začel predvidljivo ponavljati, a zbirka nato z zgodbo Samotna ljubezen, sinkopirano pretrga repetitivne pripovedne postopke. Prav v tej zgodbi, ki je idejno morda najbolj skoncentrirana, knjiga doživi nekakšen vrhunec. Če gre v prvih treh zgodbah za hrepenenje po partnerjih, ljubimcih, na tem mestu preide v idejo humanizma, ki pod različnimi plastmi temelji na sočloveku. Junakinja namreč v stanovanje sprejme skupino ljudi, v katerih je zlahka prepoznati begunce. Nahrani jih in jim odstopi prostor, da se odpočijejo, a naslednjega jutra izginejo. Ne izginejo pa samo oni, temveč tudi njen ljubimec, z zadnjo povedjo pa se zdi, da izgine tudi sama (»In mislim, da me ni.«). Zdi se torej, da se človek v Sosičevih zgodbah konstituira v odnosu do Drugega, iz česar pa veje izrazito socialna dimenzija njegovih del. Ni težko pritrditi Dušanu Šarotarju, ki v spremni besedi piše, da je Marko Sosič vse življenje pisal eno knjigo, pa naj bo to zaradi junakov, ki prehajajo iz enega dela v drugega, koordinat, ki so določale prostor in čas dogajanja njegovih del, ali pa ne nazadnje vrednot, ki jih je zagovarjal. Najsi bodo to begunci z Bližnjega vzhoda, starejši ljudje z demenco ali pa, kot v romanu Kruh, prah, ljudje, ki jih je zajela vojna ob razpadu Jugoslavije, Sosič ne odstopa od ideje humanosti ter slika paralelizme, ki razkrajajo ustaljene predstave (npr. že v prvi zgodbi Julijan, Bahiri). In v tem kontekstu gre razumeti tudi naslov zbirke. Kakšna je namreč samotna ljubezen? Neuslišana? Osamljena? Ljubezen ki jo omejujejo družbeni konteksti oziroma kar sama resničnost? Zdi se, da je poudarek drugje. Če človek potrebuje Drugega, to še ne pomeni, da ga ne more ljubiti v njegovi odsotnosti. Ali če po poti patetike stopimo še korak dlje, ljubezen se v Sosičevih zgodbah kaže kot nekaj inherentno človeškega.
Pri zadnjih treh zgodbah je opazen rahel zasuk od prvega dela zbirke. Če v prvem delu še najdemo obrise fabul, jih avtor v drugem delu še močneje razkroji. Način upovedovanja postane kompleksnejši, prizori so še bolj fragmentarni, hipni, a še vedno niso lapidarni, temveč poetično zvezani v celote. Pri tem gre Sosiču v prid prepoznaven slog, ki mu ostaja zvest tudi tokrat. Gre za sila natančno odmerjanje besed, subtilno metaforiko z močnim učinkom, ki njegove junake spreminja v like iz Hopperjevih slik. Srečamo jih ujete v nekem trenutku banalne vsakdanjosti, a zaradi močne atmosferičnosti, igre senc, pomenov, metafor in notranje napetosti, zaradi katere brni ozračje, zgodbe slikajo obrise prikritega, skrivnosti. Te avtor zgolj nakaže, ne razpleta jih s podajanjem informacij, temveč z vtisom, ki ga naredi na nas.
Zadnja zgodba v zbirki Samotne ljubezni z naslovom Preprosto življenje je ostala nedokončana. Zaključi se z avtorjevo opombo, kako bi jo želel nadaljevati, a mu je časa za to zmanjkalo. Prav v tem pripisu je mogoče opazovati sposobnosti Sosičeve pisave. Če bi mi namreč kdo rekel, da želi napisati zgodbo o krutosti kolaboracionizma, priznam, mi ne bi vzbudil pretiranega zanimanja, a zaradi pripovednih tehnik in slogovne natančnosti, bi Sosiču dal vsaj priložnost. Kajti njegove zgodbe niso nič drugega kot filigranske miniature, snežne krogle, obsojene na zamrznjenost v trenutku, v katerih pa snežni kosmi, vsakič ko jih potresemo, padejo malo drugače.
Piše: Sašo Puljarević
Bere: Jure Franko
Zbirka kratkih zgodb Marka Sosiča Samotne ljubezni je izšla leto dni po avtorjevi smrti in prinaša pet zgodb, ki so bile pred tem objavljene v Primorskem dnevniku, in tri, ki pred tem še niso bile natisnjene, zgodba Ob sosednji mizi je bila nagrajena na Arsovem natečaju za kratko zgodbo, zadnja zgodba v zbirki pa je ostala nedokončana.
Marko Sosič tudi zgodbah, ki so izšle v zbirki Samotne ljubezni, postavlja v središče notranji svet protagonistov, njihova občutja in spomine. Z dosledno rabo sedanjika, ki trajanje skoncentrira na izbran trenutek, ustvarja vtis hipnosti, hkrati pa mu izhodišče večne sedanjosti omogoča, da se vešče premika po miselnem svetu junakov, brska po njihovih spominih, utvarah, predstavah, čustvih in občutkih.
Že prva zgodba Julijan, Bahiri vpelje tonaliteto hrepenenja, ki ga zaznamuje trk med tistim, kar je minilo, in zavedanjem o nezmožnostih danega trenutka. Julijan si želi med topole, da bi tako kot nekoč morda tudi tokrat spet našel svojo ljubo. V zgodbi Ženska ob oknu Sonja, poročena mati, hrepeni po ljubimki, protagonistka zgodbe Anastazija, njeno jutro pa po očetu in morju … Tesno povezana s tovrstnim hrepenenjem je posledično tudi osamljenost, ki prav tako preveva vse zgodbe in njihove junake v zbirki. A Sosič osamljenosti ne razgalja, prej jo estetizira. Nekakšna vztrajnost, morda celo kljubujoča, ki pa se prav zaradi nemoči zateka v umetniški izraz.
V prvih treh zgodbah Sosič to dosega s stapljanjem pripovedovalcev in glavnih likov oziroma s preigravanjem fokalizatorjev. Sprva se zdi, da pripovedovalec govori o nekom tretjem, na koncu zgodbe pa subtilno nastopi preobrat in pripovedovalec preide v tistega, o katerem pripoveduje. Morda se po treh zgodbah zdi, da se bo tovrstna fluidnost perspektiv, naratološki prijem zamenjave likov, ki namenoma zavaja bralca, začel predvidljivo ponavljati, a zbirka nato z zgodbo Samotna ljubezen, sinkopirano pretrga repetitivne pripovedne postopke. Prav v tej zgodbi, ki je idejno morda najbolj skoncentrirana, knjiga doživi nekakšen vrhunec. Če gre v prvih treh zgodbah za hrepenenje po partnerjih, ljubimcih, na tem mestu preide v idejo humanizma, ki pod različnimi plastmi temelji na sočloveku. Junakinja namreč v stanovanje sprejme skupino ljudi, v katerih je zlahka prepoznati begunce. Nahrani jih in jim odstopi prostor, da se odpočijejo, a naslednjega jutra izginejo. Ne izginejo pa samo oni, temveč tudi njen ljubimec, z zadnjo povedjo pa se zdi, da izgine tudi sama (»In mislim, da me ni.«). Zdi se torej, da se človek v Sosičevih zgodbah konstituira v odnosu do Drugega, iz česar pa veje izrazito socialna dimenzija njegovih del. Ni težko pritrditi Dušanu Šarotarju, ki v spremni besedi piše, da je Marko Sosič vse življenje pisal eno knjigo, pa naj bo to zaradi junakov, ki prehajajo iz enega dela v drugega, koordinat, ki so določale prostor in čas dogajanja njegovih del, ali pa ne nazadnje vrednot, ki jih je zagovarjal. Najsi bodo to begunci z Bližnjega vzhoda, starejši ljudje z demenco ali pa, kot v romanu Kruh, prah, ljudje, ki jih je zajela vojna ob razpadu Jugoslavije, Sosič ne odstopa od ideje humanosti ter slika paralelizme, ki razkrajajo ustaljene predstave (npr. že v prvi zgodbi Julijan, Bahiri). In v tem kontekstu gre razumeti tudi naslov zbirke. Kakšna je namreč samotna ljubezen? Neuslišana? Osamljena? Ljubezen ki jo omejujejo družbeni konteksti oziroma kar sama resničnost? Zdi se, da je poudarek drugje. Če človek potrebuje Drugega, to še ne pomeni, da ga ne more ljubiti v njegovi odsotnosti. Ali če po poti patetike stopimo še korak dlje, ljubezen se v Sosičevih zgodbah kaže kot nekaj inherentno človeškega.
Pri zadnjih treh zgodbah je opazen rahel zasuk od prvega dela zbirke. Če v prvem delu še najdemo obrise fabul, jih avtor v drugem delu še močneje razkroji. Način upovedovanja postane kompleksnejši, prizori so še bolj fragmentarni, hipni, a še vedno niso lapidarni, temveč poetično zvezani v celote. Pri tem gre Sosiču v prid prepoznaven slog, ki mu ostaja zvest tudi tokrat. Gre za sila natančno odmerjanje besed, subtilno metaforiko z močnim učinkom, ki njegove junake spreminja v like iz Hopperjevih slik. Srečamo jih ujete v nekem trenutku banalne vsakdanjosti, a zaradi močne atmosferičnosti, igre senc, pomenov, metafor in notranje napetosti, zaradi katere brni ozračje, zgodbe slikajo obrise prikritega, skrivnosti. Te avtor zgolj nakaže, ne razpleta jih s podajanjem informacij, temveč z vtisom, ki ga naredi na nas.
Zadnja zgodba v zbirki Samotne ljubezni z naslovom Preprosto življenje je ostala nedokončana. Zaključi se z avtorjevo opombo, kako bi jo želel nadaljevati, a mu je časa za to zmanjkalo. Prav v tem pripisu je mogoče opazovati sposobnosti Sosičeve pisave. Če bi mi namreč kdo rekel, da želi napisati zgodbo o krutosti kolaboracionizma, priznam, mi ne bi vzbudil pretiranega zanimanja, a zaradi pripovednih tehnik in slogovne natančnosti, bi Sosiču dal vsaj priložnost. Kajti njegove zgodbe niso nič drugega kot filigranske miniature, snežne krogle, obsojene na zamrznjenost v trenutku, v katerih pa snežni kosmi, vsakič ko jih potresemo, padejo malo drugače.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov