Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Sašo Puljarević
Bere: Jure Franko
Zbirka kratkih zgodb Marka Sosiča Samotne ljubezni je izšla leto dni po avtorjevi smrti in prinaša pet zgodb, ki so bile pred tem objavljene v Primorskem dnevniku, in tri, ki pred tem še niso bile natisnjene, zgodba Ob sosednji mizi je bila nagrajena na Arsovem natečaju za kratko zgodbo, zadnja zgodba v zbirki pa je ostala nedokončana.
Marko Sosič tudi zgodbah, ki so izšle v zbirki Samotne ljubezni, postavlja v središče notranji svet protagonistov, njihova občutja in spomine. Z dosledno rabo sedanjika, ki trajanje skoncentrira na izbran trenutek, ustvarja vtis hipnosti, hkrati pa mu izhodišče večne sedanjosti omogoča, da se vešče premika po miselnem svetu junakov, brska po njihovih spominih, utvarah, predstavah, čustvih in občutkih.
Že prva zgodba Julijan, Bahiri vpelje tonaliteto hrepenenja, ki ga zaznamuje trk med tistim, kar je minilo, in zavedanjem o nezmožnostih danega trenutka. Julijan si želi med topole, da bi tako kot nekoč morda tudi tokrat spet našel svojo ljubo. V zgodbi Ženska ob oknu Sonja, poročena mati, hrepeni po ljubimki, protagonistka zgodbe Anastazija, njeno jutro pa po očetu in morju … Tesno povezana s tovrstnim hrepenenjem je posledično tudi osamljenost, ki prav tako preveva vse zgodbe in njihove junake v zbirki. A Sosič osamljenosti ne razgalja, prej jo estetizira. Nekakšna vztrajnost, morda celo kljubujoča, ki pa se prav zaradi nemoči zateka v umetniški izraz.
V prvih treh zgodbah Sosič to dosega s stapljanjem pripovedovalcev in glavnih likov oziroma s preigravanjem fokalizatorjev. Sprva se zdi, da pripovedovalec govori o nekom tretjem, na koncu zgodbe pa subtilno nastopi preobrat in pripovedovalec preide v tistega, o katerem pripoveduje. Morda se po treh zgodbah zdi, da se bo tovrstna fluidnost perspektiv, naratološki prijem zamenjave likov, ki namenoma zavaja bralca, začel predvidljivo ponavljati, a zbirka nato z zgodbo Samotna ljubezen, sinkopirano pretrga repetitivne pripovedne postopke. Prav v tej zgodbi, ki je idejno morda najbolj skoncentrirana, knjiga doživi nekakšen vrhunec. Če gre v prvih treh zgodbah za hrepenenje po partnerjih, ljubimcih, na tem mestu preide v idejo humanizma, ki pod različnimi plastmi temelji na sočloveku. Junakinja namreč v stanovanje sprejme skupino ljudi, v katerih je zlahka prepoznati begunce. Nahrani jih in jim odstopi prostor, da se odpočijejo, a naslednjega jutra izginejo. Ne izginejo pa samo oni, temveč tudi njen ljubimec, z zadnjo povedjo pa se zdi, da izgine tudi sama (»In mislim, da me ni.«). Zdi se torej, da se človek v Sosičevih zgodbah konstituira v odnosu do Drugega, iz česar pa veje izrazito socialna dimenzija njegovih del. Ni težko pritrditi Dušanu Šarotarju, ki v spremni besedi piše, da je Marko Sosič vse življenje pisal eno knjigo, pa naj bo to zaradi junakov, ki prehajajo iz enega dela v drugega, koordinat, ki so določale prostor in čas dogajanja njegovih del, ali pa ne nazadnje vrednot, ki jih je zagovarjal. Najsi bodo to begunci z Bližnjega vzhoda, starejši ljudje z demenco ali pa, kot v romanu Kruh, prah, ljudje, ki jih je zajela vojna ob razpadu Jugoslavije, Sosič ne odstopa od ideje humanosti ter slika paralelizme, ki razkrajajo ustaljene predstave (npr. že v prvi zgodbi Julijan, Bahiri). In v tem kontekstu gre razumeti tudi naslov zbirke. Kakšna je namreč samotna ljubezen? Neuslišana? Osamljena? Ljubezen ki jo omejujejo družbeni konteksti oziroma kar sama resničnost? Zdi se, da je poudarek drugje. Če človek potrebuje Drugega, to še ne pomeni, da ga ne more ljubiti v njegovi odsotnosti. Ali če po poti patetike stopimo še korak dlje, ljubezen se v Sosičevih zgodbah kaže kot nekaj inherentno človeškega.
Pri zadnjih treh zgodbah je opazen rahel zasuk od prvega dela zbirke. Če v prvem delu še najdemo obrise fabul, jih avtor v drugem delu še močneje razkroji. Način upovedovanja postane kompleksnejši, prizori so še bolj fragmentarni, hipni, a še vedno niso lapidarni, temveč poetično zvezani v celote. Pri tem gre Sosiču v prid prepoznaven slog, ki mu ostaja zvest tudi tokrat. Gre za sila natančno odmerjanje besed, subtilno metaforiko z močnim učinkom, ki njegove junake spreminja v like iz Hopperjevih slik. Srečamo jih ujete v nekem trenutku banalne vsakdanjosti, a zaradi močne atmosferičnosti, igre senc, pomenov, metafor in notranje napetosti, zaradi katere brni ozračje, zgodbe slikajo obrise prikritega, skrivnosti. Te avtor zgolj nakaže, ne razpleta jih s podajanjem informacij, temveč z vtisom, ki ga naredi na nas.
Zadnja zgodba v zbirki Samotne ljubezni z naslovom Preprosto življenje je ostala nedokončana. Zaključi se z avtorjevo opombo, kako bi jo želel nadaljevati, a mu je časa za to zmanjkalo. Prav v tem pripisu je mogoče opazovati sposobnosti Sosičeve pisave. Če bi mi namreč kdo rekel, da želi napisati zgodbo o krutosti kolaboracionizma, priznam, mi ne bi vzbudil pretiranega zanimanja, a zaradi pripovednih tehnik in slogovne natančnosti, bi Sosiču dal vsaj priložnost. Kajti njegove zgodbe niso nič drugega kot filigranske miniature, snežne krogle, obsojene na zamrznjenost v trenutku, v katerih pa snežni kosmi, vsakič ko jih potresemo, padejo malo drugače.
Piše: Sašo Puljarević
Bere: Jure Franko
Zbirka kratkih zgodb Marka Sosiča Samotne ljubezni je izšla leto dni po avtorjevi smrti in prinaša pet zgodb, ki so bile pred tem objavljene v Primorskem dnevniku, in tri, ki pred tem še niso bile natisnjene, zgodba Ob sosednji mizi je bila nagrajena na Arsovem natečaju za kratko zgodbo, zadnja zgodba v zbirki pa je ostala nedokončana.
Marko Sosič tudi zgodbah, ki so izšle v zbirki Samotne ljubezni, postavlja v središče notranji svet protagonistov, njihova občutja in spomine. Z dosledno rabo sedanjika, ki trajanje skoncentrira na izbran trenutek, ustvarja vtis hipnosti, hkrati pa mu izhodišče večne sedanjosti omogoča, da se vešče premika po miselnem svetu junakov, brska po njihovih spominih, utvarah, predstavah, čustvih in občutkih.
Že prva zgodba Julijan, Bahiri vpelje tonaliteto hrepenenja, ki ga zaznamuje trk med tistim, kar je minilo, in zavedanjem o nezmožnostih danega trenutka. Julijan si želi med topole, da bi tako kot nekoč morda tudi tokrat spet našel svojo ljubo. V zgodbi Ženska ob oknu Sonja, poročena mati, hrepeni po ljubimki, protagonistka zgodbe Anastazija, njeno jutro pa po očetu in morju … Tesno povezana s tovrstnim hrepenenjem je posledično tudi osamljenost, ki prav tako preveva vse zgodbe in njihove junake v zbirki. A Sosič osamljenosti ne razgalja, prej jo estetizira. Nekakšna vztrajnost, morda celo kljubujoča, ki pa se prav zaradi nemoči zateka v umetniški izraz.
V prvih treh zgodbah Sosič to dosega s stapljanjem pripovedovalcev in glavnih likov oziroma s preigravanjem fokalizatorjev. Sprva se zdi, da pripovedovalec govori o nekom tretjem, na koncu zgodbe pa subtilno nastopi preobrat in pripovedovalec preide v tistega, o katerem pripoveduje. Morda se po treh zgodbah zdi, da se bo tovrstna fluidnost perspektiv, naratološki prijem zamenjave likov, ki namenoma zavaja bralca, začel predvidljivo ponavljati, a zbirka nato z zgodbo Samotna ljubezen, sinkopirano pretrga repetitivne pripovedne postopke. Prav v tej zgodbi, ki je idejno morda najbolj skoncentrirana, knjiga doživi nekakšen vrhunec. Če gre v prvih treh zgodbah za hrepenenje po partnerjih, ljubimcih, na tem mestu preide v idejo humanizma, ki pod različnimi plastmi temelji na sočloveku. Junakinja namreč v stanovanje sprejme skupino ljudi, v katerih je zlahka prepoznati begunce. Nahrani jih in jim odstopi prostor, da se odpočijejo, a naslednjega jutra izginejo. Ne izginejo pa samo oni, temveč tudi njen ljubimec, z zadnjo povedjo pa se zdi, da izgine tudi sama (»In mislim, da me ni.«). Zdi se torej, da se človek v Sosičevih zgodbah konstituira v odnosu do Drugega, iz česar pa veje izrazito socialna dimenzija njegovih del. Ni težko pritrditi Dušanu Šarotarju, ki v spremni besedi piše, da je Marko Sosič vse življenje pisal eno knjigo, pa naj bo to zaradi junakov, ki prehajajo iz enega dela v drugega, koordinat, ki so določale prostor in čas dogajanja njegovih del, ali pa ne nazadnje vrednot, ki jih je zagovarjal. Najsi bodo to begunci z Bližnjega vzhoda, starejši ljudje z demenco ali pa, kot v romanu Kruh, prah, ljudje, ki jih je zajela vojna ob razpadu Jugoslavije, Sosič ne odstopa od ideje humanosti ter slika paralelizme, ki razkrajajo ustaljene predstave (npr. že v prvi zgodbi Julijan, Bahiri). In v tem kontekstu gre razumeti tudi naslov zbirke. Kakšna je namreč samotna ljubezen? Neuslišana? Osamljena? Ljubezen ki jo omejujejo družbeni konteksti oziroma kar sama resničnost? Zdi se, da je poudarek drugje. Če človek potrebuje Drugega, to še ne pomeni, da ga ne more ljubiti v njegovi odsotnosti. Ali če po poti patetike stopimo še korak dlje, ljubezen se v Sosičevih zgodbah kaže kot nekaj inherentno človeškega.
Pri zadnjih treh zgodbah je opazen rahel zasuk od prvega dela zbirke. Če v prvem delu še najdemo obrise fabul, jih avtor v drugem delu še močneje razkroji. Način upovedovanja postane kompleksnejši, prizori so še bolj fragmentarni, hipni, a še vedno niso lapidarni, temveč poetično zvezani v celote. Pri tem gre Sosiču v prid prepoznaven slog, ki mu ostaja zvest tudi tokrat. Gre za sila natančno odmerjanje besed, subtilno metaforiko z močnim učinkom, ki njegove junake spreminja v like iz Hopperjevih slik. Srečamo jih ujete v nekem trenutku banalne vsakdanjosti, a zaradi močne atmosferičnosti, igre senc, pomenov, metafor in notranje napetosti, zaradi katere brni ozračje, zgodbe slikajo obrise prikritega, skrivnosti. Te avtor zgolj nakaže, ne razpleta jih s podajanjem informacij, temveč z vtisom, ki ga naredi na nas.
Zadnja zgodba v zbirki Samotne ljubezni z naslovom Preprosto življenje je ostala nedokončana. Zaključi se z avtorjevo opombo, kako bi jo želel nadaljevati, a mu je časa za to zmanjkalo. Prav v tem pripisu je mogoče opazovati sposobnosti Sosičeve pisave. Če bi mi namreč kdo rekel, da želi napisati zgodbo o krutosti kolaboracionizma, priznam, mi ne bi vzbudil pretiranega zanimanja, a zaradi pripovednih tehnik in slogovne natančnosti, bi Sosiču dal vsaj priložnost. Kajti njegove zgodbe niso nič drugega kot filigranske miniature, snežne krogle, obsojene na zamrznjenost v trenutku, v katerih pa snežni kosmi, vsakič ko jih potresemo, padejo malo drugače.
Na drugem koncertu sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija za abonma Kromatika je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostoval hrvaški pianist Dejan Lazić, orkester pa je vodil novi šef-dirigent Rossen Milanov. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...
Zdi se, da Matjaža Ivanišina skoraj obsesivno privlači tisto, kar se skriva pred njegovim pogledom, kar se mu na neki način izmika ...
V nedeljo zvečer je bil v Slovenski filharmoniji 1. koncert letošnje sezone Vokalnega abonmaja. Na njem je bila tudi Polona Gantar.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
S sinočnjo premiero se je odprla nova sezona tudi v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Tri igralke: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in Tamara Avguštin ter glasbenika Ina Puntar in Samo Kutin so pod režijskim vodstvom Mirjane Medojević ustvarili avtorski projekt po delih dramatika Rudija Šeliga. Na premieri je bila Tadeja Krečič. IZOBČENKE – avtorski projekt po delih Rudija Šeliga (1935 – 2004) Premiera: 27. 9. 2019 v Mali drami Režiserka Mirjana Medojević Dramaturga Eva Kraševec, Ilija Đurović Scenograf Branko Hojnik Lektorica Tatjana Stanič Avtorja glasbe ina Puntar, Samo Kutin Oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan, Branko Hojnik Igrajo Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Ina puntar, Samo Kutin vir fotografije: https://www.google.com/search?q=izob%C4%8Denke+drama&sxsrf=ACYBGNT8aP-LMbDh1vCXpV5hvlyIihxTBQ:1569666212867&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjhqaKopvPkAhVPLVAKHVWHCVIQ_AUIESgB&biw=1680&bih=858#imgrc=rH-toWhFRZAtCM
Sinoči ob pol osmih je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani prvi koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Na koncertu z naslovom "Iz starega sveta" smo slišali skladbe Ludwiga van Beethovna, Richarda Straussa in Antonina Dvoržaka. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Laura Wade: Dragi, doma sem! Home, I'm Darling, 2018 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. september 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Nina Šorak Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Ina Ferlan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Avtorica videa Pila Rusjan Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Asistentka dramaturginje Taja Lesjak Šilak Asistentka scenografa Sara Slivnik Igrajo Iva Krajnc Bagola, Jure Henigman, Bernarda Oman, Tjaša Železnik, Uroš Smolej, Viktorija Bencik Emeršič / Miranda Trnjanin k. g. S sinočnjo premiero komedije Dragi, doma sem! sodobne angleške dramatičarke Laure Wade so v Mestnem gledališču ljubljanskem začeli sezono tudi na Mali sceni. Lani napisano odrsko delo, ki se na izviren, čeprav ne ravno poglobljen način loteva mnogih vprašanj, predvsem feminizma in bega pred resničnostjo, je v prevodu Tine Mahkota režirala Nina Šorak. Vtise po premieri je zbrala Staša Grahek. Foto: Iva Krajnc Bagola Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/program/predstave/dragi-doma-sem/
Nova sezona ljubljanske Drame je posvečena ljubezni. Začeli so jo na velikem odru z uprizoritvijo drame Saloma Oscarja Wilda v novem prevodu Primoža Viteza in režiji Eduarda Milerja. Naslovno tragično junakinjo je oblikovala Polona Juh, med glavnimi protagonisti so še Igor Samobor kot prerok Johanaan, Gregor Baković kot vladar Herod Antipa in Alojz Svete kot Salomina mati in Herodova žena. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana Oscar Wilde: Saloma Premiera 21. september 2019 Prevajalec Primož Vitez Režiser Eduard Miler Avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska Scenograf Atej Tutta Kostumograf Leo Kulaš Glasbeni opremljevalec Eduard Miler Avtor videa Atej Tutta Koreografka Maša Kagao Knez Oblikovalka maske Špela Ema Veble Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Lektor Arko Asistentka kostumografa Lara Kulaš Igrajo Polona Juh, Igor Samobor, Gregor Baković, Alojz Svete, Robert Korošec/Andraž Harauer, Gal Oblak, Valter Dragan, Matija Rozman, Boris Mihalj, Zvone Hribar, Gorazd Logar, Andraž Harauer/Matic Valič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Igor Velše.
Mestno gledališče ljubljansko Katarina Morano, Žiga Divjak: Sedem dni 2019 Krstna uprizoritev Premiera 19. september 2019 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenografka Barbara Kapelj Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Avtor videa Domen Martinčič Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Asistent režiserja (študijsko) Žiga Hren Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec, Iztok Drabik Jug k. g V Mestnem gledališču ljubljanskem so novo sezono začeli s krstno uprizoritvijo besedila Sedem dni; v igri različne vloge ljudi, ki se v življenju ne znajdejo najbolje, oblikujejo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec in Iztok Drabik Jug; avtorja Sedmih dni sta Katarina Morano in Žiga Divjak, slednji je tudi režiser. Predpremiero igre si je ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/sedem-dni/
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov