Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Aleksander Golja Iztok Osojnik, vsestranski pisec, esejist, komparativist, filozof, antropolog, alpinist in prevajalec, je avgusta za pesniški opus – ta obsega več kot trideset pesniških zbirk – prejel Veronikin zlatnik poezije. Podeljevalci so v utemeljitvi zapisali, da gre za “učenega posameznika, ki načrtno motri sebe in druge, zato v njegovih pesmih najdemo opise in ironične komentarje lastnega početja, ocene družbenega dogajanja doma in v svetu, dialoge z drugimi avtorji in razmisleke o filozofskih vprašanjih". Tudi v proznem delu Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa prepoznamo vse omenjene prvine. Ves čas jih podčrtava asociativni tok avtorjeve zavesti, ki nenehno niha med literarnim in filozofskim zapisom, zato dela ne moremo označiti ne za roman ne za zbirko kratkih zgodb ne za zbirko filozofskih esejev, saj se uspešno izogiba vsem literarnim klasifikacijam in žanrskim opredelitvam. Če bi sodili po naslovnici, ki je tudi produkt Osojnikove vsestranske umetniške nadarjenosti, bi zaslutili njeno avanturistično, pustolovsko, morebiti celo detektivsko in znanstvenofantastično podlago, a to je le kulisa za bogato introspekcijsko samoanalizo, ki v osmih zgodbah razodeva izredno lucidnega avtorja, svetovnega popotnika in ustvarjalca, ki doživlja pisanje kot celovit proces, neločljiv od branja, potovanja in vsakdanjega razmišljanja. Z enakim entuziazmom se loteva psihoanalitične obravnave nesrečne ljubezni, antropološkega seciranja zgodovinskih dogodkov, v katere so vpleteni domači in tuji umetniki, ter intuitivnih prebliskov na temo literature: “Literatura je politična, ker odpira brezna svobode, in etična, ker v teh breznih vznika etično nezavednega, ko mu pišoč [ali beroč] nastavim ušesa in hrbet, da me zabode vanj.” Ne glede na to, ali tone v trans med vožnjo po enolični avtocesti, ki vodi proti nekdanji jugoslovanski prestolnici, ali se prepušča podrhtavajočim refleksijam na vlaku sredi podeželja na Poljskem, ali pa sredi južne Amerike opreza za halucinogeno rastlino, ki bi ga navdala s temeljnim spoznanjem, ga prosti tok misli kot reko ponikalnico izmenično potiska v nezavedno iskanje povezav in v ostrenje lastne zavesti. Zato je po njegovem mnenju “treba biti pozoren, ko se v karkoli spustiš. Ker vsaka zgodba, ki se ne izide, zagrize v živo meso in ga strga. Ne gre za kakšne moralne zadeve, za pravila igre, postavljena od zunaj, temveč za notranjo pogojenost, ki je ni mogoče izigrati, prenesti okoli, se ji izmuzniti.” Na tak način pojmuje tudi pisanje, ki ga doživlja kot boj za pravico do samoizražanja in kot nekaj organskega, kar prihaja od znotraj: “Človek se sam odloči, kako bo pisal, ne da bi veliko govoril o tem. Izboriti si način, kako govoriti, ne navzven, v pričakovanju hvaležnih odzivov v javnosti, ampak znotraj, kjer stavki rastejo iz živega mesa. Iz njega in vanj.” V vsaki izmed osmih besedil v knjigi Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa Osojnik postreže s strukturnim okvirjem oziroma specifično temo, ki sčasoma preraste začrtani okvir in bodisi pridobi nadrealistično ozadje bodisi se v popolnosti razbohoti v filozofsko razmišljanje, ki ima ontološke, fenomenološke in epistemološke prvine. V zgodbi z naslovom Empedokles predstavi fotoreporterja, ki se odloči, da bo postal svoja lastna umetnina, v zgodbi Pasja radost so v ospredju nenavadni krajani manjšega slovenskega mesta, ki se preizkušajo v tolmačenju latinščine. Zgodba Križanka je sestavljena iz pojmov, ki jih avtor nanaša vzporedno in navpično ter tako pokaže na prepletenost filozofskih tem, področij in doživetij, vseskozi pa spremljamo zgodbo menedžerja, ki v hrepenenju po svojem eksistencialnem nasprotju postane neke vrste zenovski pisatelj. V zgodbi mala lulu, ki predstavlja preplet psihoanalitičnih refleksij o ljubezni in nočnih sanjarij človeka, ki je prisiljen spati na klopci v parku, smo priča mozaiku zgodb, ki jih sestavlja govor neke nezavedne želje, podkrepljen z dolgimi stavki ter s popolno odsotnostjo velikih črk na začetku stavkov in imen: “... glede na to, da govori nezavedno, ki igra pomembno vlogo v registrih strasti, v pasivnem čakanju na umirajočo željo v nihanju užitka in bolesti, cela zadeva ne more biti nič sporadičnega, kot se reče, in je nekako skladna z željo.” V knjigi najbolj izstopa najdaljša in najbolj večplastna zgodba z naslovom Poskus, v katero so vključeni tudi življenjepisi in dela ustvarjalcev, kot so Jerzy Grotowski, Olga Tokarczuk, Doris Lessing, Simone Weil, Michel Houellebecq in Dejan Koban, v njej pa najdemo tudi zanimiva razmišljanja o ustroju ideološkega aparata krščanske cerkve in pisma državljanke Slonokoščene obale, ki zaradi smrtonosne bolezni prosi za denar. V Povsem preprosti zgodbi, ki se nahaja na koncu knjige, pa se Osojnik vrne k analizi nezavedne želje in gonov ter se osredotoči na postavljanje vzporednic med nesrečno ljubeznijo in pisanjem: “Pisateljica torej od sebe daje tisto, česar nima, žene jo tisto, kar v bolečini daje od sebe. V resnici pa sprejema, dobiva. Tako kot pri ljubezni, ki ni povrnjena, a je zaradi tega samo še bolj obupana, intenzivna. Šele kot taka (njen spis v nastajanju) žari s polno močjo. Se polno udejanja onkraj vsakih romantičnih oziroma sentimentalnih slik, brez smisla.” Ali je knjiga Iztoka Osojnika Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa avtobiografski zapis ali izmišljena konstrukcija, je nenazadnje obrobnega pomena, prav tako spraševanje o tem, kdo je pravzaprav famozni Jesus Falcao, saj kot pove v zaključni besedi avtor sam, mita ne velja mešati s fabulo, čeprav je v pričujočih zgodbah zaradi prelivanja enega v drugo težko določiti, kje se eden konča in kje se začne druga ...