Ocena filma Izvirni naslov: Fabelmans Režiser: Steven Spielberg Nastopajo: Michelle Williams, Gabriel La Belle, Paul Dano, Seth Rogen, Judd Hirsch Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Polavtobiografski film Stevena Spielberga Fabelmanovi se uvršča v skupino nostalgičnih pripovedi o odraščanju, ki so jih uveljavljeni režiserji posneli v zadnjih letih. Lani smo si denimo lahko ogledali Sladičevo pico Paula Thomasa Andersona in Božjo roko Paola Sorrentina, ki je avtobiografski na podoben način kot Fabelmanovi. Na drugi strani lahko vzporednico iščemo v Tarantinovi samonanašalnosti, ki vrhunec doseže s filmom Bilo je nekoč v Hollywoodu iz leta 2019. Gre, skratka, za razmah nekega žanra, ki postaja nekoliko utrujajoč. Uveljavljeni umetniki se v zrelih letih skozi nostalgično patino in z večjimi ali manjšimi ščepci mitologizacije ozirajo nazaj v svojo mladost, za kar potrošijo več milijonov dolarjev. A vendarle nas kljub ponavljajočim se vzorcem ti filmi vendarle pritegnejo. Fabelmanovi so poleg tega tipična zgodba o ameriški srednjerazredni družini, o ameriški judovski družini, ameriškem geniju in ameriških sanjah, o ameriških petdesetih in šestdesetih letih. Po svoje je ta žanr do velike priljubljenosti že pred desetletji pripeljal pisatelj Philip Roth. Na ravni same zgodbe od Fabelmanovih ne moremo pričakovati nič posebne izvirnosti. Njihov čar se skriva v treh stvareh: v izjemni kinematografski čutnosti, v izjemnem občutku za zgodovinske podrobnosti in v skromnosti. Barve, kostumografija in kadri nas ob pomoči spontano vzniklih detajlov popeljejo naravnost v petdeseta. Spielbergu se uspe ogniti nostalgiji in prav s tem, da nam tisti čas prikaže kot običajnega, pri tem pa poudarja drobne namige, vzpostavi igro podobnosti in razlik, ki pritegnejo pozornost in povedo nekaj pomenljivega o ameriški civilizaciji. S tem ko se ogne samomitologizaciji in tudi svojo mlajšo različico prikaže kot dokaj običajno, prepusti prostor zgodbi družinskih članov, sošolcev, deklet in široki paleti drugih likov, ki uspešno zapolnjujejo pisano fresko. Spielberg, skratka, dopusti, da prek njega film pravzaprav govori zgodbe o drugih, pri tem pa vpelje še zgodbo o filmu samem. Kaj lahko o drugih in o času pove film kot medij? Medij, ki pripoveduje, dokumentira, razkriva, arhivira, se spominja in manipulira? Umetnost, ki ni toliko plod posameznikove veličastne ekscentričnosti, kot je posameznik sam njen plod. Čeprav Fabelmanovi, kot rečeno, niso najizvirnejši film, lahko očarajo s tem, da nikoli ne obljubljajo več, kot lahko dajo, in nas ravno zato presenečajo s svojimi malimi preboji.