Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Režiser: Vinci Vogue Anžlovar
Nastopajo: Boris Cavazza, Vlado Novak, Zala Đurić, Goran Navojec, Senko Velinov, Jasna Diklić, Maruša Majer, Nenad Tokalić, Ksenija Mišič, Jonas Žnidaršič, Dario Varga, Primož Pirnat, Timon Šturbej
Piše: Igor Harb
Bere: Renato Horvat
Dedek gre na jug je film ceste, ki ga žanrsko lahko uvrstimo med kriminalke in komedije, pri tem pa ima močan element tudi glasba. Zgodba je osredotočena na ostarela glasbenika Borisa in Vlada, ki se s starim avtodomom odpravita iskat Borisovo izgubljeno ljubezen, ko jima pot prekriža mlada Esma, ki je kot priča umora na begu pred gangsterji. Čeprav se film začne izrazito akcijsko, kmalu prevladata dramski in komični del zgodbe, skupaj s parado skorajda absurdnih likov, ki jih trojica sreča na poti v Makedonijo. Ja, dedek gre bistveno dlje proti jugu, kot je šla babica.
Film je v konceptu in razpoloženju vreden naslednik kultne uspešnice Babica gre na jug iz leta 1991, ki jo je posnel takrat še študent Vinci Vouge Anžlovar. Ta se v novem filmu vrača kot režiser, scenarist, montažer in soavtor glasbe. Babica gre na jug je bil prvi slovenski film, ki je prišel v kinematografe v novi državi in se je takrat zdel kot dober znanilec sprememb usmeritev domače produkcije. Stavil je na komedijo in glasbo in predvsem želel gledalca spraviti v dobro voljo.
Žal so v treh desetletjih le redki filmi sledili temu vzoru, a Dedek gre na jug je med njimi. K temu pripomore tudi odlična zasedba, z Borisom Cavazzo, Vladom Novakom in Zalo Đurić v glavnih vlogah. Film že od samega začetka vzpostavi trden odnos med Borisom in Vladom, skozi skorajda nenehno pričkanje pa predstavi tudi dovolj osebne zgodovine in tega, kar ju žene, da nosita film. Resda njuni dialogi občasno dobijo nekoliko gledališki patos, predvsem pri daljših izmenjavah, kar režiser sicer skuša odpraviti z izdatno uporabo montaže in kamere, ki pa se vedno ne obnese. Z igro in občutkom za komedijo se izkaže tudi Zala Djurić, ki je poleg obeh dedkov v vlogi Esme tudi edini celosten lik. Drugi zasedejo precej manj časa pred kamero in zapolnjujejo stereotipe, da se zgodba čim bolj dinamično premakne naprej. A prav pri njih se izkaže kakovost scenarija in igralcev, saj liki, na primer morilca v podobi Maruše Majer in Nenada Tokalića ter romska tihotapca, ki ju odigrata Hrvat Goran Navojec in Makedonec Senko Velinov, filmu dodajo humor, patos in karizmo. Hkrati to ne velja za vse stranpoti, ki jih ubere zgodba, a pri dobri uri in pol ne izgubi tempa, tudi ko se prepusti glasbi. No, morda bi morali reči predvsem, ko se prepusti glasbi, saj je ta ravno tako odlična, kot je bila pri predhodniku, in ostane z gledalcem tudi po odhodu iz kina.
Ocena filma
Režiser: Vinci Vogue Anžlovar
Nastopajo: Boris Cavazza, Vlado Novak, Zala Đurić, Goran Navojec, Senko Velinov, Jasna Diklić, Maruša Majer, Nenad Tokalić, Ksenija Mišič, Jonas Žnidaršič, Dario Varga, Primož Pirnat, Timon Šturbej
Piše: Igor Harb
Bere: Renato Horvat
Dedek gre na jug je film ceste, ki ga žanrsko lahko uvrstimo med kriminalke in komedije, pri tem pa ima močan element tudi glasba. Zgodba je osredotočena na ostarela glasbenika Borisa in Vlada, ki se s starim avtodomom odpravita iskat Borisovo izgubljeno ljubezen, ko jima pot prekriža mlada Esma, ki je kot priča umora na begu pred gangsterji. Čeprav se film začne izrazito akcijsko, kmalu prevladata dramski in komični del zgodbe, skupaj s parado skorajda absurdnih likov, ki jih trojica sreča na poti v Makedonijo. Ja, dedek gre bistveno dlje proti jugu, kot je šla babica.
Film je v konceptu in razpoloženju vreden naslednik kultne uspešnice Babica gre na jug iz leta 1991, ki jo je posnel takrat še študent Vinci Vouge Anžlovar. Ta se v novem filmu vrača kot režiser, scenarist, montažer in soavtor glasbe. Babica gre na jug je bil prvi slovenski film, ki je prišel v kinematografe v novi državi in se je takrat zdel kot dober znanilec sprememb usmeritev domače produkcije. Stavil je na komedijo in glasbo in predvsem želel gledalca spraviti v dobro voljo.
Žal so v treh desetletjih le redki filmi sledili temu vzoru, a Dedek gre na jug je med njimi. K temu pripomore tudi odlična zasedba, z Borisom Cavazzo, Vladom Novakom in Zalo Đurić v glavnih vlogah. Film že od samega začetka vzpostavi trden odnos med Borisom in Vladom, skozi skorajda nenehno pričkanje pa predstavi tudi dovolj osebne zgodovine in tega, kar ju žene, da nosita film. Resda njuni dialogi občasno dobijo nekoliko gledališki patos, predvsem pri daljših izmenjavah, kar režiser sicer skuša odpraviti z izdatno uporabo montaže in kamere, ki pa se vedno ne obnese. Z igro in občutkom za komedijo se izkaže tudi Zala Djurić, ki je poleg obeh dedkov v vlogi Esme tudi edini celosten lik. Drugi zasedejo precej manj časa pred kamero in zapolnjujejo stereotipe, da se zgodba čim bolj dinamično premakne naprej. A prav pri njih se izkaže kakovost scenarija in igralcev, saj liki, na primer morilca v podobi Maruše Majer in Nenada Tokalića ter romska tihotapca, ki ju odigrata Hrvat Goran Navojec in Makedonec Senko Velinov, filmu dodajo humor, patos in karizmo. Hkrati to ne velja za vse stranpoti, ki jih ubere zgodba, a pri dobri uri in pol ne izgubi tempa, tudi ko se prepusti glasbi. No, morda bi morali reči predvsem, ko se prepusti glasbi, saj je ta ravno tako odlična, kot je bila pri predhodniku, in ostane z gledalcem tudi po odhodu iz kina.
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Neveljaven email naslov