Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Izvirni naslov: Babylon
Režiser: Damien Chazelle
Nastopajo: Brad Pitt, Margot Robbie, Jean Smart, Diego Calva, Li Jun Li
Piše: Igor Harb
Bere: Renato Horvat
Babilon je eden najbolj pretiranih filmov, kar jih je mogoče videti v kinu. Dogajanje je postavljeno v nora dvajseta, v Hollywood na prehodu iz obdobja nemega v zvočni film. Tega predstavlja tudi kot prehod iz obdobja ekscesa in zabavljaške umetnosti v profesionalno in vse bolj tehnologiji podvrženo obrtništvo, ki pa še zmeraj pomeni ustvarjanje magije za na veliko platno. Film je poklon divjim zabavam, bleščečim zvezdnikom, naključnim smrtim na snemanju ter povsod navzočemu rasizmu in zlorabam, a mu uspe poosebiti vse, kar poskuša kritizirati.
Babilon je namreč tako prenatrpan s prikazi ekscesa, da do njega ne vzpostavlja distance. Junake resda dočaka usoda, skoraj skladna z zloglasno moralističnim Haysovim produkcijskim kodeksom, ki je utišala rjovenje dvajsetih. Hkrati tako zaslepljeno prikazuje svoboščino in sproščenost obdobja nemega filma, da spregleda in zgladi številne zares problematične stvari, ki so se takrat dogajale. Smrti in nesreče na snemanjih so videti prej komične kot tragične, bakanalije in orgije na zabavah zmeraj konsezualne, spolnost z mladoletnicami pa je le omenjena.
Še bolj vzbuja pozornost bržkone nenamerni, a brez dvoma ponotranjeni rasizem filma, ki poskuša kritizirati dvajseta. Film ima namreč pet osrednjih likov, a zgodbi temnopoltega trobentača, ki je predmet rasističnega ponižanja, in azijske kabaretske pevke, ki jo studio odpusti, ker je lezbijka, sta postranski. Žarometi se namreč ustavijo na tragičnih usodah neobvladljive plavolase starlete Nellie, ki jo upodablja Margot Robbie, in elegantno postaranega zvezdnika na vrhuncu slave, ki ga igra Brad Pitt. Tako film ne pokaže le v zgodbi, kako je Hollywood marginaliziral manjšine, temveč poudari, da to počne še danes.
Z dobrimi tremi urami je Babilon zagotovo predolg. Nekateri prizori in liki so nepotrebni, saj ne prispevajo k razvoju zgodbe ali doživetju, zaključna sintetizacija junakovega doživetja, ki je prikazana skoraj kot eksperimentalni filmski kolaž zgodovine sedme umetnosti od bratov Lumière do Avatarja, pa je le še en odvečen eksces.
A Babilon vendarle ni slab film. Režiser Damien Chazelle se z njim po veličastno umirjenem Prvem človeku vrača k podivjanemu tempu in neposredni metaforiki, ki sta navduševala v Deželi La La in Ritmu norosti. Scenografija je spektakularna, kamera mojstrska, glasba navdušujoča, igra brezhibna. In ko glavni lik v zadnji tretjini sledi srhljivemu gangsterju v dobesedno podtalno zabavišče sredi puščave, film pridobi skoraj lynchevsko raven groze. Babilon je zaradi teh elementov v marsikaterem pogledu presežek, poln osupljivih scen in ljubečega vpogleda v organizirani kaos zgodnje dobe filmske umetnosti ter zabavljaškega življenjskega sloga, ki jo je obdajal.
Ocena filma
Izvirni naslov: Babylon
Režiser: Damien Chazelle
Nastopajo: Brad Pitt, Margot Robbie, Jean Smart, Diego Calva, Li Jun Li
Piše: Igor Harb
Bere: Renato Horvat
Babilon je eden najbolj pretiranih filmov, kar jih je mogoče videti v kinu. Dogajanje je postavljeno v nora dvajseta, v Hollywood na prehodu iz obdobja nemega v zvočni film. Tega predstavlja tudi kot prehod iz obdobja ekscesa in zabavljaške umetnosti v profesionalno in vse bolj tehnologiji podvrženo obrtništvo, ki pa še zmeraj pomeni ustvarjanje magije za na veliko platno. Film je poklon divjim zabavam, bleščečim zvezdnikom, naključnim smrtim na snemanju ter povsod navzočemu rasizmu in zlorabam, a mu uspe poosebiti vse, kar poskuša kritizirati.
Babilon je namreč tako prenatrpan s prikazi ekscesa, da do njega ne vzpostavlja distance. Junake resda dočaka usoda, skoraj skladna z zloglasno moralističnim Haysovim produkcijskim kodeksom, ki je utišala rjovenje dvajsetih. Hkrati tako zaslepljeno prikazuje svoboščino in sproščenost obdobja nemega filma, da spregleda in zgladi številne zares problematične stvari, ki so se takrat dogajale. Smrti in nesreče na snemanjih so videti prej komične kot tragične, bakanalije in orgije na zabavah zmeraj konsezualne, spolnost z mladoletnicami pa je le omenjena.
Še bolj vzbuja pozornost bržkone nenamerni, a brez dvoma ponotranjeni rasizem filma, ki poskuša kritizirati dvajseta. Film ima namreč pet osrednjih likov, a zgodbi temnopoltega trobentača, ki je predmet rasističnega ponižanja, in azijske kabaretske pevke, ki jo studio odpusti, ker je lezbijka, sta postranski. Žarometi se namreč ustavijo na tragičnih usodah neobvladljive plavolase starlete Nellie, ki jo upodablja Margot Robbie, in elegantno postaranega zvezdnika na vrhuncu slave, ki ga igra Brad Pitt. Tako film ne pokaže le v zgodbi, kako je Hollywood marginaliziral manjšine, temveč poudari, da to počne še danes.
Z dobrimi tremi urami je Babilon zagotovo predolg. Nekateri prizori in liki so nepotrebni, saj ne prispevajo k razvoju zgodbe ali doživetju, zaključna sintetizacija junakovega doživetja, ki je prikazana skoraj kot eksperimentalni filmski kolaž zgodovine sedme umetnosti od bratov Lumière do Avatarja, pa je le še en odvečen eksces.
A Babilon vendarle ni slab film. Režiser Damien Chazelle se z njim po veličastno umirjenem Prvem človeku vrača k podivjanemu tempu in neposredni metaforiki, ki sta navduševala v Deželi La La in Ritmu norosti. Scenografija je spektakularna, kamera mojstrska, glasba navdušujoča, igra brezhibna. In ko glavni lik v zadnji tretjini sledi srhljivemu gangsterju v dobesedno podtalno zabavišče sredi puščave, film pridobi skoraj lynchevsko raven groze. Babilon je zaradi teh elementov v marsikaterem pogledu presežek, poln osupljivih scen in ljubečega vpogleda v organizirani kaos zgodnje dobe filmske umetnosti ter zabavljaškega življenjskega sloga, ki jo je obdajal.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov