Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Izvirni naslov: Aftersun
Režiser: Charlotte Wells
Nastopajo: Paul Mescal, Frankie Corio, Celia Rowlson-Hall
Piše: Petra Meterc
Bere: Eva Longyka Marušič
Charlotte Wells postavi dogajanje svojega prvenca Po soncu v letoviško mestece v Turčiji konec devetdesetih. Calum in Sophie, oče in hči, na počitnicah preživljata dragocen skupni čas, saj Calum ne živi z njo in mamo. Večinoma gre za običajno počitniško početje – enaintridesetletnik in enajstletnica preživljata čas na plaži, bazenu, pa hotelu in turističnih ladjicah, ob večerih pa v počitniških restavracijah in lokalih. V zeitgeistovski mikrosvet turističnega letovišča, podkrepljenim z glasbo devetdesetih, pogosto zremo prek VHS posnetkov amaterske kamere, s katero par beleži počitnice. Velikokrat Sophie od blizu snema svojega očeta in mu v namišljenem intervjuju zastavlja vprašanja.
Njun odnos je ljubeč, čeprav si gresta tu in tam na živce. Topel odnos se zarisuje subtilno, z izostrenim režiserskim čutom za drobne premike v razpoloženju in prizore, ki ne pojasnjujejo preveč. Po soncu je tako film očetovskih šal, ob katerih Sophie že kar po najstniško zavija z očmi, pa nasmehov, pogledov in zamolčanj. Med drugim se, nekoliko pod površino videnega, postopoma zasidrajo tudi indici žalosti, ki se polašča Caluma. Čeprav ta nikoli ni eksplicitno opredeljena, je jasno, da gre za občutke izgubljenosti, tudi depresije.
Medtem ko se Calum trudi, da bi vzdrževal počitniško vzdušje, se Sophie pogosto zazira vanj in s pogledom išče tisto, kar bi ji pojasnilo spremembo, ki jo pri očetu do neke mere zaznava, a ne zna ubesediti. Filmska pripoved zato vzpostavi še sodobno raven, ki zdaj odraslo Sophie pokaže ob gledanju prej omenjenih VHS posnetkov s počitnic, zatopljeno v zabeležene spomine, iščoč tisto, kar kot otrok o svojem staršu ni mogla razumeti. Čeprav tega film eksplicitno ne opredeli, dobimo vtis, da Caluma ni več, zaradi česar so počitniški posnetki še toliko bolj dragoceni. Režiserka s sodobnejšo perspektivo v filmu nevsiljivo naslika tudi enega od vedno nekoliko nenavadnih miselnih preskokov odraslosti; to, da se, ko dosežemo določeno odraslo starost, začnemo spraševati, kaj vse so morda doživljali naši starši, ko so bili sami naših let, ob čemer o njih začnemo razmišljati kot o kompleksnih posameznikih, in ne samo kot o naših starših.
Film Po soncu uspe gledalca pretentati z na videz lahkotno pripovedjo, v katero se, še preden se tega zavemo, naseli velika žalost, ta pa je sorazmerna lepoti intime, ki jo tako nežno prikazuje. To pa je, ne le za prvenec, ampak za filmsko umetnost nasploh, brez dvoma mojstrsko.
Ocena filma
Izvirni naslov: Aftersun
Režiser: Charlotte Wells
Nastopajo: Paul Mescal, Frankie Corio, Celia Rowlson-Hall
Piše: Petra Meterc
Bere: Eva Longyka Marušič
Charlotte Wells postavi dogajanje svojega prvenca Po soncu v letoviško mestece v Turčiji konec devetdesetih. Calum in Sophie, oče in hči, na počitnicah preživljata dragocen skupni čas, saj Calum ne živi z njo in mamo. Večinoma gre za običajno počitniško početje – enaintridesetletnik in enajstletnica preživljata čas na plaži, bazenu, pa hotelu in turističnih ladjicah, ob večerih pa v počitniških restavracijah in lokalih. V zeitgeistovski mikrosvet turističnega letovišča, podkrepljenim z glasbo devetdesetih, pogosto zremo prek VHS posnetkov amaterske kamere, s katero par beleži počitnice. Velikokrat Sophie od blizu snema svojega očeta in mu v namišljenem intervjuju zastavlja vprašanja.
Njun odnos je ljubeč, čeprav si gresta tu in tam na živce. Topel odnos se zarisuje subtilno, z izostrenim režiserskim čutom za drobne premike v razpoloženju in prizore, ki ne pojasnjujejo preveč. Po soncu je tako film očetovskih šal, ob katerih Sophie že kar po najstniško zavija z očmi, pa nasmehov, pogledov in zamolčanj. Med drugim se, nekoliko pod površino videnega, postopoma zasidrajo tudi indici žalosti, ki se polašča Caluma. Čeprav ta nikoli ni eksplicitno opredeljena, je jasno, da gre za občutke izgubljenosti, tudi depresije.
Medtem ko se Calum trudi, da bi vzdrževal počitniško vzdušje, se Sophie pogosto zazira vanj in s pogledom išče tisto, kar bi ji pojasnilo spremembo, ki jo pri očetu do neke mere zaznava, a ne zna ubesediti. Filmska pripoved zato vzpostavi še sodobno raven, ki zdaj odraslo Sophie pokaže ob gledanju prej omenjenih VHS posnetkov s počitnic, zatopljeno v zabeležene spomine, iščoč tisto, kar kot otrok o svojem staršu ni mogla razumeti. Čeprav tega film eksplicitno ne opredeli, dobimo vtis, da Caluma ni več, zaradi česar so počitniški posnetki še toliko bolj dragoceni. Režiserka s sodobnejšo perspektivo v filmu nevsiljivo naslika tudi enega od vedno nekoliko nenavadnih miselnih preskokov odraslosti; to, da se, ko dosežemo določeno odraslo starost, začnemo spraševati, kaj vse so morda doživljali naši starši, ko so bili sami naših let, ob čemer o njih začnemo razmišljati kot o kompleksnih posameznikih, in ne samo kot o naših starših.
Film Po soncu uspe gledalca pretentati z na videz lahkotno pripovedjo, v katero se, še preden se tega zavemo, naseli velika žalost, ta pa je sorazmerna lepoti intime, ki jo tako nežno prikazuje. To pa je, ne le za prvenec, ampak za filmsko umetnost nasploh, brez dvoma mojstrsko.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Igor Velše.
Mestno gledališče ljubljansko Katarina Morano, Žiga Divjak: Sedem dni 2019 Krstna uprizoritev Premiera 19. september 2019 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenografka Barbara Kapelj Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Avtor videa Domen Martinčič Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Asistent režiserja (študijsko) Žiga Hren Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec, Iztok Drabik Jug k. g V Mestnem gledališču ljubljanskem so novo sezono začeli s krstno uprizoritvijo besedila Sedem dni; v igri različne vloge ljudi, ki se v življenju ne znajdejo najbolje, oblikujejo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec in Iztok Drabik Jug; avtorja Sedmih dni sta Katarina Morano in Žiga Divjak, slednji je tudi režiser. Predpremiero igre si je ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/sedem-dni/
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Neveljaven email naslov