Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Po soncu

20.01.2023

Ocena filma Izvirni naslov: Aftersun Režiser: Charlotte Wells Nastopajo: Paul Mescal, Frankie Corio, Celia Rowlson-Hall Piše: Petra Meterc Bere: Eva Longyka Marušič Charlotte Wells postavi dogajanje svojega prvenca Po soncu v letoviško mestece v Turčiji konec devetdesetih. Calum in Sophie, oče in hči, na počitnicah preživljata dragocen skupni čas, saj Calum ne živi z njo in mamo. Večinoma gre za običajno počitniško početje – enaintridesetletnik in enajstletnica preživljata čas na plaži, bazenu, pa hotelu in turističnih ladjicah, ob večerih pa v počitniških restavracijah in lokalih. V zeitgeistovski mikrosvet turističnega letovišča, podkrepljenim z glasbo devetdesetih, pogosto zremo prek VHS posnetkov amaterske kamere, s katero par beleži počitnice. Velikokrat Sophie od blizu snema svojega očeta in mu v namišljenem intervjuju zastavlja vprašanja. Njun odnos je ljubeč, čeprav si gresta tu in tam na živce. Topel odnos se zarisuje subtilno, z izostrenim režiserskim čutom za drobne premike v razpoloženju in prizore, ki ne pojasnjujejo preveč. Po soncu je tako film očetovskih šal, ob katerih Sophie že kar po najstniško zavija z očmi, pa nasmehov, pogledov in zamolčanj. Med drugim se, nekoliko pod površino videnega, postopoma zasidrajo tudi indici žalosti, ki se polašča Caluma. Čeprav ta nikoli ni eksplicitno opredeljena, je jasno, da gre za občutke izgubljenosti, tudi depresije. Medtem ko se Calum trudi, da bi vzdrževal počitniško vzdušje, se Sophie pogosto zazira vanj in s pogledom išče tisto, kar bi ji pojasnilo spremembo, ki jo pri očetu do neke mere zaznava, a ne zna ubesediti. Filmska pripoved zato vzpostavi še sodobno raven, ki zdaj odraslo Sophie pokaže ob gledanju prej omenjenih VHS posnetkov s počitnic, zatopljeno v zabeležene spomine, iščoč tisto, kar kot otrok o svojem staršu ni mogla razumeti. Čeprav tega film eksplicitno ne opredeli, dobimo vtis, da Caluma ni več, zaradi česar so počitniški posnetki še toliko bolj dragoceni. Režiserka s sodobnejšo perspektivo v filmu nevsiljivo naslika tudi enega od vedno nekoliko nenavadnih miselnih preskokov odraslosti; to, da se, ko dosežemo določeno odraslo starost, začnemo spraševati, kaj vse so morda doživljali naši starši, ko so bili sami naših let, ob čemer o njih začnemo razmišljati kot o kompleksnih posameznikih, in ne samo kot o naših starših. Film Po soncu uspe gledalca pretentati z na videz lahkotno pripovedjo, v katero se, še preden se tega zavemo, naseli velika žalost, ta pa je sorazmerna lepoti intime, ki jo tako nežno prikazuje. To pa je, ne le za prvenec, ampak za filmsko umetnost nasploh, brez dvoma mojstrsko.


Ocene

1975 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Po soncu

20.01.2023

Ocena filma Izvirni naslov: Aftersun Režiser: Charlotte Wells Nastopajo: Paul Mescal, Frankie Corio, Celia Rowlson-Hall Piše: Petra Meterc Bere: Eva Longyka Marušič Charlotte Wells postavi dogajanje svojega prvenca Po soncu v letoviško mestece v Turčiji konec devetdesetih. Calum in Sophie, oče in hči, na počitnicah preživljata dragocen skupni čas, saj Calum ne živi z njo in mamo. Večinoma gre za običajno počitniško početje – enaintridesetletnik in enajstletnica preživljata čas na plaži, bazenu, pa hotelu in turističnih ladjicah, ob večerih pa v počitniških restavracijah in lokalih. V zeitgeistovski mikrosvet turističnega letovišča, podkrepljenim z glasbo devetdesetih, pogosto zremo prek VHS posnetkov amaterske kamere, s katero par beleži počitnice. Velikokrat Sophie od blizu snema svojega očeta in mu v namišljenem intervjuju zastavlja vprašanja. Njun odnos je ljubeč, čeprav si gresta tu in tam na živce. Topel odnos se zarisuje subtilno, z izostrenim režiserskim čutom za drobne premike v razpoloženju in prizore, ki ne pojasnjujejo preveč. Po soncu je tako film očetovskih šal, ob katerih Sophie že kar po najstniško zavija z očmi, pa nasmehov, pogledov in zamolčanj. Med drugim se, nekoliko pod površino videnega, postopoma zasidrajo tudi indici žalosti, ki se polašča Caluma. Čeprav ta nikoli ni eksplicitno opredeljena, je jasno, da gre za občutke izgubljenosti, tudi depresije. Medtem ko se Calum trudi, da bi vzdrževal počitniško vzdušje, se Sophie pogosto zazira vanj in s pogledom išče tisto, kar bi ji pojasnilo spremembo, ki jo pri očetu do neke mere zaznava, a ne zna ubesediti. Filmska pripoved zato vzpostavi še sodobno raven, ki zdaj odraslo Sophie pokaže ob gledanju prej omenjenih VHS posnetkov s počitnic, zatopljeno v zabeležene spomine, iščoč tisto, kar kot otrok o svojem staršu ni mogla razumeti. Čeprav tega film eksplicitno ne opredeli, dobimo vtis, da Caluma ni več, zaradi česar so počitniški posnetki še toliko bolj dragoceni. Režiserka s sodobnejšo perspektivo v filmu nevsiljivo naslika tudi enega od vedno nekoliko nenavadnih miselnih preskokov odraslosti; to, da se, ko dosežemo določeno odraslo starost, začnemo spraševati, kaj vse so morda doživljali naši starši, ko so bili sami naših let, ob čemer o njih začnemo razmišljati kot o kompleksnih posameznikih, in ne samo kot o naših starših. Film Po soncu uspe gledalca pretentati z na videz lahkotno pripovedjo, v katero se, še preden se tega zavemo, naseli velika žalost, ta pa je sorazmerna lepoti intime, ki jo tako nežno prikazuje. To pa je, ne le za prvenec, ampak za filmsko umetnost nasploh, brez dvoma mojstrsko.


17.04.2019

Tkanje pogledov - Jože Dolmark

Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju. Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje. Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti. Avtor zapisa: Urban Tarman. Vir fotografije: Kinodvor.


14.04.2019

Drama SNG Ljubljana - Razbiti vrč

DRAMA SNG LJUBLJANA Heinrich von Kleist: Razbiti vrč Veseloigra Der zerbrochne Krug, 1808 Režiser Vito Taufer Prevajalec Andrej Rozman Roza Avtor priredbe in dramaturg Mate Matišić Scenograf Igor Pauška Kostumografka Barbara Stupica Skladatelj Mate Matišić Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Lektor Arko Igrajo Branko Šturbej, Jurij Zrnec, Marko Mandić, Polona Juh, Maruša Majer, Bojan Emeršič, Timon Šturbej, Vanja Plut, Matija Rozman, Zvezdana Mlakar Z uprizoritvijo veseloigre Heinricha von Kleista v prevodu Andreja Rozmana Roze se na velikem odru ljubljanske Drame zaokroža sezona s temo Intima; lepše in bolj aktualno kot se, bi se težko. Dramaturg Mate Matišić, režiser Vito Taufer in sodelavci so klasično delo iz obdobja nemške romantike postavili v skladu z danes povečano občutljivostjo za dvoličnost, zlorabe vseh vrst in korupcijo. Prve vtise po premieri povzema Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=2215


15.04.2019

Franci Novak: Vračanje pogleda

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja


15.04.2019

Aleksandar Gatalica: Velika vojna

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere: Aleksander Golja


15.04.2019

Branko Gradišnik: Julija avgusta

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja.


15.04.2019

Andrej Tomažin: Anonimna tehnologija

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja


14.04.2019

Jure in Jaka

Predstava o moči prijateljstva in sprejemanju različnosti


05.04.2019

Marshall Brickman, Rick Elice, Andrew Lippa: Addamsovi

Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega je – v prevodu Andreja Rozmana Roze – zaživela prva slovenska uprizoritev muzikala Addamsovi Marshalla Brickmana, Ricka Elicea in Andrewa Lippa. Režijo podpisuje Aleksander Popovski, dramaturginja je Eva Mahkovic. Muzikal si je ogledala Saška Rakef. Prevajalec: Andrej Rozman Roza Režiser: Aleksandar Popovski Glasbeni vodja in avtor priredbe aranžmajev: Laren Polič Zdravič Dramaturginja: Eva Mahkovic Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Jelena Proković Koreografka: Anja Möderndorfer Oblikovalka maske: Špela Ema Veble Korepetitor: Jože Šalej Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Asistenta režiserja: Juš A. Zidar in Taja Lesjak Šilak Asistentka kostumografke: Katarina Šavs Nastopajo Morticija Addams: Iva Krajnc Bagola Gomez Addams: Uroš Smolej Sreda Addams: Viktorija Bencik Emeršič Bucko Addams: Jurij Weiss k. g. Gnoj Addams: Jaka Lah Babica Addams: Nataša Tič Ralijan Krč: Filip Samobor Predniki Addams: Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Sara Gorše k. g., Lina Akif k. g., Gaber K. Trseglav/Rok Prašnikar k. g. Alenka Krneki: Barbara Ribnikar k. g./ Lena Hribar Jan Krneki: Robert Korošec k. g. Lukas Krneki: Matic Lukšič Glasbo na posnetkih izvajajo: Barbara Gradišek, Matej Kužel, Miha Petric, Luka Ipavec, Lazaro A. H. Zumeta, Žiga Kožar, Jan Gregorka in Laren Polič Zdravič. Avtor fotografije: Peter Giodani Premiera: 4. april 2019


08.04.2019

Josip Osti: Kvadratura sarajevskega kroga

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.


08.04.2019

Nebojša Lujanović: Oblak kožne barve

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Alenka Resman Langus.


08.04.2019

Jure Detela: Zbrane pesmi

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


08.04.2019

Jernej Županič: Mamuti

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


05.04.2019

Oni

Sergio je ambiciozen mladenič z juga Italije, ki se skuša brez posebnih pomislekov prebiti v najožje politične kroge kontroverznega medijskega tajkuna in večkratnega premiera Silvia Berlusconija. Da bi napravil vtis na soseda, najame poleg Berlusconijeve letne rezidence vilo na Sardiniji, prireja razkošne in razvratne zabave ter skuša igrati nekakšnega zvodnika. Berlusconi pa se medtem na zasebni fronti spopada z zakonsko krizo, saj je ženi dovolj njegovega primitivizma in nezvestobe … Novi film Paola Sorrentina Oni skuša skozi mozaično obliko združiti tisto Berlusconijevo obdobje, ko se je pripravljal, da bo spet prevzel oblast, o njem kot zloveščem pojavu pa so že izhajale tudi knjige nobelovcev. Skoraj pričakovati bi bilo, da bo iz tega nastala groteska; v očeh svojih kritikov se je Berlusconi oblikoval kot utelesitev sramote na dveh nogah, navsezadnje pa tudi naslov filma vsaj v slovenščini simpatično korespondira s freudovskim konceptom Onega. A kot da bi se Sorrentino zavedal, da je v tem primeru nemogoče tekmovati z realnostjo. Za glavnega igralca si je znova izbral Tonija Servilla, s katerim sta že ustvarila odlično politično biografijo – v filmu Mogočnež iz leta 2008 sta Giulija Andreottija upodobila kot smrtonosno sfingo. Berlusconi se zdi glede na način javnega delovanja skoraj popolno nasprotje, kot warholovsko platno, za katerim ni ničesar, nanj pa lahko projecira vsak svoje, od prezira do zavisti. Kljub poskusu »učlovečenja« pa ostane tudi Berlusconi neznanka. Pred kratkim smo lahko videli briljantno ameriško politično satiro o Dicku Cheneyju Mož iz ozadja, ki je precej uspešnejša od Sorrentinovega dela predvsem zato, ker zadnji vzbuja vprašanje, ali je dandanes sploh mogoče posneti celovečerni film, ki bi resnično razgalil izprijenost in podkupljivost vsakršne oblasti. Morda je bilo zadnje res radikalno delo na to temo Pasolinijev Salo ali 120 dni Sodome (1975); film Oni je v primerjavi s tem skoraj otroški vrtec. V delu sta poleg nekaj iskrivih dialoških izmenjav in posrečenih režijskih rešitev impresivna tudi začetek in konec – kot pri Neskončni lepoti. Sorrentino pač še vedno izdatno krade Felliniju, pri čemer ne gre za cinefilsko posvetilo, ampak prilastitev. Je predvsem spreten kopist, ki ima nedvomno vizualni dar, vendar njegova dela ves čas puščajo dvom, ali res razume svoje podobe ali pa nam predvsem posreduje svoje navdušenje nad njimi. Nekako prazno je skratka vse skupaj, kot razvlečena, dolgočasna zabava – kar je bil nemara celo avtorjev namen. In tudi film, dejansko sestavljen iz dveh prvotno ločenih delov, kot celota deluje neuravnoteženo; še Servillo niha med srhljivo podvojitvijo plastificiranega Berlusconija in sebe kot velikega igralca. A seštevek v oceni navedenih referenc vseeno kaže, da Oni niso le še ena biografija, ampak spada delo v razred tistih letnih kinematografskih »dogodkov«, ki jih ne kaže preskočiti. Navsezadnje se velja spomniti, da je bil Berlusconi svojevrsten avantgardist: svet informacij, zabave, posla, politike in podkupnin je pregnetel v neločljivo gmoto, ki se je v preteklem desetletju uspešno zakotalila po dobršnem delu sveta.


03.04.2019

Gabriel Garcia Marquez: Dvanajst potohodnikov

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.


03.04.2019

Samo Rugelj: Resnica ima tvoje oči

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


03.04.2019

Nevenka Miklič Perne: Lisičja vstopnica

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


03.04.2019

Jakob J. Kenda: Apalaška pot

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja.


30.03.2019

Duncan Macmillan: Pljuča

Mala drama SNG Drama Ljubljana 29. 3. 2019 Duncan Macmillan: PLJUČA prva slovenska uprizoritev Režiser: Žiga Divjak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Eva Kraševec Scenograf: Igor Vasiljev Kostumografinja: Tina Pavlović Lektorica: Tatjana Stanič Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovalci luči: Žiga Divjak, Vlado Glavan, Igor Vasiljev IGRATA: Nina Ivanišin Vito Weis Foto: Peter Uhan V igri Pljuča še ne štiridesetletnega britanskega dramatika Duncana Macmillana sta pod režijskim vodstvom Žige Divjaka vlogi Ž in M odigrala Nina Ivanišin in Vito Weis. Besedilo je prevedla Tina Mahkota, dramaturgija: Eva Kraševec. Tadeja Krečič, ki si je ogledala sinočnjo predstavo, je zapisala, da gre za eno najboljših predstav na tem odru sploh:


29.03.2019

Boris Nikitin: Nasprotje stvari

»Pretiravanje, parodija, provokacija in subverzivna igra z mejami med realnostjo in fejkom so v tekmi za politično pozornost postali izjemno uigrana sredstva populizma,« je ena od izjav, ki so jih ob premieri predstave Nasprotje stvari zapisali v Slovenskem mladinskem gledališču. Predstava – režiral jo je in besedilo napisal Boris Nikitin (sorežija Jan Krmelj) – je tako nekakšen poskus odgovora na vprašanje, kako lahko zatečeno stanje obravnavamo na odru. Premierno uprizoritev dela si je včeraj v Slovenskem mladinskem gledališču ogledala Saška Rakef. Slovensko mladinsko gledališče / Premiera: 29. 3. 2019 Režija: Boris Nikitin Dramaturgija: Goran Injac Asistenca režije/sorežija: Jan Krmelj Kostumografija in oblikovanje mask: Vanja Djuran, Lea Bratušek Izbor glasbe: Boris Nikitin, Jan Krmelj Glasbeni aranžmaji: Uroš Buh Lektorica: Mateja Dermelj Prevod (nemščina–slovenščina): Tanja Petrič Prevod (nemščina–angleščina, angleščina–slovenščina): Urška Daly Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Svetovalec za posebne učinke: Klemen Stare Vodja predstave: Gašper Tesner Igrajo: Primož Bezjak, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Stane Tomazin Avtor fotografije: Matej Povše


16.03.2019

R.W. Fassbinder: Ali: Strah ti pojé dušo v Drami SNG Ljubljana

Rainer Werner Fassbinder Ali: Strah ti pojé dušo Premieri 15. in 16. marec 2019 Naslov izvirnika:Angst essen Seele auf Odrska priredba filma Vsi drugi se imenujejo Ali (Angst essen Seele auf) Krstna uprizoritev Fassbinderplac: Železniški muzej Slovenskih železnic, Parmova 35, Ljubljana Bežigrad Režija Sebastijan Horvat Prevajalka iz nemščine Urška Brodar Prevajalec iz srbščine Jernej Potočan Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Belinda Radulović Skladatelj Drago Ivanuša Oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek Lektor Arko Igrajo Nataša Barbara Gračner, Iztok Drabik Jug, Barbara Žefran, Boris Mihalj/Mitja Lovše, Borut Doljšak, Damjana Černe, Eva Jesenovec, Nik Škrlec/Gregor Podričnik, Saša Mihelčič/Tina Vrbnjak, Tamara Avguštin, Vojko Zidar V ljubljanski Drami so pripravili premiero predstave Ali: Strah ti pojé dušo. Gre za odrsko priredbo filma nemškega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja Vsi drugi se imenujejo Ali iz zlatega obdobja ekonomske rasti Nemčije v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, h kateri so veliko prispevali prav »gastarbajterji«. Po mnenju Dušana Roglja gre brez dvoma za enega izmed vrhuncev te sezone ljubljanske Drame. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=2214


Stran 87 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov