Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Po soncu

20.01.2023

Ocena filma Izvirni naslov: Aftersun Režiser: Charlotte Wells Nastopajo: Paul Mescal, Frankie Corio, Celia Rowlson-Hall Piše: Petra Meterc Bere: Eva Longyka Marušič Charlotte Wells postavi dogajanje svojega prvenca Po soncu v letoviško mestece v Turčiji konec devetdesetih. Calum in Sophie, oče in hči, na počitnicah preživljata dragocen skupni čas, saj Calum ne živi z njo in mamo. Večinoma gre za običajno počitniško početje – enaintridesetletnik in enajstletnica preživljata čas na plaži, bazenu, pa hotelu in turističnih ladjicah, ob večerih pa v počitniških restavracijah in lokalih. V zeitgeistovski mikrosvet turističnega letovišča, podkrepljenim z glasbo devetdesetih, pogosto zremo prek VHS posnetkov amaterske kamere, s katero par beleži počitnice. Velikokrat Sophie od blizu snema svojega očeta in mu v namišljenem intervjuju zastavlja vprašanja. Njun odnos je ljubeč, čeprav si gresta tu in tam na živce. Topel odnos se zarisuje subtilno, z izostrenim režiserskim čutom za drobne premike v razpoloženju in prizore, ki ne pojasnjujejo preveč. Po soncu je tako film očetovskih šal, ob katerih Sophie že kar po najstniško zavija z očmi, pa nasmehov, pogledov in zamolčanj. Med drugim se, nekoliko pod površino videnega, postopoma zasidrajo tudi indici žalosti, ki se polašča Caluma. Čeprav ta nikoli ni eksplicitno opredeljena, je jasno, da gre za občutke izgubljenosti, tudi depresije. Medtem ko se Calum trudi, da bi vzdrževal počitniško vzdušje, se Sophie pogosto zazira vanj in s pogledom išče tisto, kar bi ji pojasnilo spremembo, ki jo pri očetu do neke mere zaznava, a ne zna ubesediti. Filmska pripoved zato vzpostavi še sodobno raven, ki zdaj odraslo Sophie pokaže ob gledanju prej omenjenih VHS posnetkov s počitnic, zatopljeno v zabeležene spomine, iščoč tisto, kar kot otrok o svojem staršu ni mogla razumeti. Čeprav tega film eksplicitno ne opredeli, dobimo vtis, da Caluma ni več, zaradi česar so počitniški posnetki še toliko bolj dragoceni. Režiserka s sodobnejšo perspektivo v filmu nevsiljivo naslika tudi enega od vedno nekoliko nenavadnih miselnih preskokov odraslosti; to, da se, ko dosežemo določeno odraslo starost, začnemo spraševati, kaj vse so morda doživljali naši starši, ko so bili sami naših let, ob čemer o njih začnemo razmišljati kot o kompleksnih posameznikih, in ne samo kot o naših starših. Film Po soncu uspe gledalca pretentati z na videz lahkotno pripovedjo, v katero se, še preden se tega zavemo, naseli velika žalost, ta pa je sorazmerna lepoti intime, ki jo tako nežno prikazuje. To pa je, ne le za prvenec, ampak za filmsko umetnost nasploh, brez dvoma mojstrsko.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Po soncu

20.01.2023

Ocena filma Izvirni naslov: Aftersun Režiser: Charlotte Wells Nastopajo: Paul Mescal, Frankie Corio, Celia Rowlson-Hall Piše: Petra Meterc Bere: Eva Longyka Marušič Charlotte Wells postavi dogajanje svojega prvenca Po soncu v letoviško mestece v Turčiji konec devetdesetih. Calum in Sophie, oče in hči, na počitnicah preživljata dragocen skupni čas, saj Calum ne živi z njo in mamo. Večinoma gre za običajno počitniško početje – enaintridesetletnik in enajstletnica preživljata čas na plaži, bazenu, pa hotelu in turističnih ladjicah, ob večerih pa v počitniških restavracijah in lokalih. V zeitgeistovski mikrosvet turističnega letovišča, podkrepljenim z glasbo devetdesetih, pogosto zremo prek VHS posnetkov amaterske kamere, s katero par beleži počitnice. Velikokrat Sophie od blizu snema svojega očeta in mu v namišljenem intervjuju zastavlja vprašanja. Njun odnos je ljubeč, čeprav si gresta tu in tam na živce. Topel odnos se zarisuje subtilno, z izostrenim režiserskim čutom za drobne premike v razpoloženju in prizore, ki ne pojasnjujejo preveč. Po soncu je tako film očetovskih šal, ob katerih Sophie že kar po najstniško zavija z očmi, pa nasmehov, pogledov in zamolčanj. Med drugim se, nekoliko pod površino videnega, postopoma zasidrajo tudi indici žalosti, ki se polašča Caluma. Čeprav ta nikoli ni eksplicitno opredeljena, je jasno, da gre za občutke izgubljenosti, tudi depresije. Medtem ko se Calum trudi, da bi vzdrževal počitniško vzdušje, se Sophie pogosto zazira vanj in s pogledom išče tisto, kar bi ji pojasnilo spremembo, ki jo pri očetu do neke mere zaznava, a ne zna ubesediti. Filmska pripoved zato vzpostavi še sodobno raven, ki zdaj odraslo Sophie pokaže ob gledanju prej omenjenih VHS posnetkov s počitnic, zatopljeno v zabeležene spomine, iščoč tisto, kar kot otrok o svojem staršu ni mogla razumeti. Čeprav tega film eksplicitno ne opredeli, dobimo vtis, da Caluma ni več, zaradi česar so počitniški posnetki še toliko bolj dragoceni. Režiserka s sodobnejšo perspektivo v filmu nevsiljivo naslika tudi enega od vedno nekoliko nenavadnih miselnih preskokov odraslosti; to, da se, ko dosežemo določeno odraslo starost, začnemo spraševati, kaj vse so morda doživljali naši starši, ko so bili sami naših let, ob čemer o njih začnemo razmišljati kot o kompleksnih posameznikih, in ne samo kot o naših starših. Film Po soncu uspe gledalca pretentati z na videz lahkotno pripovedjo, v katero se, še preden se tega zavemo, naseli velika žalost, ta pa je sorazmerna lepoti intime, ki jo tako nežno prikazuje. To pa je, ne le za prvenec, ampak za filmsko umetnost nasploh, brez dvoma mojstrsko.


29.10.2018

Cvetka Hedžet Tóth: Demaskirajoče tendence

Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.


29.10.2018

Donna Tartt: Lišček

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman.


29.10.2018

Milan Dekleva: Inštitut doktorja Faulstaffa

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


29.10.2018

Andreja Štepec: Edit Paf

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Ivan Lotrič.


27.10.2018

Nikole Beckwith: Pogrešana na Mali sceni MGL

Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/


26.10.2018

Diracov akord

DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan


27.09.2018

Ivan Cankar: Hlapec Jernej in njegova pravica

Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić


22.10.2018

Varja Balžalorsky Antić: Klobuk Vere Revjakine B.

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


22.10.2018

Noëmi Lerch: Kmetica

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bere: Eva Longyka Marušič.


22.10.2018

Tina Vrščaj: Plašč

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


22.10.2018

Marija Švajncer: Grdi filozofi

Avtor recenzije: Robert Kralj Bere Aleksander Golja.


22.10.2018

Ivan Esenko: Svet čebel

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


19.10.2018

MGL - Tena Štivičić: Kresnice

Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/


15.10.2018

Patrick Modiano: Pasja pomlad

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bere Ldijia Hartman.


15.10.2018

Peter Andrej: Skoz zvočni zid

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta idija Hartman in Jure Franko


14.10.2018

Kahlil Gibran: Prerok

Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank


11.10.2018

Posledice - ocena

Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.


08.10.2018

Rafael Arguloll: Prekleta popolnost

Avtor recenzije: Drago Bajt Bere: Jure Franko


08.10.2018

Stanka Hrastelj: Prva dama

Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


08.10.2018

Bojan Sedmak: Mraken

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


Stran 95 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov