Ocena filma Izvirni naslov: Tár Režiser: Todd Field Nastopajo: Cate Blanchett, Noémie Merlant, Nina Hoss, Sophie Kauer, Julian Glover, Allan Corduner, Mark Strong Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Francoska filozofa Michel Foucault in Gilles Deleuze sta pred nekaj desetletji imela debato o naravi družbenih sprememb, ki sta jim pričala. Ob vzponu neoliberalizma sta razvijala tezo, da prehajamo iz disciplinske družbe v družbo nadzora. Prva je utemeljena na organiziranju ljudi v zaprtih, totalnih ustanovah, kot so zapori, šole in tovarne. Gibanje ljudi je koordinirano, usmerjeno, časovno racionalizirano. Z vzponom informacijske družbe pa prehajamo v čas fluidnosti, na videz prostega prehajanja, kreativnega kaosa, ki ga zaznamuje učinkovitejši nadzor s tehnologijo, kodami za dostop in podobno. Oblast se razprši. Če v času Stasija prebivalci niso vedeli, kdo je vohun, danes vemo, da je vohun lahko vsakdo od nas. Skoraj vsakdo ima dostop do družbenih omrežij in kamere na telefonu, pa tudi do širokih možnosti manipuliranja z informacijami. Tár je film, ki se v svojem bistvu ukvarja prav s tem prehodom. Lydia Tár je uspešna dirigentka, lezbijka, karizmatična profesorica, popolnoma posvečena svojemu delu. Čeprav je ženska v moškem svetu in pripadnica manjšine, v nasprotju s pričakovanji verjame v tradicijo visoke umetnosti, ne verjame v cancel kulturo in spodbuja študente, da ne bi bili roboti, da se ne bi avtomatično podrejali novim ideologijam. Gre za subverzijo pričakovanj, za katero bi lahko rekli, da je že nekoliko predvidljiva. Protagonistka, ki jo – zopet pričakovano – dobro upodobi Cate Blanchet, ni popolna oseba, vendar tega niti ne zanika. Filmu, ki se precej opira na hanekejevsko tradicijo psihološkega suspenza, neočitne grozljivke, uspe tudi povedati relevantno zgodbo. Ta suspenz se ustvarja tudi z mešanjem skoraj dokumentarnega realizma in skrajno subjektivnih, intimnih zarez v objektivno podobo. Glavna junakinja je nekoliko avtoritarna, istočasno pa je obkrožena z generacijo občutljivih milenijcev in mlajših, ki ure posvetijo opravljanju in dokumentiranju njenega življenja. Ko se proti Tár začne kampanja obtožb, nikoli ne izvemo, koliko je res in kaj je bolj demonsko … Gorečnost novega pravičništva, ki samo preži na priložnost, da pokoplje osebo ter s tem praznino svojega nihilizma … Usmeri zakriti izvor svoje tesnobne depresije v določen cilj ... Ali na drugi strani: samozaverovanost, hladnost, nečlovečnost visoke kulture. Film, ki učinkovito manipulira z gledalcem, sam prikaže neštete možnosti manipulacije z dejstvi v času novih tehnologij. Kljub vsej prepričljivosti pa Tár vseeno izkazuje določeno izčrpanost zahodnega filma. Ta se v zadnjih letih ukvarja predvsem še z lastno izčrpanostjo, kritiko kulturnega pogona in identitetnimi politikami, nekoliko pa zanemarja probleme slehernika, tako eksistenčne kot eksistencialne. Povprečnemu gledalcu tako v glavnem ostajajo žanrski filmi, filmi o superjunakih. Kljub temu je zanimivo, da takšna taktika deluje: Tár je, morda prav zaradi cancel kulture, ne glede na navdušene kritiške odzive, s prodajo vstopnic za zdaj v blagajne prinesel precej manj od pričakovanega.