Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Ana Hancock
Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše
Ženska s srebrnim očesom Katarine Marinčič je krajši roman, uokvirjen z začetkom in koncem kolesarskega izleta pripovedovalca Emila, dobro situiranega pisatelja pri petdesetih. Poletni izlet na prelaz nepričakovano postane pretresljiva izkušnja, ob kateri se pripovedovalec sprašuje, kaj se je zgodilo. Ker mu med prebivalci gorske vasice nihče ne verjame, posumi, da mu prikrivajo nekaj strašnega. Kmalu o njegovi presoji podvomi njegova žena, naposled pa tudi sam. Nepojasnjen dogodek zamaje njegovo zaupanje v svet in v samega sebe, kar privede do premisleka o resničnosti ter o tem, kaj lahko vemo.
Avtorica bralca vseskozi mojstrsko drži v podobno shizofreni napetosti, saj vemo le toliko kot pripovedovalec sam. Sprva pričakujemo, da se bo razkrilo kriminalno dogajanje, nato pa psihične težave pripovedovalca. Na ozadju pričakovanja tako enega kot drugega naposled nenadejano vznikne še grozljivo, ki izhaja iz zloveščega pričakovanja nečesa pogubnega in nerazložljivega, npr. ob opisih zapuščene hiše: »Piš leze po dimniku kot revma po kosteh, bajta vzdihuje kot od privajene, ne prehude bolečine, lesna goba se napihuje kot kura pred spanjem: lahko bi tudi tako, v prispodobah, opisal, kar je slišal skozi priprta vrata. V resnici ni slišal ničesar, kar bi ga spominjalo na človeške glasove niti na glasove udomačenih živali«.
Pripovedovalec je do prelomnega dogodka na prelazu bolj kot ne zgolj opazovalec, a tudi po tem pripoved večinoma izhaja iz njegove refleksije. Večina dogajanja se tako zgodi v pripovedovalčevi notranjosti, najsi gre za introspekcijo, za opažanje ali premišljevanje o tem, kako bi lahko bilo. Njegovo razmišljanje je razvejano, z mnogimi asociacijami, domnevami in predstavljanjem možnega. Od tod tudi za avtoričin stil značilni oklepaji. Pogoste medbesedilne navezave še poudarjajo pripovedovalčev intelektualizem, pri čemer so citati nemških in francoskih literatov v izvirnem jeziku. V odnosu do ljudi je poudarek na psihološki karakterizaciji likov, kot si jih predstavlja pripovedovalec, pri čemer na podlagi trenutnih opažanj sklepa na njihovo preteklo in tudi prihodnjo življenjsko pot: »Ogledal si jo je s spokojnim zanimanjem. Vse je videl, vse razumel. Z obraza ji je prebral, kako malo se ji je v življenju zgodilo.«
Razlika med intelektualističnim diskurzom na eni strani in diskurzom kmečkega oziroma delavskega prebivalstva je očitna. Pripovedovalec je nad ljudmi s prelaza, ki jih imenuje »kmetavzi, kojoti«, vzvišen ne le intelektualno, temveč tudi moralno, zaradi česar ima končni preobrat lahko skorajda vzgojno, če že ne vsaj streznitveno funkcijo. Jezik je slikovit in filmsko nazoren ter gladko tekoč, ponekod se približa poeziji, prispodobe pa so zaradi pripovedovalčevega bogatega notranjega življenja pogosto pričakovano obširne: »… ubogo kot izložbena lutka, ki z izpahnjenimi rokami čaka, da jo bodo oblekli in ji nadeli lase; ganljivo kot okostje velike ribe, obeljeno od soli, na plaži iz vulkanskega peska, nastlani z nečednimi naplavinami.«
Roman Katarine Marinčič Ženska s srebrnim očesom kljub relativni kratkosti odlikuje množica registrov in diskurzov, od knjižnega in celo poetičnega, pogovornega, intelektualističnega do gostilniškega, pri čemer so vsi enako prepričljivi. Struktura je jasno premišljena, slog pa učinkovit in izčiščen. Na stopetdesetih straneh se srečamo s kriminalko, satiro, grozljivim in psihološkim romanom.
Piše: Ana Hancock
Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše
Ženska s srebrnim očesom Katarine Marinčič je krajši roman, uokvirjen z začetkom in koncem kolesarskega izleta pripovedovalca Emila, dobro situiranega pisatelja pri petdesetih. Poletni izlet na prelaz nepričakovano postane pretresljiva izkušnja, ob kateri se pripovedovalec sprašuje, kaj se je zgodilo. Ker mu med prebivalci gorske vasice nihče ne verjame, posumi, da mu prikrivajo nekaj strašnega. Kmalu o njegovi presoji podvomi njegova žena, naposled pa tudi sam. Nepojasnjen dogodek zamaje njegovo zaupanje v svet in v samega sebe, kar privede do premisleka o resničnosti ter o tem, kaj lahko vemo.
Avtorica bralca vseskozi mojstrsko drži v podobno shizofreni napetosti, saj vemo le toliko kot pripovedovalec sam. Sprva pričakujemo, da se bo razkrilo kriminalno dogajanje, nato pa psihične težave pripovedovalca. Na ozadju pričakovanja tako enega kot drugega naposled nenadejano vznikne še grozljivo, ki izhaja iz zloveščega pričakovanja nečesa pogubnega in nerazložljivega, npr. ob opisih zapuščene hiše: »Piš leze po dimniku kot revma po kosteh, bajta vzdihuje kot od privajene, ne prehude bolečine, lesna goba se napihuje kot kura pred spanjem: lahko bi tudi tako, v prispodobah, opisal, kar je slišal skozi priprta vrata. V resnici ni slišal ničesar, kar bi ga spominjalo na človeške glasove niti na glasove udomačenih živali«.
Pripovedovalec je do prelomnega dogodka na prelazu bolj kot ne zgolj opazovalec, a tudi po tem pripoved večinoma izhaja iz njegove refleksije. Večina dogajanja se tako zgodi v pripovedovalčevi notranjosti, najsi gre za introspekcijo, za opažanje ali premišljevanje o tem, kako bi lahko bilo. Njegovo razmišljanje je razvejano, z mnogimi asociacijami, domnevami in predstavljanjem možnega. Od tod tudi za avtoričin stil značilni oklepaji. Pogoste medbesedilne navezave še poudarjajo pripovedovalčev intelektualizem, pri čemer so citati nemških in francoskih literatov v izvirnem jeziku. V odnosu do ljudi je poudarek na psihološki karakterizaciji likov, kot si jih predstavlja pripovedovalec, pri čemer na podlagi trenutnih opažanj sklepa na njihovo preteklo in tudi prihodnjo življenjsko pot: »Ogledal si jo je s spokojnim zanimanjem. Vse je videl, vse razumel. Z obraza ji je prebral, kako malo se ji je v življenju zgodilo.«
Razlika med intelektualističnim diskurzom na eni strani in diskurzom kmečkega oziroma delavskega prebivalstva je očitna. Pripovedovalec je nad ljudmi s prelaza, ki jih imenuje »kmetavzi, kojoti«, vzvišen ne le intelektualno, temveč tudi moralno, zaradi česar ima končni preobrat lahko skorajda vzgojno, če že ne vsaj streznitveno funkcijo. Jezik je slikovit in filmsko nazoren ter gladko tekoč, ponekod se približa poeziji, prispodobe pa so zaradi pripovedovalčevega bogatega notranjega življenja pogosto pričakovano obširne: »… ubogo kot izložbena lutka, ki z izpahnjenimi rokami čaka, da jo bodo oblekli in ji nadeli lase; ganljivo kot okostje velike ribe, obeljeno od soli, na plaži iz vulkanskega peska, nastlani z nečednimi naplavinami.«
Roman Katarine Marinčič Ženska s srebrnim očesom kljub relativni kratkosti odlikuje množica registrov in diskurzov, od knjižnega in celo poetičnega, pogovornega, intelektualističnega do gostilniškega, pri čemer so vsi enako prepričljivi. Struktura je jasno premišljena, slog pa učinkovit in izčiščen. Na stopetdesetih straneh se srečamo s kriminalko, satiro, grozljivim in psihološkim romanom.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Neveljaven email naslov