Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Izvirni naslov: Lunana: A Yak in the Classroom
Režiser: Pawo Choyning Dorji
Nastopajo: Sherab Dorji, Ugyen Norbu Lhendup, Kelden Lhamo Gurung, Pema Zam
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Barbara Zupan
Prvi butanski oskarjevski nominiranec – za zlati kipec se je potegoval v kategoriji najboljši mednarodni film – Lunana: jak v razredu spremlja mladega učitelja Ugyena med poučevanjem v najbolj odročni šoli na svetu v majhni himalajski vasici Lunana. Do najbližje civilizacije je osem dni hoda po hribovitih gorskih poteh, v vasi pa seveda ni ne elektrike ne tekoče vode, še uporaba toaletnega papirja se domačinom zdi smešno nepotrebna razvada. Ugyen, človek sodobnih navad in materialnih dobrin, napotitev na skrajni rob sveta dojema kot najhujšo možno kazen, kot tlako, ki jo pač mora opraviti, da bo nato končno lahko sledil svojim pevskim sanjam v tri tisoč tristo višinskih metrov nižji Avstraliji. Po poti navkreber svoje nejevolje nikakor ne skriva, prav nasprotno, na vsakem koraku strmega vzpona je nestrpen, odljuden, vase zaprt in nezainteresiran. Skratka, nikakor ni moč spregledati, kako zelo bi si želel biti kjerkoli drugje. A ko se s spremljevalcema končno prebije še čez zadnji prelaz, naleti na osupljiv sprejem in tako iskreno hvaležnost domačinov, za katere je učiteljski poklic skoraj nekaj božjega, za njihove otroke pa edina vez s prihodnostjo, da ga položaj povsem presune. Navdihnjen z drugačnim tempom življenja, z novim vrednostnim sistemom in predvsem z lepoto, ki Lunano prežema znotraj in zunaj, na svoje življenje pogleda s povsem novega zornega kota in meseci poučevanja kar švignejo mimo. Pred zimo pa je treba nazaj v dolino …
Lunana: jak v razredu je film, ki ne komplicira, čeprav ga je bilo precej komplicirano posneti. Filmsko opremo so v vasico, v kateri prebivalci še nikoli niso videli kamere, avta, filma ali celo zobne pase, prinesli s 65 mulami. V treh mesecih, kolikor časa je trajalo snemanje, pa se ekipa ni niti enkrat okopala, zato so bili ob vrnitvi videti kot jaki. Tudi vonjali so menda tako. Domačine so igrali kar prebivalci vasi sami in čeprav je zgodba izmišljena, film podaja širši, skoraj dokumentarni vpogled, ki življenje v tako imenovani temni dolini približa iz različnih vidikov in se imenitno sklada z njegovo nežno, a globoko vsebino.
Glavno sporočilo filma Lunana: jak v razredu je po besedah režiserja Pawa Choyning Dorjia, »da so upi in sanje, ki povezujejo človeštvo, celo v tako edinstvenem svetu enaki«, in prav ta edinstvena povezanost nečesa univerzalnega, kot je sreča, z nečim tako zelo specifičnim, kot je Lunana, film spremeni v vizualno in vsebinsko čudovito potovanje.
Ocena filma
Izvirni naslov: Lunana: A Yak in the Classroom
Režiser: Pawo Choyning Dorji
Nastopajo: Sherab Dorji, Ugyen Norbu Lhendup, Kelden Lhamo Gurung, Pema Zam
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Barbara Zupan
Prvi butanski oskarjevski nominiranec – za zlati kipec se je potegoval v kategoriji najboljši mednarodni film – Lunana: jak v razredu spremlja mladega učitelja Ugyena med poučevanjem v najbolj odročni šoli na svetu v majhni himalajski vasici Lunana. Do najbližje civilizacije je osem dni hoda po hribovitih gorskih poteh, v vasi pa seveda ni ne elektrike ne tekoče vode, še uporaba toaletnega papirja se domačinom zdi smešno nepotrebna razvada. Ugyen, človek sodobnih navad in materialnih dobrin, napotitev na skrajni rob sveta dojema kot najhujšo možno kazen, kot tlako, ki jo pač mora opraviti, da bo nato končno lahko sledil svojim pevskim sanjam v tri tisoč tristo višinskih metrov nižji Avstraliji. Po poti navkreber svoje nejevolje nikakor ne skriva, prav nasprotno, na vsakem koraku strmega vzpona je nestrpen, odljuden, vase zaprt in nezainteresiran. Skratka, nikakor ni moč spregledati, kako zelo bi si želel biti kjerkoli drugje. A ko se s spremljevalcema končno prebije še čez zadnji prelaz, naleti na osupljiv sprejem in tako iskreno hvaležnost domačinov, za katere je učiteljski poklic skoraj nekaj božjega, za njihove otroke pa edina vez s prihodnostjo, da ga položaj povsem presune. Navdihnjen z drugačnim tempom življenja, z novim vrednostnim sistemom in predvsem z lepoto, ki Lunano prežema znotraj in zunaj, na svoje življenje pogleda s povsem novega zornega kota in meseci poučevanja kar švignejo mimo. Pred zimo pa je treba nazaj v dolino …
Lunana: jak v razredu je film, ki ne komplicira, čeprav ga je bilo precej komplicirano posneti. Filmsko opremo so v vasico, v kateri prebivalci še nikoli niso videli kamere, avta, filma ali celo zobne pase, prinesli s 65 mulami. V treh mesecih, kolikor časa je trajalo snemanje, pa se ekipa ni niti enkrat okopala, zato so bili ob vrnitvi videti kot jaki. Tudi vonjali so menda tako. Domačine so igrali kar prebivalci vasi sami in čeprav je zgodba izmišljena, film podaja širši, skoraj dokumentarni vpogled, ki življenje v tako imenovani temni dolini približa iz različnih vidikov in se imenitno sklada z njegovo nežno, a globoko vsebino.
Glavno sporočilo filma Lunana: jak v razredu je po besedah režiserja Pawa Choyning Dorjia, »da so upi in sanje, ki povezujejo človeštvo, celo v tako edinstvenem svetu enaki«, in prav ta edinstvena povezanost nečesa univerzalnega, kot je sreča, z nečim tako zelo specifičnim, kot je Lunana, film spremeni v vizualno in vsebinsko čudovito potovanje.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Neveljaven email naslov