Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Izvirni naslov: Lunana: A Yak in the Classroom
Režiser: Pawo Choyning Dorji
Nastopajo: Sherab Dorji, Ugyen Norbu Lhendup, Kelden Lhamo Gurung, Pema Zam
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Barbara Zupan
Prvi butanski oskarjevski nominiranec – za zlati kipec se je potegoval v kategoriji najboljši mednarodni film – Lunana: jak v razredu spremlja mladega učitelja Ugyena med poučevanjem v najbolj odročni šoli na svetu v majhni himalajski vasici Lunana. Do najbližje civilizacije je osem dni hoda po hribovitih gorskih poteh, v vasi pa seveda ni ne elektrike ne tekoče vode, še uporaba toaletnega papirja se domačinom zdi smešno nepotrebna razvada. Ugyen, človek sodobnih navad in materialnih dobrin, napotitev na skrajni rob sveta dojema kot najhujšo možno kazen, kot tlako, ki jo pač mora opraviti, da bo nato končno lahko sledil svojim pevskim sanjam v tri tisoč tristo višinskih metrov nižji Avstraliji. Po poti navkreber svoje nejevolje nikakor ne skriva, prav nasprotno, na vsakem koraku strmega vzpona je nestrpen, odljuden, vase zaprt in nezainteresiran. Skratka, nikakor ni moč spregledati, kako zelo bi si želel biti kjerkoli drugje. A ko se s spremljevalcema končno prebije še čez zadnji prelaz, naleti na osupljiv sprejem in tako iskreno hvaležnost domačinov, za katere je učiteljski poklic skoraj nekaj božjega, za njihove otroke pa edina vez s prihodnostjo, da ga položaj povsem presune. Navdihnjen z drugačnim tempom življenja, z novim vrednostnim sistemom in predvsem z lepoto, ki Lunano prežema znotraj in zunaj, na svoje življenje pogleda s povsem novega zornega kota in meseci poučevanja kar švignejo mimo. Pred zimo pa je treba nazaj v dolino …
Lunana: jak v razredu je film, ki ne komplicira, čeprav ga je bilo precej komplicirano posneti. Filmsko opremo so v vasico, v kateri prebivalci še nikoli niso videli kamere, avta, filma ali celo zobne pase, prinesli s 65 mulami. V treh mesecih, kolikor časa je trajalo snemanje, pa se ekipa ni niti enkrat okopala, zato so bili ob vrnitvi videti kot jaki. Tudi vonjali so menda tako. Domačine so igrali kar prebivalci vasi sami in čeprav je zgodba izmišljena, film podaja širši, skoraj dokumentarni vpogled, ki življenje v tako imenovani temni dolini približa iz različnih vidikov in se imenitno sklada z njegovo nežno, a globoko vsebino.
Glavno sporočilo filma Lunana: jak v razredu je po besedah režiserja Pawa Choyning Dorjia, »da so upi in sanje, ki povezujejo človeštvo, celo v tako edinstvenem svetu enaki«, in prav ta edinstvena povezanost nečesa univerzalnega, kot je sreča, z nečim tako zelo specifičnim, kot je Lunana, film spremeni v vizualno in vsebinsko čudovito potovanje.
Ocena filma
Izvirni naslov: Lunana: A Yak in the Classroom
Režiser: Pawo Choyning Dorji
Nastopajo: Sherab Dorji, Ugyen Norbu Lhendup, Kelden Lhamo Gurung, Pema Zam
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Barbara Zupan
Prvi butanski oskarjevski nominiranec – za zlati kipec se je potegoval v kategoriji najboljši mednarodni film – Lunana: jak v razredu spremlja mladega učitelja Ugyena med poučevanjem v najbolj odročni šoli na svetu v majhni himalajski vasici Lunana. Do najbližje civilizacije je osem dni hoda po hribovitih gorskih poteh, v vasi pa seveda ni ne elektrike ne tekoče vode, še uporaba toaletnega papirja se domačinom zdi smešno nepotrebna razvada. Ugyen, človek sodobnih navad in materialnih dobrin, napotitev na skrajni rob sveta dojema kot najhujšo možno kazen, kot tlako, ki jo pač mora opraviti, da bo nato končno lahko sledil svojim pevskim sanjam v tri tisoč tristo višinskih metrov nižji Avstraliji. Po poti navkreber svoje nejevolje nikakor ne skriva, prav nasprotno, na vsakem koraku strmega vzpona je nestrpen, odljuden, vase zaprt in nezainteresiran. Skratka, nikakor ni moč spregledati, kako zelo bi si želel biti kjerkoli drugje. A ko se s spremljevalcema končno prebije še čez zadnji prelaz, naleti na osupljiv sprejem in tako iskreno hvaležnost domačinov, za katere je učiteljski poklic skoraj nekaj božjega, za njihove otroke pa edina vez s prihodnostjo, da ga položaj povsem presune. Navdihnjen z drugačnim tempom življenja, z novim vrednostnim sistemom in predvsem z lepoto, ki Lunano prežema znotraj in zunaj, na svoje življenje pogleda s povsem novega zornega kota in meseci poučevanja kar švignejo mimo. Pred zimo pa je treba nazaj v dolino …
Lunana: jak v razredu je film, ki ne komplicira, čeprav ga je bilo precej komplicirano posneti. Filmsko opremo so v vasico, v kateri prebivalci še nikoli niso videli kamere, avta, filma ali celo zobne pase, prinesli s 65 mulami. V treh mesecih, kolikor časa je trajalo snemanje, pa se ekipa ni niti enkrat okopala, zato so bili ob vrnitvi videti kot jaki. Tudi vonjali so menda tako. Domačine so igrali kar prebivalci vasi sami in čeprav je zgodba izmišljena, film podaja širši, skoraj dokumentarni vpogled, ki življenje v tako imenovani temni dolini približa iz različnih vidikov in se imenitno sklada z njegovo nežno, a globoko vsebino.
Glavno sporočilo filma Lunana: jak v razredu je po besedah režiserja Pawa Choyning Dorjia, »da so upi in sanje, ki povezujejo človeštvo, celo v tako edinstvenem svetu enaki«, in prav ta edinstvena povezanost nečesa univerzalnega, kot je sreča, z nečim tako zelo specifičnim, kot je Lunana, film spremeni v vizualno in vsebinsko čudovito potovanje.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov