Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prevedel Matej Venier
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Igor Velše
Kutina iz Carigrada je pripovedna pesnitev italijanskega avtorja Paola Rumiza v šest tisoč verzih, pisanih v laškem enajstercu. Na prvi notranji strani se srečamo s podnaslovom Balada za tri moške in žensko, pod črto pa je dodan napol šaljiv napotek: samo za glasno branje.
Knjiga postavlja sodobnega kritika pred zagato: kaj storiti s stopico in epiko v današnjem času? Poleg tega ljubezenska zgodba med Dunajčanom Maxom Altenbergom in Sarajevčanko Mašo Dizdarević ponavlja številne orientalistične stereotipe. Pravzaprav bi lahko rekli, da gre za srednjeevropski orientalizem, ki v Balkanu vidi predvsem divje, svobodno, neukročeno področje, ki je v čistem kontrastu z domnevno zaprtostjo in hinavskostjo obalpskih dežel. Balkan je, skratka, območje nekakšnih plemenitih divjakov. Protagonistka Maša DIzdarević pooseblja ta Balkan, vanjo so projicirane moške fantazije, kot lik je stkana iz njih. Skratka, zasnova pesnitve je sama po sebi precej nereflektirana in v spregi z arhaičnostjo oblike lahko vzbudi nekaj nelagodja in začudenja.
Vendarle pa se je treba odreči tudi sodobnim progresivističnim inkvizicijam, ki onemogočajo pošteno sodbo ter pravzaprav ovirajo odnos z besedilom. Kutini iz Carigrada nikakor ne moremo odreči slikovitosti, atmosferičnosti in močnega čustvenega naboja, ritem, ki ga je v slovenščino prelil Matej Venier, pa nudi dobrodošlo poživitev današnjih bralskih izkušenj. Pripovedni lok je napet, osmišljen in poln tragičnega naboja. Hrepenenje po neulovljivem Balkanu kot istočasno fantazmi in realnem prostoru proizvaja posebno strastnost. Epika je na ravni dogajanja ustrezno posodobljena in kaže svoj smisel v zgoščevanju in intenziviranju pripovedi, ki ju v razčaranem svetu današnjega romana pogosto pogrešamo.
Skratka, nelagodje, s katerim se soočimo ob branju dela, nikakor ni samo posledica njega samega, temveč tudi naših lastnih nepredelanih pričakovanj. Modernost in književnost, ki ji pripada, težita k nenehnemu razločevanju, h kateremu sili prepričanje, da zgodovina nekam napreduje ter da je staro slabo, novo pa dobro. Stvari, ki jih ne more jasno umestiti, povzročajo krče. Resničnost pa se vedno znova izkaže za bolj zapleteno in neulovljivo ter dane kategorije vedno znova postavlja na laž.
Pesnitev nas vodi skozi mračnost temeljnih vprašanj o smislu življenja in smrti, o vlogi ljubezni in usode v posameznih eksistencah. To enkrat počne z lucidno jasnostjo, ki ne ponuja hitrih, odrešilnih odgovorov, drugič pa zapada v mistifikacije. Erotika se denimo kaže kot skrivnostna, uničevalna in usodna sila, ki deluje predvsem prek ženskega telesa. Kutina iz Carigrada ostane ujeta v fatalizem romantične ljubezni, iz katerega se ji ne uspe iztrgati. Na ta način pa vsebina niti ne more odrešiti forme, jo zares osvežiti v novi perspektivi, čeprav sta dogajanje in dogajalni prostor sodobna.
Vendar pa, po drugi strani, nudi nekatera zanimiva izhodišča, ki so neupravičeno zapostavljena. Tema odnosa med tekstom in telesom, med pomenom in ritmom, glasom in pisavo, je v okvirih sodobnih spoznanj kognitivne znanosti pa tudi položaja literature v družbi izrazito pomembna. Kar se kaže kot zastarelo – denimo govorjena umetniška beseda v nasprotju s tihim branjem – v novih družbenih razmerah in v času novih tehnologij, na razpotju pesniških praks, zopet dobiva velik pomen.
Kutina iz Carigrada Paola Rumiza je zanimivo, v dobrem in slabem pomenu izzivalno branje, ki je primerno za današnji čas morda ravno zato, ker deluje na prvi pogled zanj povsem neprimerno.
Prevedel Matej Venier
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Igor Velše
Kutina iz Carigrada je pripovedna pesnitev italijanskega avtorja Paola Rumiza v šest tisoč verzih, pisanih v laškem enajstercu. Na prvi notranji strani se srečamo s podnaslovom Balada za tri moške in žensko, pod črto pa je dodan napol šaljiv napotek: samo za glasno branje.
Knjiga postavlja sodobnega kritika pred zagato: kaj storiti s stopico in epiko v današnjem času? Poleg tega ljubezenska zgodba med Dunajčanom Maxom Altenbergom in Sarajevčanko Mašo Dizdarević ponavlja številne orientalistične stereotipe. Pravzaprav bi lahko rekli, da gre za srednjeevropski orientalizem, ki v Balkanu vidi predvsem divje, svobodno, neukročeno področje, ki je v čistem kontrastu z domnevno zaprtostjo in hinavskostjo obalpskih dežel. Balkan je, skratka, območje nekakšnih plemenitih divjakov. Protagonistka Maša DIzdarević pooseblja ta Balkan, vanjo so projicirane moške fantazije, kot lik je stkana iz njih. Skratka, zasnova pesnitve je sama po sebi precej nereflektirana in v spregi z arhaičnostjo oblike lahko vzbudi nekaj nelagodja in začudenja.
Vendarle pa se je treba odreči tudi sodobnim progresivističnim inkvizicijam, ki onemogočajo pošteno sodbo ter pravzaprav ovirajo odnos z besedilom. Kutini iz Carigrada nikakor ne moremo odreči slikovitosti, atmosferičnosti in močnega čustvenega naboja, ritem, ki ga je v slovenščino prelil Matej Venier, pa nudi dobrodošlo poživitev današnjih bralskih izkušenj. Pripovedni lok je napet, osmišljen in poln tragičnega naboja. Hrepenenje po neulovljivem Balkanu kot istočasno fantazmi in realnem prostoru proizvaja posebno strastnost. Epika je na ravni dogajanja ustrezno posodobljena in kaže svoj smisel v zgoščevanju in intenziviranju pripovedi, ki ju v razčaranem svetu današnjega romana pogosto pogrešamo.
Skratka, nelagodje, s katerim se soočimo ob branju dela, nikakor ni samo posledica njega samega, temveč tudi naših lastnih nepredelanih pričakovanj. Modernost in književnost, ki ji pripada, težita k nenehnemu razločevanju, h kateremu sili prepričanje, da zgodovina nekam napreduje ter da je staro slabo, novo pa dobro. Stvari, ki jih ne more jasno umestiti, povzročajo krče. Resničnost pa se vedno znova izkaže za bolj zapleteno in neulovljivo ter dane kategorije vedno znova postavlja na laž.
Pesnitev nas vodi skozi mračnost temeljnih vprašanj o smislu življenja in smrti, o vlogi ljubezni in usode v posameznih eksistencah. To enkrat počne z lucidno jasnostjo, ki ne ponuja hitrih, odrešilnih odgovorov, drugič pa zapada v mistifikacije. Erotika se denimo kaže kot skrivnostna, uničevalna in usodna sila, ki deluje predvsem prek ženskega telesa. Kutina iz Carigrada ostane ujeta v fatalizem romantične ljubezni, iz katerega se ji ne uspe iztrgati. Na ta način pa vsebina niti ne more odrešiti forme, jo zares osvežiti v novi perspektivi, čeprav sta dogajanje in dogajalni prostor sodobna.
Vendar pa, po drugi strani, nudi nekatera zanimiva izhodišča, ki so neupravičeno zapostavljena. Tema odnosa med tekstom in telesom, med pomenom in ritmom, glasom in pisavo, je v okvirih sodobnih spoznanj kognitivne znanosti pa tudi položaja literature v družbi izrazito pomembna. Kar se kaže kot zastarelo – denimo govorjena umetniška beseda v nasprotju s tihim branjem – v novih družbenih razmerah in v času novih tehnologij, na razpotju pesniških praks, zopet dobiva velik pomen.
Kutina iz Carigrada Paola Rumiza je zanimivo, v dobrem in slabem pomenu izzivalno branje, ki je primerno za današnji čas morda ravno zato, ker deluje na prvi pogled zanj povsem neprimerno.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov