Piše: Ana Hancock Bere: Eva Longyka Marušič Četrti roman filozofa, pisatelja, dramatika, raziskovalca in prevajalca Mirta Komela Akiles se zgodi v enem dnevu. Leo, nadobudni in neutrudni borec proti kapitalizmu in sistemu, faliran študent filozofije, špiker na študentskem radiu, je samooklicani Ahil. Njegova Ahilova peta je ljubezen do Dee, študentke primerjalne književnosti, ki pa mu ljubezni ne vrača, niti z njim ne deli nazorov. Tretji akter ljubezenskega trikotnika je njen introvertirani profesor. Poglavja izmenično, v prvi osebi, pripoveduje eden izmed trojice, s čimer se izmenjuje pripovedna perspektiva, zgodba pa se počasi izkristalizira. Jezik je eksperimentalen, kar ima potujitveni učinek, z njim pa Komel gradi tudi alternativen svet in nas vseskozi opominja, da bi povsem lahko bilo vse čisto drugače. Marsikaj je preimenovano (Slovenija postane »Zlovenija«) ali izmišljeno. Pogoste so skovanke in besedne igre: »malokdo malokdaj malotukaj malotam«, aliteracije: »reklame, računi, reklamacije, rakuni«, naštevanja, ki se nadaljujejo v nepričakovano smer, in rime. Rimani so celotni odstavki: »eden na prenosniku, drugi s prstom v nosniku; ena na mobilniku, druga z mislimi pri štedilniku;« V nepričakovano smer vodijo tudi ustaljene besedne zveze, ki se ne končajo, kot pričakujemo, npr. »meni-nič-njemu-vso«. Jezik tako zaživi samosvoje življenje, neodvisno od literarnih konvencij. Humor in sarkazem sta po vidljivosti enakovredna eksperimentalni rabi jezika in prav tako prežemata ves roman. To je v skladu z avtorjevim credom, »da bi se moral pesnik, ki zna tragiško pesniti, znati tudi komiško šaliti«. Po eni strani gre za alternativno verzijo sveta, vendar pa najdemo tudi namig, da se delo godi v prihodnosti, »gospodovega leta XX50«. Vendar pa svet, ki ga pričujoči roman izrisuje, večinoma ni bistveno drugačen od znanega sveta. Od realnosti se razlikuje predvsem zaradi občasno nepotrebne pretiranosti, ki preveva zlasti vstajo pred parlamentom. Ta ne deluje več nadrealistično, temveč burkaško. Ker pripoved spremlja vse, kar pripovedujoči subjekt sliši ali prebere, v delu Akiles mrgoli različnih vrst besedil – od sporočil upravnika stanovanjskega bloka, grafitov in časopisnih novic do zapisnikov sestankov, raznoraznih obvestil in vsakovrstne službene e-pošte. Pri tem so na kupu zbrane absurdnosti birokracije, medmrežja in akademskega sveta. Tiste že danes obstoječe so lucidno prikazane, druge pa so le nadaljevanje že obstoječih tendenc. Mirt Komel je tako ustvaril in osvetlil tisto, kar še ni vidno, npr. »socinženiring dvopredmetni študij, ki kombinira sociologijo in inženirstvo«. Razpoke, ki so dandanes nakazane, so prignane do absurda. Komelu v tem oblikovno zaznamovanem delu nič ni sveto. Marsikaj je preimenovano, pravzaprav ustrezneje poimenovano, npr. »skoraj samostojni podjetnik« ali »pogodbe za podaljšan delovni čas«. Preimenovana pa je tudi zgodovina. Hegel postane »Kegelj«, sile osi pa »osi dobrega«. Slednje nas opominja, kaj se zgodi pri vztrajnem ponavljanju izkrivljanja. Akiles je tako ne le ogledalo sodobni družbi, temveč tudi opomin, kaj se utegne zgoditi v bližnji prihodnosti.