Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Petra Meterc
Bere: Maja Moll
Naslov knjige Carolin Emcke Ja pomeni ja in … asociira zakonski model »samo ja pomeni ja«, ki je bil prek pobude za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva v Sloveniji sprejet leta 2021, hkrati pa naslovni »in« s tremi pikami nakazuje, da avtorica meri na veliko tistega, česar zakoni ne morejo zajeti. Izhajajoč iz razkritij spolnih zlorab in gibanja #jaztudi v esejskih, izrazito osebnih premislekih piše o temah, ki so se začele odpirati ob gibanju, in poskuša segati na področja, ki še vedno manjkajo v javni razpravi. V fragmentiranih zapisih, med drugim tudi o avtoričinih izkušnjah, premišljuje o užitku in spolnosti, pa o moči in hierarhizaciji zatiranj, pri čemer jasno piše tudi o svojih dvomih in nevednosti.
Knjigo začenja z mislijo, da je spolno nasilje še vedno tabuizirana tema, ne le v dejanju, temveč tudi v besedi, kjer neposredno izražanje še danes prepogosto nadomeščajo evfemizmi. Nadaljuje z razmisleki o sivem področju prestopanja mej, ko gre za nadlegovanje in ambivalentnost razmerij moči in nemoči pri partnerskem nasilju, ki so velikokrat tesno povezana z naklonjenostjo.
Pričevanja žrtev, ki prihajajo na površje pod geslom #jaztudi, avtorica razume kot pomembna orodja za spremembo načinov gledanja in razumevanja drugačnih perspektiv. Omenja tudi očitke gibanju #jaztudi, ki da naj bi želel ukiniti užitek in seksualnost, ter poudarja, da se šele z jasnim začrtanjem mej, torej z naslovnim soglasjem »ja« kot izhodiščem odnosa, lahko začne raziskovanje užitka, začenši z odprto komunikacijo o njem.
Carolin Emcke piše tudi o prepoznavanju, opravičevanju nasilja in odzivih neposredne okolice nanj. Prek lastne izkušnje, ko se je v nasilnem odnosu znašla njena prijateljica, razmišlja, zakaj okolica molči in ne ukrepa, še posebej če gre za intimnopartnersko nasilje, ki je še vedno eno od najpogostejših nasilnih dejanj nad ženskami in se največkrat dogaja v zasebnosti doma.
V drugi polovici esejskega monologa avtorica poudarja, da feministične razprave o nadlegovanju in nasilju ter izkoriščevalskih strukturah ne smejo biti drugorazredne. Logika poglavitnih skrbi, ki jih je treba jemati resno, in postranskih skrbi, ki jih je mogoče odložiti, po njenih besedah sprevrženo hierarhizira bolečino. Vzporedno razmišljanje o raznovrstnih zatiranjih je tako po njenem nujno potrebno. Méni tudi, da je prepričanje, da se o zatiranju lahko izrekajo le žrtve same, zmotno, saj da jim je včasih naloženo celo preveliko breme izrekanja o lastni bolečini. »Zakaj se ne bi smeli belci kritično izreči o strukturnem rasizmu, heteroseksualci o homofobiji, ateisti o verski svobodi, moški o seksizmu? Sama to celo pričakujem od njih,« piše in dodaja, da žrtev ne gre omejevati s tem, da govorimo v njihovem imenu, temveč jim je treba omogočiti prostor, da to, če želijo, storijo same.
Carolin Emcke v knjigi Ja pomeni ja in … išče načine, ki bi nam kot družbi omogočili postopne korake naprej na omenjenih področjih. »Tipaje moramo napredovati in iskati orodja, s katerimi lahko prevprašujemo svoje prakse in prepričanja,« piše. Prav takšna pa je tudi knjiga, ki premišlja, poizkuša in se pri tem, kar je izredno pomembno, ne boji lastnih dvomov in morebitnih napak.
Piše: Petra Meterc
Bere: Maja Moll
Naslov knjige Carolin Emcke Ja pomeni ja in … asociira zakonski model »samo ja pomeni ja«, ki je bil prek pobude za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva v Sloveniji sprejet leta 2021, hkrati pa naslovni »in« s tremi pikami nakazuje, da avtorica meri na veliko tistega, česar zakoni ne morejo zajeti. Izhajajoč iz razkritij spolnih zlorab in gibanja #jaztudi v esejskih, izrazito osebnih premislekih piše o temah, ki so se začele odpirati ob gibanju, in poskuša segati na področja, ki še vedno manjkajo v javni razpravi. V fragmentiranih zapisih, med drugim tudi o avtoričinih izkušnjah, premišljuje o užitku in spolnosti, pa o moči in hierarhizaciji zatiranj, pri čemer jasno piše tudi o svojih dvomih in nevednosti.
Knjigo začenja z mislijo, da je spolno nasilje še vedno tabuizirana tema, ne le v dejanju, temveč tudi v besedi, kjer neposredno izražanje še danes prepogosto nadomeščajo evfemizmi. Nadaljuje z razmisleki o sivem področju prestopanja mej, ko gre za nadlegovanje in ambivalentnost razmerij moči in nemoči pri partnerskem nasilju, ki so velikokrat tesno povezana z naklonjenostjo.
Pričevanja žrtev, ki prihajajo na površje pod geslom #jaztudi, avtorica razume kot pomembna orodja za spremembo načinov gledanja in razumevanja drugačnih perspektiv. Omenja tudi očitke gibanju #jaztudi, ki da naj bi želel ukiniti užitek in seksualnost, ter poudarja, da se šele z jasnim začrtanjem mej, torej z naslovnim soglasjem »ja« kot izhodiščem odnosa, lahko začne raziskovanje užitka, začenši z odprto komunikacijo o njem.
Carolin Emcke piše tudi o prepoznavanju, opravičevanju nasilja in odzivih neposredne okolice nanj. Prek lastne izkušnje, ko se je v nasilnem odnosu znašla njena prijateljica, razmišlja, zakaj okolica molči in ne ukrepa, še posebej če gre za intimnopartnersko nasilje, ki je še vedno eno od najpogostejših nasilnih dejanj nad ženskami in se največkrat dogaja v zasebnosti doma.
V drugi polovici esejskega monologa avtorica poudarja, da feministične razprave o nadlegovanju in nasilju ter izkoriščevalskih strukturah ne smejo biti drugorazredne. Logika poglavitnih skrbi, ki jih je treba jemati resno, in postranskih skrbi, ki jih je mogoče odložiti, po njenih besedah sprevrženo hierarhizira bolečino. Vzporedno razmišljanje o raznovrstnih zatiranjih je tako po njenem nujno potrebno. Méni tudi, da je prepričanje, da se o zatiranju lahko izrekajo le žrtve same, zmotno, saj da jim je včasih naloženo celo preveliko breme izrekanja o lastni bolečini. »Zakaj se ne bi smeli belci kritično izreči o strukturnem rasizmu, heteroseksualci o homofobiji, ateisti o verski svobodi, moški o seksizmu? Sama to celo pričakujem od njih,« piše in dodaja, da žrtev ne gre omejevati s tem, da govorimo v njihovem imenu, temveč jim je treba omogočiti prostor, da to, če želijo, storijo same.
Carolin Emcke v knjigi Ja pomeni ja in … išče načine, ki bi nam kot družbi omogočili postopne korake naprej na omenjenih področjih. »Tipaje moramo napredovati in iskati orodja, s katerimi lahko prevprašujemo svoje prakse in prepričanja,« piše. Prav takšna pa je tudi knjiga, ki premišlja, poizkuša in se pri tem, kar je izredno pomembno, ne boji lastnih dvomov in morebitnih napak.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Suzana Tratnik: Pontonski most Marjan Pungartnik: Za zvezdno mizo Pajtim Statovci: Moj mačkon Jugoslavija Renata Salecl: Strast do nevednosti Recenzije so napisali Ana Hancock, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Jure Franko in Vesna Topolovec.
Avtor recenzije: Robi Šabec Bereta Jure franko in Barbara Zupan.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Simona Kopinšek Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov