Piše: Matej Bogataj Bere: Igor Velše Madžarskega pripovednika Laszla Krasznahorkaija poznamo po dveh v slovenščino že prevedenih delih; eno je zbirka govorov, fragmentov in fingiranih izjav in zametkov zgodb Svet gre naprej, v katerem se pripovedovalci različnih poklicev na različnih koncih sveta ukvarjajo z redom, smislom in sploh razmislekom o svetu, ti okruški pa so polni čudnih in čudežnih preobratov. Eden od likov recimo razmišlja o tem, da mora obiskati nekaj v svetu najbolj znamenitih slapov, potem se mu v šumenje teh pretvori glas budističnega pridigarja na televiziji, ki deluje kot pomirjevalno ozadje in osmišljen beli šum. Ali pa liki govorijo o Gagarinovem poletu v vesolje, ko je astronavt menda ob pogledu navzdol spoznal, da je to že raj in da svet ne dopušča nobenega popravka, da je vsakršen angažma nepotreben in samo izguba pozornosti, moči in časa. Drugo prevedeno Krasznahorkaiejevo delo je roman Vojna in vojna, o popotniku Kolimu, ki gre z rokopisom, nekakšnim pesimistično mračnim in absurdnim evangelijem, v New York, saj ga hoče spraviti na splet, ki se mu zdi približek večnosti. Vse je napisano, kot da gre za legendo, pričevanje o prenašalcu odrešenjskega besedila tja, kjer bo lahko delovalo s svojo mesijansko razsežnostjo. Kot se za pričevanje o temeljnem besedilu morebitne bodoče religije spodobi, ima Kolim na poti veliko pomočnikov, pravzaprav vsa naključja delujejo njemu v prid. Krasznahorkai se tako kaže kot dosleden pričevalec o nesmislu sveta in človekove akcije, in to potrjuje tudi njegov prvenec iz srede osemdesetih let Satanov tango. Dogaja se med oktobrskim deževjem na panonski ravnici v druščini bolj ali manj pokvarjenih, zapitih, brezbrižnih ali zgolj v svoje drobne preživetvene obrede ujetih pripadnikov skupnosti. Celoten prvi del je posvečen prihodu dveh nekdanjih kolegov, celo neformalnih vodij skupnosti, ki so ju spoštovali, vendar ju je njuna očitno kriminalna ali politična dejavnost začasno odstranila in se zdaj po dobrem letu vračata, potem ko sta zaigrala svojo smrt. V vasi je medtem vse narobe in gre še na slabše, nekakšna strojnica propada in z njo celotno posestvo, glavno socialno življenje poteka v krčmi in tam se dogajajo opolzkosti in drobni prepiri, tudi spogledovanje in zarote. Pri tem se pripovedni glas v maniri moderne pisave seli iz ene imanence v drugo, včasih tudi kaj citira in je potem to v narekovajih, ves čas se izgublja in zatika po notranjih labirintih protagonistov in počasi sestavlja zgodbo. Ta govori predvsem o tem, da so pokvarjeni in brezbrižni prebivalci obupali, da počasi propadajo in se pogrezajo v blato, tudi lastnih dejanj, otroci pijejo strup za podgane, saj jih nihče ne upošteva. Doktor je usodno zapit, ravnatelj je že zdavnaj ob šolo, babnice se razgrejejo ob vinu in takrat libido uhaja nadzoru. To je prav žabotovska morbidna močvirska atmosfera, podkrepljena z dežjem in blatom ter vsakovrstno podlostjo in nečednostjo. Nakar prideta Irimias in Petruša, očitno sta bila na skrivnostni misiji, in pobereta denar, celoletni dobiček, zaslužen z govedorejo, in vaščane prodata in predata oblasti, tako da jih vključita v mrežo ovaduhov, ne da bi sami to vedeli. Krasznahorkai je tudi v drugih delih izrabljal mesijanstvo, recimo v knjigi Svet gre naprej, kjer je kar nekaj simuliranih govorov in pridig. V Satanovem tangu ima Irimias recimo sugestivno in manipulantsko predavanje, po katerem mu vaščani kljub opozarjanju, vnaprejšnjemu svarjenju, da morda ne bo nič iz tega, izročijo svoje imetje. Slepar jih vnaprej opozarja, da bodo morda izgubili vse, in vsi privolijo v tveganje, tako velika je njihova notranja in bivalna beda. Vendar pa bolj kot vijugava zgodba, ki jo sestavljajo številni stranski rokavi, pritegnejo stil, način kopičenja stavkov in skrivnostnost, ki jo ovijajo. Krasznahorkaiejeva poved je dolga, plazi se kot počasna nižinska rečica in liže pomene, pridobiva na balastu. To je poved, ki se ne ustavi, čeprav steče počasi. Krasznahorkai ves čas razbija pripoved, dela na njenem razvejanju, gre za pot, ki se cepi. Vsako poglavje kaže bedno in porazno stanje skupnosti, ima drugo optiko, enkrat je to malce umsko topa punca, drugič prešuštniki, ki se parijo skoraj pred vsemi. Pripoved je pregnetena z gostilniško pijansko poltenostjo, kjer vsak hoče in poskuša prelisičiti vse druge. Na koncu, ko se zgodba ciklično zvrne v začetek, nam razkrije pripovedovalca, ki med pisanjem veselo naliva palinko in se izgublja v lastnih mentalnih meandrih, s tem pa Satanov tango dobi podobno pripovedno strukturo, kot jo ima Marquezov Sto let samote. Tudi napisan ni prav nič manj spretno, le da so karibske metulje in cvetje z neba nadomestili panonsko blato, pajki in razmočene poti.