Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Igor Velše
Pogosto je mogoče opaziti, da se pesnice in pesniki lotevajo pisanja esejev in so pri tem tudi ustrezno prodorni. Bržčas lahko to pripišemo značaju poezije same, ki pomen toliko zgosti in s tem povzema celoto, da se dotika neizrekljivega in se giblje na meji nerazumljivega. Esej nastopi kot tisti žanr, v katerem pesnica iz svoje samote komunicira s svetom, v katerem se izraža želja biti v nekem neposrednem dialogu.
Grenko-sladki eros je klasična zbirka esejev, v kateri Anne Carson, tudi ugledna klasicistka, obravnava idejo erosa skozi poznavalsko interpretacijo starogrških tekstov. Rezultat njene interpretacije je pravzaprav kontrapunkt sodobni civilizaciji. Friedrich Nietzsche je napovedoval prihod zadnjih ljudi, ki izumijo recept za srečo. Ljudi, ki so pomirjeni z vsem, ki težijo k čimvečjemu udobju in so ga tudi sposobni zagotavljati. Danes udobje razumemo kot svojo osnovno pravico, ki presega vse druge dimenzije življenja, tudi za ceno funkcionalne družbe. Obsedeni smo z zdravim življenjem in ustrezanjem biopolitičnim predalčkom, ob tem pa se zdi, da smo že onkraj medlega miru, in – ob nemiru, ki ga spremlja shizofrenija sodobnega gospodarstva – besnimo, ker nas niti to izginjajoče udobje ne more zadovoljiti, še več, onesrečuje nas. Ne znamo se spoprijeti z razmerjem med hrepenenjem duha po vznemirjenju in privajenostjo na ugodje in varnost.
Eros, kakor so ga razumeli Grki, pa ravno nasprotno. Je nekaj, kar nas sili iz varnih prostorov, stran od cone udobja, in prevprašuje meje našega jaza. Je nekaj, kar nas zajame, nam ne da miru, nas peha v pretrese, pa tudi v spoznanja in prej nedosegljiva stanja zavesti. Eros hkrati prevpraša Jaz in ga postavi. Podobno je s pisavo, ki izstopi iz časa, posega v navidezno večnost, razdeli glasove v črke in znotraj zavesti postavlja nove meje med zunanjim in notranjim. Postavi se vzporednica med vednostjo in ljubeznijo, obe združuje Eros, ki je dojet kot nekaj strašnega. To je v neposrednem nasprotju z današnjim dojemanjem erotike, ki temelji na bežni varnosti, nezavezanosti, pornografski estetizaciji, vsemu, kar se želi ogniti nevarnosti. Vendar je Sokrat, ta najmodrejši Grk, utemeljeval, da je prav v tem tudi smisel Erosa, ki nas skozi tegobe dviga v višave.
Na tem mestu pa se moramo izogniti enačenju erosa z neoliberalno kulturo zasledovanja uspeha, s katero se hvalijo različni vplivneži, čeprav se od nje tudi ne smemo moralistično ločiti. Motivacija ima namreč velik vpliv na človekovo dojemanje svojega položaja, ameriški reveži so nemalokrat bolj optimistični od evropskih prav zaradi večinoma lažnih sanj o dosegljivem uspehu. Ločitev lahko izvedemo, če se spomnimo Sokratovega oziroma Platonovega spoznanja, da je ljubezen med ljubimcema samo zgodnja stopnička na poti do Enega. Skratka, prizadevati si je treba, da nas eros vodi k sublimnemu.
Način pisanja Anne Carson ustreza vsebini. Daljši esej je sestavljen iz serije mikroesejev, ki so polni erosa, pogosto hlastajoči, včasih se nam zdi, da kaj preinterpretirajo. Vseskozi so pisani izjemno lucidno, avtorica spretno ravna z orodji jezikoslovja, klasicistike, literarnih ved in filozofije. Jasno nas vodijo k določenemu cilju, skoraj so zgodba, vendar nam ne prinesejo vsega na pladnju. Istočasno so težko in prijetno branje. So sladko-grenki. V času, ko nas ves čas bombardirajo popreproščena besedila o “toksičnih odnosih”, o individualni sreči, ko nas z vseh strani napada kult jaza, ki se pretvarja, da je kult dobrote in milosti, gre pravzaprav za času neprimerno branje, namenjeno vsem, ki čutijo, da življenje ni zgolj serija kratkotrajnih epizod omrtvičenega udobja.
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Igor Velše
Pogosto je mogoče opaziti, da se pesnice in pesniki lotevajo pisanja esejev in so pri tem tudi ustrezno prodorni. Bržčas lahko to pripišemo značaju poezije same, ki pomen toliko zgosti in s tem povzema celoto, da se dotika neizrekljivega in se giblje na meji nerazumljivega. Esej nastopi kot tisti žanr, v katerem pesnica iz svoje samote komunicira s svetom, v katerem se izraža želja biti v nekem neposrednem dialogu.
Grenko-sladki eros je klasična zbirka esejev, v kateri Anne Carson, tudi ugledna klasicistka, obravnava idejo erosa skozi poznavalsko interpretacijo starogrških tekstov. Rezultat njene interpretacije je pravzaprav kontrapunkt sodobni civilizaciji. Friedrich Nietzsche je napovedoval prihod zadnjih ljudi, ki izumijo recept za srečo. Ljudi, ki so pomirjeni z vsem, ki težijo k čimvečjemu udobju in so ga tudi sposobni zagotavljati. Danes udobje razumemo kot svojo osnovno pravico, ki presega vse druge dimenzije življenja, tudi za ceno funkcionalne družbe. Obsedeni smo z zdravim življenjem in ustrezanjem biopolitičnim predalčkom, ob tem pa se zdi, da smo že onkraj medlega miru, in – ob nemiru, ki ga spremlja shizofrenija sodobnega gospodarstva – besnimo, ker nas niti to izginjajoče udobje ne more zadovoljiti, še več, onesrečuje nas. Ne znamo se spoprijeti z razmerjem med hrepenenjem duha po vznemirjenju in privajenostjo na ugodje in varnost.
Eros, kakor so ga razumeli Grki, pa ravno nasprotno. Je nekaj, kar nas sili iz varnih prostorov, stran od cone udobja, in prevprašuje meje našega jaza. Je nekaj, kar nas zajame, nam ne da miru, nas peha v pretrese, pa tudi v spoznanja in prej nedosegljiva stanja zavesti. Eros hkrati prevpraša Jaz in ga postavi. Podobno je s pisavo, ki izstopi iz časa, posega v navidezno večnost, razdeli glasove v črke in znotraj zavesti postavlja nove meje med zunanjim in notranjim. Postavi se vzporednica med vednostjo in ljubeznijo, obe združuje Eros, ki je dojet kot nekaj strašnega. To je v neposrednem nasprotju z današnjim dojemanjem erotike, ki temelji na bežni varnosti, nezavezanosti, pornografski estetizaciji, vsemu, kar se želi ogniti nevarnosti. Vendar je Sokrat, ta najmodrejši Grk, utemeljeval, da je prav v tem tudi smisel Erosa, ki nas skozi tegobe dviga v višave.
Na tem mestu pa se moramo izogniti enačenju erosa z neoliberalno kulturo zasledovanja uspeha, s katero se hvalijo različni vplivneži, čeprav se od nje tudi ne smemo moralistično ločiti. Motivacija ima namreč velik vpliv na človekovo dojemanje svojega položaja, ameriški reveži so nemalokrat bolj optimistični od evropskih prav zaradi večinoma lažnih sanj o dosegljivem uspehu. Ločitev lahko izvedemo, če se spomnimo Sokratovega oziroma Platonovega spoznanja, da je ljubezen med ljubimcema samo zgodnja stopnička na poti do Enega. Skratka, prizadevati si je treba, da nas eros vodi k sublimnemu.
Način pisanja Anne Carson ustreza vsebini. Daljši esej je sestavljen iz serije mikroesejev, ki so polni erosa, pogosto hlastajoči, včasih se nam zdi, da kaj preinterpretirajo. Vseskozi so pisani izjemno lucidno, avtorica spretno ravna z orodji jezikoslovja, klasicistike, literarnih ved in filozofije. Jasno nas vodijo k določenemu cilju, skoraj so zgodba, vendar nam ne prinesejo vsega na pladnju. Istočasno so težko in prijetno branje. So sladko-grenki. V času, ko nas ves čas bombardirajo popreproščena besedila o “toksičnih odnosih”, o individualni sreči, ko nas z vseh strani napada kult jaza, ki se pretvarja, da je kult dobrote in milosti, gre pravzaprav za času neprimerno branje, namenjeno vsem, ki čutijo, da življenje ni zgolj serija kratkotrajnih epizod omrtvičenega udobja.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov