Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Izvirni naslov: Hækkum rána
Režiser: Guðjón Ragnarsson
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Eva Longyka
Ob koncu tedna, ko so smučarske skakalke prvič uradno tekmovale v smučarskih poletih – disciplini, v kateri imajo moški predstavniki že skoraj stoletno tradicijo – je bil v ljubljanskem Kinodvoru premierno prikazan islandski dokumentarni film o skupini deklic, ki se iz preproste želje po kar čim boljšem igranju košarke znajdejo sredi boja za ženske pravice. Pravzaprav so zaradi povsem nesmiselnih pravil, ki jih seveda krojijo odrasli, na nek način dobesedno porinjene vanj.
Dekleta, stara od osem pa tja do trinajst let, pod vodstvom Brynjarja Karla Sigurðssona, znanega islandskega košarkarskega trenerja nekonvencionalnih, lahko bi celo rekli nekoliko provokativnih metod, v svojem športu blestijo in zato si seveda želijo vedno novih in novih izzivov. Klub, v katerem igrajo, tako zaprosi Islandsko košarkarsko zvezo, da bi lahko tekmovale proti enako starim fantovskim ekipam, saj naj bi se človeško telo do pubertete pri obeh spolih razvijalo približno enako in torej za takšno pomerjanje ni bioloških ovir. Prošnja naleti ne le na zavrnitev brez vsake utemeljitve, ampak tudi na izjemen odpor, skorajda linč, ki postopoma preraste v pravo feministično akcijo, v žal neuspešen boj mladih deklet z mlini na veter.
Želja po enaki obravnavi v športu, kjer imajo tradicionalno še vedno glavno ali pa kar edino moč odločanja moški predstavniki – pa čeprav največkrat le z argumentom, da je tako pač od nekdaj bilo – je najvidnejši vidik filma Do zmage in naprej režiserja Guðjóna Ragnarssona, vendar pa je enako pomembno obravnavana tudi osebnostna rast mladih športnic. Skoraj vse so se košarki zapisale iz želje, da se otresejo svojih karakternih šibkosti, da se jih s fizičnimi in psihološkimi treningi naučijo obvladovati in premagovati. Ena od deklica je bila tako na primer premalo odločna, druga bi se rada počutila bolj sprejeto, tretja se je v družbi počutila nevidna in tako dalje. Trenerjeve metode, ki predvsem starše deklet sprva pogosto potisnejo močno izven cone udobja, so pri tem brezkompromisne – vsako izpostavi točno temu, zaradi česar je sčasoma lahko boljša. Ne le boljša pri košarki, ampak kot človek.
Dokumentarni film Do zmage in najprej v Kinodvoru vrtijo skupaj s kratkim slovenskim predfilmom Za vogalom režiserja Martina Turka, ki obravnava prav tako perečo temo medvrstniškega nasilja. Oba filma skupaj tako pokrivata izredno široko paleto kar najbolj aktualnih vprašanj, s katerimi se vsakodnevno srečujejo mladostniki – filma sta primerna za otroke, starejše od 10. let –, hkrati pa k razmisleku o njih vabita tudi starejše, ki se marsikaterega problema morda niti ne zavedamo, dokler nam ga nekdo ne postavi tik pred nos.
Ocena filma
Izvirni naslov: Hækkum rána
Režiser: Guðjón Ragnarsson
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Eva Longyka
Ob koncu tedna, ko so smučarske skakalke prvič uradno tekmovale v smučarskih poletih – disciplini, v kateri imajo moški predstavniki že skoraj stoletno tradicijo – je bil v ljubljanskem Kinodvoru premierno prikazan islandski dokumentarni film o skupini deklic, ki se iz preproste želje po kar čim boljšem igranju košarke znajdejo sredi boja za ženske pravice. Pravzaprav so zaradi povsem nesmiselnih pravil, ki jih seveda krojijo odrasli, na nek način dobesedno porinjene vanj.
Dekleta, stara od osem pa tja do trinajst let, pod vodstvom Brynjarja Karla Sigurðssona, znanega islandskega košarkarskega trenerja nekonvencionalnih, lahko bi celo rekli nekoliko provokativnih metod, v svojem športu blestijo in zato si seveda želijo vedno novih in novih izzivov. Klub, v katerem igrajo, tako zaprosi Islandsko košarkarsko zvezo, da bi lahko tekmovale proti enako starim fantovskim ekipam, saj naj bi se človeško telo do pubertete pri obeh spolih razvijalo približno enako in torej za takšno pomerjanje ni bioloških ovir. Prošnja naleti ne le na zavrnitev brez vsake utemeljitve, ampak tudi na izjemen odpor, skorajda linč, ki postopoma preraste v pravo feministično akcijo, v žal neuspešen boj mladih deklet z mlini na veter.
Želja po enaki obravnavi v športu, kjer imajo tradicionalno še vedno glavno ali pa kar edino moč odločanja moški predstavniki – pa čeprav največkrat le z argumentom, da je tako pač od nekdaj bilo – je najvidnejši vidik filma Do zmage in naprej režiserja Guðjóna Ragnarssona, vendar pa je enako pomembno obravnavana tudi osebnostna rast mladih športnic. Skoraj vse so se košarki zapisale iz želje, da se otresejo svojih karakternih šibkosti, da se jih s fizičnimi in psihološkimi treningi naučijo obvladovati in premagovati. Ena od deklica je bila tako na primer premalo odločna, druga bi se rada počutila bolj sprejeto, tretja se je v družbi počutila nevidna in tako dalje. Trenerjeve metode, ki predvsem starše deklet sprva pogosto potisnejo močno izven cone udobja, so pri tem brezkompromisne – vsako izpostavi točno temu, zaradi česar je sčasoma lahko boljša. Ne le boljša pri košarki, ampak kot človek.
Dokumentarni film Do zmage in najprej v Kinodvoru vrtijo skupaj s kratkim slovenskim predfilmom Za vogalom režiserja Martina Turka, ki obravnava prav tako perečo temo medvrstniškega nasilja. Oba filma skupaj tako pokrivata izredno široko paleto kar najbolj aktualnih vprašanj, s katerimi se vsakodnevno srečujejo mladostniki – filma sta primerna za otroke, starejše od 10. let –, hkrati pa k razmisleku o njih vabita tudi starejše, ki se marsikaterega problema morda niti ne zavedamo, dokler nam ga nekdo ne postavi tik pred nos.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
Neveljaven email naslov