Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Silvija Žnidar
Bere: Eva Longyka Marušič
Leta 1703 je na Japonskem prišlo do odmevnega zgodovinskega dogodka: razžaljeni fevdalni gospod oziroma knez Asano Naganori je napadel cesarskega odposlanca, zaradi česar je bil obsojen na seppuku, obredni samomor. Njegovih sedeminštirideset samurajev, oziroma po smrti gospodarja roninov, se je odločilo za skrbno načrtovano maščevanje. Krvava in brutalna zgodba je skozi čas našla pot v številna in raznorodna umetniška dela, v literaturi jo je na primer v svojo Splošno zgodovino podlosti umestil Jorge Luis Borges.
V precej bolj minimalizirani in »nespektakelski« maniri pa ta zgodba napaja lirično jedro najnovejše pesniške zbirke pesnika, glasbenika in prevajalca Davida Bandlja Ronin. Historični epizodi je v tem delu odvzet njen epski »potencial«, fokus je prestavljen na introspektivno doživljanje enega ronina, tistega, ki je preživel, da bi pripovedoval, pri čemer je njegov glas toliko razosebljen in anonimen, da bi lahko pripadal kateremukoli od »zavrženih« samurajev. Samo dogajanje, ki ga je sprožilo maščevanje, ni zares v ospredju zbirke: začetno pojasnilo deluje zgolj kot smerokaz, napotilo za kontemplacijo o napisanem. Kar to poezijo najbolj odlikuje, je pretanjeno upodabljanje oziroma subtilno skrčeno izrekanje psihomahije, preizkušnje človekove duše in volje v nekem ključnem, izrednem momentu, od katerega je odvisno samo življenje. Pričujočega subjekta morda res zaznamuje bushido, kodeks bojevnika, a njegovi vzgibi in doživetja so »univerzalni«. Izza besed pronicajo v ospredje pojmi časti, lojalnosti, neuklonljivosti, hkrati z njimi pa interni, prikriti dvomi in zlomi, ki jih ti prinašajo s sabo. Natančno odmerjena formalna struktura Ronina s petimi razdelki, nanašajoča se na samurajsko izročilo, že na prvi pogled »izdaja« pesnikovo zavzeto ravnanje s to tradicijo, ob podrobnejšem branju in razbiranju vsebine pa zaznamo tudi poznavanje določenega japonskega pesništva.
Izpiljena, izčiščena, skorajda skromna pisava, ki jo tukaj kreira Bandelj, nas v asociacijah ponese vse tja do mojstrov haikuja in tanke, nanje nas spominja tudi raba nekaterih značilnih tropov in motivov, izposojenih predvsem iz imaginarija narave. Izreka Ronina je prav tako sugestivna, dvoumna in skrivnostna, subjekt v brezčasni sedanjosti kriptično in z zamolki »upoveduje« svojo izpoved: ne govori naravnost, neposredno, pač pa se oglaša iz metaforično podkrepljenega podobja, abstraktnih filozofskih drobcev, pesniških meditacij in refleksij. Paradoksalno pesmi pri tem delujejo zračno in preprosto v svoji kračini, hkrati pa se skozi ostrine kot z mečem razrezanih verzov plastijo pomensko obtežene, zagonetne topike pripadnosti, usode, eksistenčnega smotra, neizogibnega minevanja. Roninovo motrenje svoje poti na rahlo začrtani narativni liniji se stopnjuje do čiste ogoljenosti lastne biti, prebija se do samih temeljev svojega obstoja in ga voljno predaja gospodarju, končno nečemu presežnemu. Insceniranje te vseprežemajoče izkušnje vključuje skorajda mazohistično, obsesivno piljenje lastne trdnosti in vztrajnosti, odvračanje od vsega zunanjega in tistega, kar ni namenjeno izpolnitvi cilja, a pod vsem tem železnim samurajskim oklepom se skrivajo drobna razodetja nemoči, krhkosti, neizprosne teže odločitev in nasilnih dejanj, preizpraševanje svojega poslanstva. Zdi se tudi, kot da se subjekt spopada z različnimi prazninami – s temi, ki so posledica odsotnosti gospodarja, ter tistimi, ki nastopijo po nasilnem dejanju, ko je cilj dosežen, in ostajajo zgolj pogorišča, težko ulovljivi spomini, ki jih je treba pretopiti v besede. Ronin mora iz konsekvenc in učinkov kataklizmičnega dejanja ujeti svetlobo, osmisliti rane, izboriti prostor v večnosti zase in za tovariše.
Minevanje, »klasična« komponenta zen budizma z vsemi svojimi podtoni prehodnosti in hipnostmi, kateremu so bili povečini zavezani tudi samuraji, je v pogledu od daleč tudi eden izmed določevalcev atmosfere Bandljeve lirike. Ne gre zgolj za to, da so bili samuraji s svojim kredom nenehno zapisani smrti – celotna zbirka Ronin je nekakšna vaja v minevanju, v iskanju častne, plemenite izpeljave, izteka življenja. Zadnje poglavje v zbirki, komponirano iz rabe haikujev, je demonstrativno naslovljeno Sepukku, in dejansko bi ga lahko brali kot proces smrti, umiranja oziroma prehoda v neki drugi cikel, stanje. Subjekt je dosegel svojo končno destinacijo, izpolnil svoj in kolektivni namen, zdaj lahko sleče svoje življenje in se preobrazi v drugo stanje zavesti, bitnosti – na koncu stoji nekakšno prerajanje, večen preplet izginjanja in porajanja.
Etične zaveze, ki opomenjajo življenje, bi lahko prišteli k relevantnim sestavinam pričujočega Bandljevega dela, ki se s svojo izbiro tematike in sporočilnosti morda umešča nekoliko izven trenutnega časa in prostora. Kar pa lahko beremo tudi kot specifično upornost relativizmu vrednot in zapis duhovni tradiciji, ki pomaga k iskanju reda v vse bolj kaotičnem svetu.
Piše: Silvija Žnidar
Bere: Eva Longyka Marušič
Leta 1703 je na Japonskem prišlo do odmevnega zgodovinskega dogodka: razžaljeni fevdalni gospod oziroma knez Asano Naganori je napadel cesarskega odposlanca, zaradi česar je bil obsojen na seppuku, obredni samomor. Njegovih sedeminštirideset samurajev, oziroma po smrti gospodarja roninov, se je odločilo za skrbno načrtovano maščevanje. Krvava in brutalna zgodba je skozi čas našla pot v številna in raznorodna umetniška dela, v literaturi jo je na primer v svojo Splošno zgodovino podlosti umestil Jorge Luis Borges.
V precej bolj minimalizirani in »nespektakelski« maniri pa ta zgodba napaja lirično jedro najnovejše pesniške zbirke pesnika, glasbenika in prevajalca Davida Bandlja Ronin. Historični epizodi je v tem delu odvzet njen epski »potencial«, fokus je prestavljen na introspektivno doživljanje enega ronina, tistega, ki je preživel, da bi pripovedoval, pri čemer je njegov glas toliko razosebljen in anonimen, da bi lahko pripadal kateremukoli od »zavrženih« samurajev. Samo dogajanje, ki ga je sprožilo maščevanje, ni zares v ospredju zbirke: začetno pojasnilo deluje zgolj kot smerokaz, napotilo za kontemplacijo o napisanem. Kar to poezijo najbolj odlikuje, je pretanjeno upodabljanje oziroma subtilno skrčeno izrekanje psihomahije, preizkušnje človekove duše in volje v nekem ključnem, izrednem momentu, od katerega je odvisno samo življenje. Pričujočega subjekta morda res zaznamuje bushido, kodeks bojevnika, a njegovi vzgibi in doživetja so »univerzalni«. Izza besed pronicajo v ospredje pojmi časti, lojalnosti, neuklonljivosti, hkrati z njimi pa interni, prikriti dvomi in zlomi, ki jih ti prinašajo s sabo. Natančno odmerjena formalna struktura Ronina s petimi razdelki, nanašajoča se na samurajsko izročilo, že na prvi pogled »izdaja« pesnikovo zavzeto ravnanje s to tradicijo, ob podrobnejšem branju in razbiranju vsebine pa zaznamo tudi poznavanje določenega japonskega pesništva.
Izpiljena, izčiščena, skorajda skromna pisava, ki jo tukaj kreira Bandelj, nas v asociacijah ponese vse tja do mojstrov haikuja in tanke, nanje nas spominja tudi raba nekaterih značilnih tropov in motivov, izposojenih predvsem iz imaginarija narave. Izreka Ronina je prav tako sugestivna, dvoumna in skrivnostna, subjekt v brezčasni sedanjosti kriptično in z zamolki »upoveduje« svojo izpoved: ne govori naravnost, neposredno, pač pa se oglaša iz metaforično podkrepljenega podobja, abstraktnih filozofskih drobcev, pesniških meditacij in refleksij. Paradoksalno pesmi pri tem delujejo zračno in preprosto v svoji kračini, hkrati pa se skozi ostrine kot z mečem razrezanih verzov plastijo pomensko obtežene, zagonetne topike pripadnosti, usode, eksistenčnega smotra, neizogibnega minevanja. Roninovo motrenje svoje poti na rahlo začrtani narativni liniji se stopnjuje do čiste ogoljenosti lastne biti, prebija se do samih temeljev svojega obstoja in ga voljno predaja gospodarju, končno nečemu presežnemu. Insceniranje te vseprežemajoče izkušnje vključuje skorajda mazohistično, obsesivno piljenje lastne trdnosti in vztrajnosti, odvračanje od vsega zunanjega in tistega, kar ni namenjeno izpolnitvi cilja, a pod vsem tem železnim samurajskim oklepom se skrivajo drobna razodetja nemoči, krhkosti, neizprosne teže odločitev in nasilnih dejanj, preizpraševanje svojega poslanstva. Zdi se tudi, kot da se subjekt spopada z različnimi prazninami – s temi, ki so posledica odsotnosti gospodarja, ter tistimi, ki nastopijo po nasilnem dejanju, ko je cilj dosežen, in ostajajo zgolj pogorišča, težko ulovljivi spomini, ki jih je treba pretopiti v besede. Ronin mora iz konsekvenc in učinkov kataklizmičnega dejanja ujeti svetlobo, osmisliti rane, izboriti prostor v večnosti zase in za tovariše.
Minevanje, »klasična« komponenta zen budizma z vsemi svojimi podtoni prehodnosti in hipnostmi, kateremu so bili povečini zavezani tudi samuraji, je v pogledu od daleč tudi eden izmed določevalcev atmosfere Bandljeve lirike. Ne gre zgolj za to, da so bili samuraji s svojim kredom nenehno zapisani smrti – celotna zbirka Ronin je nekakšna vaja v minevanju, v iskanju častne, plemenite izpeljave, izteka življenja. Zadnje poglavje v zbirki, komponirano iz rabe haikujev, je demonstrativno naslovljeno Sepukku, in dejansko bi ga lahko brali kot proces smrti, umiranja oziroma prehoda v neki drugi cikel, stanje. Subjekt je dosegel svojo končno destinacijo, izpolnil svoj in kolektivni namen, zdaj lahko sleče svoje življenje in se preobrazi v drugo stanje zavesti, bitnosti – na koncu stoji nekakšno prerajanje, večen preplet izginjanja in porajanja.
Etične zaveze, ki opomenjajo življenje, bi lahko prišteli k relevantnim sestavinam pričujočega Bandljevega dela, ki se s svojo izbiro tematike in sporočilnosti morda umešča nekoliko izven trenutnega časa in prostora. Kar pa lahko beremo tudi kot specifično upornost relativizmu vrednot in zapis duhovni tradiciji, ki pomaga k iskanju reda v vse bolj kaotičnem svetu.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov