Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Ana Lorger
Bere: Jure Franko
Vse pogostejši in popularnejši fenomen avtobiografske literature, ki iz osebne perspektive posameznic in posameznikov kritično zre na razredno, rasno in spolno neenakost v družbi, dopolnjuje tudi bookerjeva nagrajenka Bernardine Evaristo. V delu Manifest: nikdar odnehati, s katerim se na žanrsko-vsebinski ravni postavlja ob bok prevodom Ta-Nehisija Coatesa, Eduarda Louisa pa tudi delu slovenske pisateljice Dijane Matković.
Bernardine Evaristo je v našem literarnem prostoru vzbudila pozornost s svojim najodmevnejšim romanom, fuzijsko fikcijo z naslovom Dekle, ženska, druga_i. Čeprav lahko nekatere dogodke ali osebe v romanu po prebranem Manifestu povežemo z avtoričinim življenjem, se prav ta primerjava izkaže za dober zaris meje med avtobiografskim pisanjem in fiktivnim svetom. Roman je poetično obarvan, eksperimentalno zasnovan in slogovno barvit, avtobiografija pa veliko bolj monotona, faktografska in manj poetična.
Avtorica začenja svojo pripoved pri družinskih koreninah, ki po očetovi strani segajo v Nigerijo, s katero pa med odraščanjem ni imela veliko stika. Kot ena izmed osmih otrok belopolte Angležinje iz delavskega razreda in temnopoltega priseljenca neposredno zre na rasistično in seksistično okolje, v katerem je odraščala. Njeno delo je hkrati pogled v Anglijo v sedemdesetih letih, ko je bila kot mladostnica soočena z družbo, ki je krivdo za posilstva in nasilje nad ženskami v javnih prostorih valila na njihova neprimerna oblačila in vedenje. Navsezadnje je bilo to obdobje velikih protestov, na katerih so protestnice jasno zahtevale avtonomijo do lastnega telesa, svobodno oblačenje, ponočevanje in pohajkovanje v javnih prostorih, česar pa se pisateljica sicer le bežno dotakne.
V Manifestu pred nami razprostira kontradikcije, krivice in prepreke, s katerimi se je pisateljica morala osebno spopasti, da je uspela kot igralka, soustanoviteljica Gledališča črnih žensk in pozneje še kot pesnica in pisateljica. V romanih namreč tematizira tudi lezbična razmerja, odkrivanje lastne spolne identitete pa se v Manifestu kaže kot emancipatorno prav v njeni neoprijemljivosti in fluidnosti. Poleg tega v delu razvija klobčič nerazrešenih patriarhalnih struktur, ki so močno vtkane v naše odnose. Avtorica sicer vsa ta opažanja popisuje predvsem na podlagi izkušenj, v tovrstne teme se ne poglablja in do njih ne zavzema aktivističnega, bolj analitičnega ali sociološko filozofskega stališča.
Manifest v naslovu knjige ni pamfletno usmerjen navzven, kot bi bilo pri takšnem naslovu pričakovano. Avtobiografija je predvsem njen osebni manifest in samoizpraševanje, kot je to zapisala na začetku dela. Je predvsem pogovor same s sabo, predelava lastne preteklosti, ki pa je redkokdaj umeščena v zunanje politično dogajanje. Svoj aktivizem pisateljica vidi predvsem v lastnem ustvarjanju, svojo pripadnost pa umešča v skupnost nebelih oseb, delavskega porekla in starejših žensk. S tem ko v literaturi obravnava prav te teme, se deloma čuti kot soborko za enakopravnost manjšin, o katerih piše.
Eksplicitno manifesten je zgolj zadnji del knjige, v katerem pisateljica ne poziva k političnemu in socialnemu boju, temveč izhaja iz postavke, da se v vsakem človeku skriva osebni, življenjski manifest. Prvi odstavki Evaristovskega manifesta, kakor se imenuje zadnje poglavje knjige, so zato namenjeni osebnim ambicijam, kot vrednoto pa izpostavlja trdo delo, izvirnost in neustavljivost. Čeprav pisateljica poudarja, da je ob individualnem napredku pomemben tudi družbeni kontekst, se postavlja predvsem v vlogo osebe, ki ji je v patriarhalnem, rasističnem in razslojenem sistemu kljub vsemu uspelo. Ali gre za rezultat individualnih ambicij, napako v sistemu, naključje, srečo ali kombinacijo vsega naštetega, pa po prebranem delu ostaja odprto, zagonetno vprašanje.
Piše: Ana Lorger
Bere: Jure Franko
Vse pogostejši in popularnejši fenomen avtobiografske literature, ki iz osebne perspektive posameznic in posameznikov kritično zre na razredno, rasno in spolno neenakost v družbi, dopolnjuje tudi bookerjeva nagrajenka Bernardine Evaristo. V delu Manifest: nikdar odnehati, s katerim se na žanrsko-vsebinski ravni postavlja ob bok prevodom Ta-Nehisija Coatesa, Eduarda Louisa pa tudi delu slovenske pisateljice Dijane Matković.
Bernardine Evaristo je v našem literarnem prostoru vzbudila pozornost s svojim najodmevnejšim romanom, fuzijsko fikcijo z naslovom Dekle, ženska, druga_i. Čeprav lahko nekatere dogodke ali osebe v romanu po prebranem Manifestu povežemo z avtoričinim življenjem, se prav ta primerjava izkaže za dober zaris meje med avtobiografskim pisanjem in fiktivnim svetom. Roman je poetično obarvan, eksperimentalno zasnovan in slogovno barvit, avtobiografija pa veliko bolj monotona, faktografska in manj poetična.
Avtorica začenja svojo pripoved pri družinskih koreninah, ki po očetovi strani segajo v Nigerijo, s katero pa med odraščanjem ni imela veliko stika. Kot ena izmed osmih otrok belopolte Angležinje iz delavskega razreda in temnopoltega priseljenca neposredno zre na rasistično in seksistično okolje, v katerem je odraščala. Njeno delo je hkrati pogled v Anglijo v sedemdesetih letih, ko je bila kot mladostnica soočena z družbo, ki je krivdo za posilstva in nasilje nad ženskami v javnih prostorih valila na njihova neprimerna oblačila in vedenje. Navsezadnje je bilo to obdobje velikih protestov, na katerih so protestnice jasno zahtevale avtonomijo do lastnega telesa, svobodno oblačenje, ponočevanje in pohajkovanje v javnih prostorih, česar pa se pisateljica sicer le bežno dotakne.
V Manifestu pred nami razprostira kontradikcije, krivice in prepreke, s katerimi se je pisateljica morala osebno spopasti, da je uspela kot igralka, soustanoviteljica Gledališča črnih žensk in pozneje še kot pesnica in pisateljica. V romanih namreč tematizira tudi lezbična razmerja, odkrivanje lastne spolne identitete pa se v Manifestu kaže kot emancipatorno prav v njeni neoprijemljivosti in fluidnosti. Poleg tega v delu razvija klobčič nerazrešenih patriarhalnih struktur, ki so močno vtkane v naše odnose. Avtorica sicer vsa ta opažanja popisuje predvsem na podlagi izkušenj, v tovrstne teme se ne poglablja in do njih ne zavzema aktivističnega, bolj analitičnega ali sociološko filozofskega stališča.
Manifest v naslovu knjige ni pamfletno usmerjen navzven, kot bi bilo pri takšnem naslovu pričakovano. Avtobiografija je predvsem njen osebni manifest in samoizpraševanje, kot je to zapisala na začetku dela. Je predvsem pogovor same s sabo, predelava lastne preteklosti, ki pa je redkokdaj umeščena v zunanje politično dogajanje. Svoj aktivizem pisateljica vidi predvsem v lastnem ustvarjanju, svojo pripadnost pa umešča v skupnost nebelih oseb, delavskega porekla in starejših žensk. S tem ko v literaturi obravnava prav te teme, se deloma čuti kot soborko za enakopravnost manjšin, o katerih piše.
Eksplicitno manifesten je zgolj zadnji del knjige, v katerem pisateljica ne poziva k političnemu in socialnemu boju, temveč izhaja iz postavke, da se v vsakem človeku skriva osebni, življenjski manifest. Prvi odstavki Evaristovskega manifesta, kakor se imenuje zadnje poglavje knjige, so zato namenjeni osebnim ambicijam, kot vrednoto pa izpostavlja trdo delo, izvirnost in neustavljivost. Čeprav pisateljica poudarja, da je ob individualnem napredku pomemben tudi družbeni kontekst, se postavlja predvsem v vlogo osebe, ki ji je v patriarhalnem, rasističnem in razslojenem sistemu kljub vsemu uspelo. Ali gre za rezultat individualnih ambicij, napako v sistemu, naključje, srečo ali kombinacijo vsega naštetega, pa po prebranem delu ostaja odprto, zagonetno vprašanje.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov