Piše: Ana Lorger Bere: Jure Franko Vse pogostejši in popularnejši fenomen avtobiografske literature, ki iz osebne perspektive posameznic in posameznikov kritično zre na razredno, rasno in spolno neenakost v družbi, dopolnjuje tudi bookerjeva nagrajenka Bernardine Evaristo. V delu Manifest: nikdar odnehati, s katerim se na žanrsko-vsebinski ravni postavlja ob bok prevodom Ta-Nehisija Coatesa, Eduarda Louisa pa tudi delu slovenske pisateljice Dijane Matković. Bernardine Evaristo je v našem literarnem prostoru vzbudila pozornost s svojim najodmevnejšim romanom, fuzijsko fikcijo z naslovom Dekle, ženska, druga_i. Čeprav lahko nekatere dogodke ali osebe v romanu po prebranem Manifestu povežemo z avtoričinim življenjem, se prav ta primerjava izkaže za dober zaris meje med avtobiografskim pisanjem in fiktivnim svetom. Roman je poetično obarvan, eksperimentalno zasnovan in slogovno barvit, avtobiografija pa veliko bolj monotona, faktografska in manj poetična. Avtorica začenja svojo pripoved pri družinskih koreninah, ki po očetovi strani segajo v Nigerijo, s katero pa med odraščanjem ni imela veliko stika. Kot ena izmed osmih otrok belopolte Angležinje iz delavskega razreda in temnopoltega priseljenca neposredno zre na rasistično in seksistično okolje, v katerem je odraščala. Njeno delo je hkrati pogled v Anglijo v sedemdesetih letih, ko je bila kot mladostnica soočena z družbo, ki je krivdo za posilstva in nasilje nad ženskami v javnih prostorih valila na njihova neprimerna oblačila in vedenje. Navsezadnje je bilo to obdobje velikih protestov, na katerih so protestnice jasno zahtevale avtonomijo do lastnega telesa, svobodno oblačenje, ponočevanje in pohajkovanje v javnih prostorih, česar pa se pisateljica sicer le bežno dotakne. V Manifestu pred nami razprostira kontradikcije, krivice in prepreke, s katerimi se je pisateljica morala osebno spopasti, da je uspela kot igralka, soustanoviteljica Gledališča črnih žensk in pozneje še kot pesnica in pisateljica. V romanih namreč tematizira tudi lezbična razmerja, odkrivanje lastne spolne identitete pa se v Manifestu kaže kot emancipatorno prav v njeni neoprijemljivosti in fluidnosti. Poleg tega v delu razvija klobčič nerazrešenih patriarhalnih struktur, ki so močno vtkane v naše odnose. Avtorica sicer vsa ta opažanja popisuje predvsem na podlagi izkušenj, v tovrstne teme se ne poglablja in do njih ne zavzema aktivističnega, bolj analitičnega ali sociološko filozofskega stališča. Manifest v naslovu knjige ni pamfletno usmerjen navzven, kot bi bilo pri takšnem naslovu pričakovano. Avtobiografija je predvsem njen osebni manifest in samoizpraševanje, kot je to zapisala na začetku dela. Je predvsem pogovor same s sabo, predelava lastne preteklosti, ki pa je redkokdaj umeščena v zunanje politično dogajanje. Svoj aktivizem pisateljica vidi predvsem v lastnem ustvarjanju, svojo pripadnost pa umešča v skupnost nebelih oseb, delavskega porekla in starejših žensk. S tem ko v literaturi obravnava prav te teme, se deloma čuti kot soborko za enakopravnost manjšin, o katerih piše. Eksplicitno manifesten je zgolj zadnji del knjige, v katerem pisateljica ne poziva k političnemu in socialnemu boju, temveč izhaja iz postavke, da se v vsakem človeku skriva osebni, življenjski manifest. Prvi odstavki Evaristovskega manifesta, kakor se imenuje zadnje poglavje knjige, so zato namenjeni osebnim ambicijam, kot vrednoto pa izpostavlja trdo delo, izvirnost in neustavljivost. Čeprav pisateljica poudarja, da je ob individualnem napredku pomemben tudi družbeni kontekst, se postavlja predvsem v vlogo osebe, ki ji je v patriarhalnem, rasističnem in razslojenem sistemu kljub vsemu uspelo. Ali gre za rezultat individualnih ambicij, napako v sistemu, naključje, srečo ali kombinacijo vsega naštetega, pa po prebranem delu ostaja odprto, zagonetno vprašanje.