Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob svetovnem dnevu Zemlje prihaja na kinospored še čisto svež francoski film Kiti, varuhi planeta, ganljivo posvetilo nežnim velikanom naših oceanov. Film, primeren tudi za družinski ogled, ni klasičen izobraževalni dokumentarec, ki bi se trudil o kitih povedati čim več novega, čeprav nam postreže tudi nekaj zanimivih, manj znanih dejstev. Na primer, da kiti s svojimi iztrebki hranijo fitoplankton, mikroskopsko majhne morske alge, nevidni gozd, ki proizvede več kot polovico kisika na Zemlji. Kiti imajo, kot vsak drug organizem, svoje mesto v krhkem ravnovesju biosfere in vsaka sprememba v številčnosti njihove populacije vpliva na globalni ekosistem. Režiser Jean-Albert Lièvre poskuša v svojem poetičnem dokumentarcu na gledalca prenesti svojo očaranost nad temi veličastnimi bitji in opozoriti, da gre za inteligentna, sočutna bitja, ki imajo s človekom več skupnega, kot bi si utegnili misliti.
Močan okoljevarstveni naboj prežema film vse od uvodnega prizora, kjer vidimo dečka, ki naleti na kita, nasedlega na peščeni obali, potem pa besedo »prevzamejo« kiti sami in gledalca popeljejo v svoje podvodno kraljestvo. Njihovo zgodbo, v slovenski sinhronizaciji podano z žametnim glasom Pavleta Ravnohriba, spremljamo v prvoosebni pripovedi. Film gledalca postavi v kitovo kožo, da se zavrtinči med valovi, dovoli, da se morje prelije čezenj in se izgubi v brezmejnosti oceana, kjer ni več orientacijskih točk človeškega sveta. Z bližnjimi in daljnimi posnetki kitov, ki jih film včasih obrne tudi na glavo, tako da je gladina spodaj in morje zgoraj, gledalca dezorientira, kot je dezorientiran človek, ki ga zgrabi val in ga premeče po vodi, da ne ve več, kje je dno in kje gladina.
Film Kiti, varuhi planeta je tako predvsem zelo čutno doživetje, močan v kristalno čistih podobah in nekoliko šibkejši v eklektični glasbeni podlagi ter naraciji, ki spremlja hipnotične posnetke. V svoji liričnosti se rad prelije čez rob sladkobnosti in nepotrebne mistifikacije. Najbolj učinkovit je takrat, ko se ne zanaša na čustveni naboj glasbe ali mističnost računalniško obdelanih posnetkov, ampak pusti zvokom naravne govorice kitov in dokumentarnim podobam, da govorijo same zase. Kitovo pripoved v enakomernih intervalih prekinjajo prizori reševalne akcije skupine aktivistov, ki se trudijo nasedlega kita z začetka filma obdržati pri življenju in ga vrniti morju. V teh prizorih človek nastopa kot tvoren del ekosistema, film pa v zadnji tretjini zelo učinkovito prikaže tudi njegovo rušilno, oholo plat. V arhivskem kolažu, kjer se posnetki lova na kite v tehniki dvojne ekspozicije prekrivajo s televizijskimi oglasi za izdelke iz njihovega mesa in maščobe, v eni sami filmski sekvenci začutimo vso nespodobnost človekovega hlastanja po naravnih bogastvih.
Ob svetovnem dnevu Zemlje prihaja na kinospored še čisto svež francoski film Kiti, varuhi planeta, ganljivo posvetilo nežnim velikanom naših oceanov. Film, primeren tudi za družinski ogled, ni klasičen izobraževalni dokumentarec, ki bi se trudil o kitih povedati čim več novega, čeprav nam postreže tudi nekaj zanimivih, manj znanih dejstev. Na primer, da kiti s svojimi iztrebki hranijo fitoplankton, mikroskopsko majhne morske alge, nevidni gozd, ki proizvede več kot polovico kisika na Zemlji. Kiti imajo, kot vsak drug organizem, svoje mesto v krhkem ravnovesju biosfere in vsaka sprememba v številčnosti njihove populacije vpliva na globalni ekosistem. Režiser Jean-Albert Lièvre poskuša v svojem poetičnem dokumentarcu na gledalca prenesti svojo očaranost nad temi veličastnimi bitji in opozoriti, da gre za inteligentna, sočutna bitja, ki imajo s človekom več skupnega, kot bi si utegnili misliti.
Močan okoljevarstveni naboj prežema film vse od uvodnega prizora, kjer vidimo dečka, ki naleti na kita, nasedlega na peščeni obali, potem pa besedo »prevzamejo« kiti sami in gledalca popeljejo v svoje podvodno kraljestvo. Njihovo zgodbo, v slovenski sinhronizaciji podano z žametnim glasom Pavleta Ravnohriba, spremljamo v prvoosebni pripovedi. Film gledalca postavi v kitovo kožo, da se zavrtinči med valovi, dovoli, da se morje prelije čezenj in se izgubi v brezmejnosti oceana, kjer ni več orientacijskih točk človeškega sveta. Z bližnjimi in daljnimi posnetki kitov, ki jih film včasih obrne tudi na glavo, tako da je gladina spodaj in morje zgoraj, gledalca dezorientira, kot je dezorientiran človek, ki ga zgrabi val in ga premeče po vodi, da ne ve več, kje je dno in kje gladina.
Film Kiti, varuhi planeta je tako predvsem zelo čutno doživetje, močan v kristalno čistih podobah in nekoliko šibkejši v eklektični glasbeni podlagi ter naraciji, ki spremlja hipnotične posnetke. V svoji liričnosti se rad prelije čez rob sladkobnosti in nepotrebne mistifikacije. Najbolj učinkovit je takrat, ko se ne zanaša na čustveni naboj glasbe ali mističnost računalniško obdelanih posnetkov, ampak pusti zvokom naravne govorice kitov in dokumentarnim podobam, da govorijo same zase. Kitovo pripoved v enakomernih intervalih prekinjajo prizori reševalne akcije skupine aktivistov, ki se trudijo nasedlega kita z začetka filma obdržati pri življenju in ga vrniti morju. V teh prizorih človek nastopa kot tvoren del ekosistema, film pa v zadnji tretjini zelo učinkovito prikaže tudi njegovo rušilno, oholo plat. V arhivskem kolažu, kjer se posnetki lova na kite v tehniki dvojne ekspozicije prekrivajo s televizijskimi oglasi za izdelke iz njihovega mesa in maščobe, v eni sami filmski sekvenci začutimo vso nespodobnost človekovega hlastanja po naravnih bogastvih.
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Neveljaven email naslov