Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob svetovnem dnevu Zemlje prihaja na kinospored še čisto svež francoski film Kiti, varuhi planeta, ganljivo posvetilo nežnim velikanom naših oceanov. Film, primeren tudi za družinski ogled, ni klasičen izobraževalni dokumentarec, ki bi se trudil o kitih povedati čim več novega, čeprav nam postreže tudi nekaj zanimivih, manj znanih dejstev. Na primer, da kiti s svojimi iztrebki hranijo fitoplankton, mikroskopsko majhne morske alge, nevidni gozd, ki proizvede več kot polovico kisika na Zemlji. Kiti imajo, kot vsak drug organizem, svoje mesto v krhkem ravnovesju biosfere in vsaka sprememba v številčnosti njihove populacije vpliva na globalni ekosistem. Režiser Jean-Albert Lièvre poskuša v svojem poetičnem dokumentarcu na gledalca prenesti svojo očaranost nad temi veličastnimi bitji in opozoriti, da gre za inteligentna, sočutna bitja, ki imajo s človekom več skupnega, kot bi si utegnili misliti.
Močan okoljevarstveni naboj prežema film vse od uvodnega prizora, kjer vidimo dečka, ki naleti na kita, nasedlega na peščeni obali, potem pa besedo »prevzamejo« kiti sami in gledalca popeljejo v svoje podvodno kraljestvo. Njihovo zgodbo, v slovenski sinhronizaciji podano z žametnim glasom Pavleta Ravnohriba, spremljamo v prvoosebni pripovedi. Film gledalca postavi v kitovo kožo, da se zavrtinči med valovi, dovoli, da se morje prelije čezenj in se izgubi v brezmejnosti oceana, kjer ni več orientacijskih točk človeškega sveta. Z bližnjimi in daljnimi posnetki kitov, ki jih film včasih obrne tudi na glavo, tako da je gladina spodaj in morje zgoraj, gledalca dezorientira, kot je dezorientiran človek, ki ga zgrabi val in ga premeče po vodi, da ne ve več, kje je dno in kje gladina.
Film Kiti, varuhi planeta je tako predvsem zelo čutno doživetje, močan v kristalno čistih podobah in nekoliko šibkejši v eklektični glasbeni podlagi ter naraciji, ki spremlja hipnotične posnetke. V svoji liričnosti se rad prelije čez rob sladkobnosti in nepotrebne mistifikacije. Najbolj učinkovit je takrat, ko se ne zanaša na čustveni naboj glasbe ali mističnost računalniško obdelanih posnetkov, ampak pusti zvokom naravne govorice kitov in dokumentarnim podobam, da govorijo same zase. Kitovo pripoved v enakomernih intervalih prekinjajo prizori reševalne akcije skupine aktivistov, ki se trudijo nasedlega kita z začetka filma obdržati pri življenju in ga vrniti morju. V teh prizorih človek nastopa kot tvoren del ekosistema, film pa v zadnji tretjini zelo učinkovito prikaže tudi njegovo rušilno, oholo plat. V arhivskem kolažu, kjer se posnetki lova na kite v tehniki dvojne ekspozicije prekrivajo s televizijskimi oglasi za izdelke iz njihovega mesa in maščobe, v eni sami filmski sekvenci začutimo vso nespodobnost človekovega hlastanja po naravnih bogastvih.
Ob svetovnem dnevu Zemlje prihaja na kinospored še čisto svež francoski film Kiti, varuhi planeta, ganljivo posvetilo nežnim velikanom naših oceanov. Film, primeren tudi za družinski ogled, ni klasičen izobraževalni dokumentarec, ki bi se trudil o kitih povedati čim več novega, čeprav nam postreže tudi nekaj zanimivih, manj znanih dejstev. Na primer, da kiti s svojimi iztrebki hranijo fitoplankton, mikroskopsko majhne morske alge, nevidni gozd, ki proizvede več kot polovico kisika na Zemlji. Kiti imajo, kot vsak drug organizem, svoje mesto v krhkem ravnovesju biosfere in vsaka sprememba v številčnosti njihove populacije vpliva na globalni ekosistem. Režiser Jean-Albert Lièvre poskuša v svojem poetičnem dokumentarcu na gledalca prenesti svojo očaranost nad temi veličastnimi bitji in opozoriti, da gre za inteligentna, sočutna bitja, ki imajo s človekom več skupnega, kot bi si utegnili misliti.
Močan okoljevarstveni naboj prežema film vse od uvodnega prizora, kjer vidimo dečka, ki naleti na kita, nasedlega na peščeni obali, potem pa besedo »prevzamejo« kiti sami in gledalca popeljejo v svoje podvodno kraljestvo. Njihovo zgodbo, v slovenski sinhronizaciji podano z žametnim glasom Pavleta Ravnohriba, spremljamo v prvoosebni pripovedi. Film gledalca postavi v kitovo kožo, da se zavrtinči med valovi, dovoli, da se morje prelije čezenj in se izgubi v brezmejnosti oceana, kjer ni več orientacijskih točk človeškega sveta. Z bližnjimi in daljnimi posnetki kitov, ki jih film včasih obrne tudi na glavo, tako da je gladina spodaj in morje zgoraj, gledalca dezorientira, kot je dezorientiran človek, ki ga zgrabi val in ga premeče po vodi, da ne ve več, kje je dno in kje gladina.
Film Kiti, varuhi planeta je tako predvsem zelo čutno doživetje, močan v kristalno čistih podobah in nekoliko šibkejši v eklektični glasbeni podlagi ter naraciji, ki spremlja hipnotične posnetke. V svoji liričnosti se rad prelije čez rob sladkobnosti in nepotrebne mistifikacije. Najbolj učinkovit je takrat, ko se ne zanaša na čustveni naboj glasbe ali mističnost računalniško obdelanih posnetkov, ampak pusti zvokom naravne govorice kitov in dokumentarnim podobam, da govorijo same zase. Kitovo pripoved v enakomernih intervalih prekinjajo prizori reševalne akcije skupine aktivistov, ki se trudijo nasedlega kita z začetka filma obdržati pri življenju in ga vrniti morju. V teh prizorih človek nastopa kot tvoren del ekosistema, film pa v zadnji tretjini zelo učinkovito prikaže tudi njegovo rušilno, oholo plat. V arhivskem kolažu, kjer se posnetki lova na kite v tehniki dvojne ekspozicije prekrivajo s televizijskimi oglasi za izdelke iz njihovega mesa in maščobe, v eni sami filmski sekvenci začutimo vso nespodobnost človekovega hlastanja po naravnih bogastvih.
V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Neveljaven email naslov