Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Nada Breznik
Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Vsekakor gre velika zasluga Petru Svetini, da smo dobili tako zgoščen, pa vendar kronološko in vsebinsko pregleden pogled v celoten pesniški opus hrvaškega pesnika, pisatelja in literarnega teoretika Ivana Slamniga. Umrl je leta 2001, star 71 let, a ko se boste lotili branja pesmi, vas bo to neizpodbitno dejstvo toliko bolj presenetilo, saj pesmi puščajo vtis, da je avtor še vedno tukaj, med nami, živ, luciden, aktualen, iskriv in humoren. Ivan Slamnig namreč ni pesnil iz pozicije vsevednega, vzvišenega, nedotakljivega, ali božanskega. Ko nam drži ogledalo, da ugledamo naše takšne in drugačne odnose in razmerja, slabosti in napake, se tudi sam postavi predenj in odseva v njem. Je samo eden od nas, topel in človeški, a tudi pobalinski in provokativen. Je modrec, ki se napaja iz lastne modrosti in znanja ter iz številnih izročil. Njegove pesmi zvenijo sveže, lahkotno in šaljivo. V zapisih iz let 1976 in 1986, naslovljenih Iz lastne stihotvorne delavnice, navaja: „dozdajšnja knjižnost mojih pesmi je bila vezana na vse mimogrede in spotoma nalovljene pretežno tuje zglede“.
Del Slamnigove poezije so prepesnitve. Tudi o tem piše v svojem avtopoetičnem zapisu, ko razlaga, kako težko je v njih ujeti izvirnega duha originalov. Prav tako priznava, da pisanje romana zaradi obsega terja veliko več discipline in časa kot pisanje pesmi, ki jih lahko vedno nosiš s seboj v mislih, jih klešeš in dodeluješ. „Konec koncev,“ zapiše avtor „nastajajo pesmi nekako spotoma, ves čas avtorjevega življenja ...“ Poet, romanopisec in literarni teoretik je gotovo verodostojen pričevalec ustvarjalnih procesov, njegova vrlina pa je, da je pri tem neposreden, iskren in nepretenciozen.
Peter Svetina je svoj izbor v zbirki Nostalgija ostanka uredil po letnicah izida Slamnigovih zbirk in posamezne razdelke tako tudi naslovil. Zbirke so izhajale v letih 1956 do 2000.
Bralca, ki se bo lotil branja te poezije, bodo pritegnili njen zven, ritem, morebiti rima ali poskočnost nekaterih pesmi, zagotovo pa šaljivost; včasih morebiti čustvenost, čeprav daje vtis, da mu je robatost s kančkom zafrkljivosti bližja in bolj domača. Tragičnost, če jo že upesnjuje, ni nikoli patetična. Ljudsko pesništvo, kot enega od zgledov, je zaznati v mnogih Slamnigovih pesmih, tudi v pesmi Nor postajam o moja Marina: »Evo ti vina pa malo pince, ker si že dosti spil. In ne postajaš nor, moj ljubi, to si že zmeraj bil.« Ali pa: »Nč, prov nč ni blo med nama, nisva pustla, da kej bi; nč, prov nč ni blo med nama, lohk pa bi«. O ljubezni je pisal že pri štirinajstih letih, na primer v pesmi Trkam: »Ne slišiš, kako boječe trkam na tvoja vrata ... A čutiš, kako potihem trkam na vrata tvojega srca.«
Ivan Slamnig piše o številnih temah, vsaka nova pesem v zbirki Nostalgija ostanka je novo presenečenje, tako tematsko in oblikovno kot jezikovno, skoraj nobena pa ni brez kančka ironije, bodice ali presenetljivega zasuka. Kot da bi nam pesnik sporočal: življenja ne gre jemati smrtno resno, saj je vse, kar je na tem svetu in v človekovem življenju, prehodno, minljivo in v luči večnosti, malo pomembno.
Tudi če ne berete poezije, vzemite to knjigo v roke. Presenečeni se boste zabavali, nasmejali in tudi zamislili. Bukoličnemu, treznemu bralcu, kot je avtor naslovil eno svojih pesmi, je v zadnjem verzu namignil: »… ni besed, vsemu rok poteče. Samo ti si še ostala. Pa veliko sreče.«
Piše: Nada Breznik
Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Vsekakor gre velika zasluga Petru Svetini, da smo dobili tako zgoščen, pa vendar kronološko in vsebinsko pregleden pogled v celoten pesniški opus hrvaškega pesnika, pisatelja in literarnega teoretika Ivana Slamniga. Umrl je leta 2001, star 71 let, a ko se boste lotili branja pesmi, vas bo to neizpodbitno dejstvo toliko bolj presenetilo, saj pesmi puščajo vtis, da je avtor še vedno tukaj, med nami, živ, luciden, aktualen, iskriv in humoren. Ivan Slamnig namreč ni pesnil iz pozicije vsevednega, vzvišenega, nedotakljivega, ali božanskega. Ko nam drži ogledalo, da ugledamo naše takšne in drugačne odnose in razmerja, slabosti in napake, se tudi sam postavi predenj in odseva v njem. Je samo eden od nas, topel in človeški, a tudi pobalinski in provokativen. Je modrec, ki se napaja iz lastne modrosti in znanja ter iz številnih izročil. Njegove pesmi zvenijo sveže, lahkotno in šaljivo. V zapisih iz let 1976 in 1986, naslovljenih Iz lastne stihotvorne delavnice, navaja: „dozdajšnja knjižnost mojih pesmi je bila vezana na vse mimogrede in spotoma nalovljene pretežno tuje zglede“.
Del Slamnigove poezije so prepesnitve. Tudi o tem piše v svojem avtopoetičnem zapisu, ko razlaga, kako težko je v njih ujeti izvirnega duha originalov. Prav tako priznava, da pisanje romana zaradi obsega terja veliko več discipline in časa kot pisanje pesmi, ki jih lahko vedno nosiš s seboj v mislih, jih klešeš in dodeluješ. „Konec koncev,“ zapiše avtor „nastajajo pesmi nekako spotoma, ves čas avtorjevega življenja ...“ Poet, romanopisec in literarni teoretik je gotovo verodostojen pričevalec ustvarjalnih procesov, njegova vrlina pa je, da je pri tem neposreden, iskren in nepretenciozen.
Peter Svetina je svoj izbor v zbirki Nostalgija ostanka uredil po letnicah izida Slamnigovih zbirk in posamezne razdelke tako tudi naslovil. Zbirke so izhajale v letih 1956 do 2000.
Bralca, ki se bo lotil branja te poezije, bodo pritegnili njen zven, ritem, morebiti rima ali poskočnost nekaterih pesmi, zagotovo pa šaljivost; včasih morebiti čustvenost, čeprav daje vtis, da mu je robatost s kančkom zafrkljivosti bližja in bolj domača. Tragičnost, če jo že upesnjuje, ni nikoli patetična. Ljudsko pesništvo, kot enega od zgledov, je zaznati v mnogih Slamnigovih pesmih, tudi v pesmi Nor postajam o moja Marina: »Evo ti vina pa malo pince, ker si že dosti spil. In ne postajaš nor, moj ljubi, to si že zmeraj bil.« Ali pa: »Nč, prov nč ni blo med nama, nisva pustla, da kej bi; nč, prov nč ni blo med nama, lohk pa bi«. O ljubezni je pisal že pri štirinajstih letih, na primer v pesmi Trkam: »Ne slišiš, kako boječe trkam na tvoja vrata ... A čutiš, kako potihem trkam na vrata tvojega srca.«
Ivan Slamnig piše o številnih temah, vsaka nova pesem v zbirki Nostalgija ostanka je novo presenečenje, tako tematsko in oblikovno kot jezikovno, skoraj nobena pa ni brez kančka ironije, bodice ali presenetljivega zasuka. Kot da bi nam pesnik sporočal: življenja ne gre jemati smrtno resno, saj je vse, kar je na tem svetu in v človekovem življenju, prehodno, minljivo in v luči večnosti, malo pomembno.
Tudi če ne berete poezije, vzemite to knjigo v roke. Presenečeni se boste zabavali, nasmejali in tudi zamislili. Bukoličnemu, treznemu bralcu, kot je avtor naslovil eno svojih pesmi, je v zadnjem verzu namignil: »… ni besed, vsemu rok poteče. Samo ti si še ostala. Pa veliko sreče.«
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov