Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Anja Radaljac.
Bere: Eva Longyka Marušič.
Delo Lucije Stepančič Adolf in Eva se izmika zvrstni opredelitvi; gre za politično satiro, ki se po obsegu in številu likov spogleduje z romanom, a ker besedilo obstaja v svojevrstnem cikličnem vesolju in tako pravzaprav beremo tri variacije istega dogajanja – v razdelkih, imenovanih Dolfi zguba, Dolfi lenuh in Dolfi blefer – bi bilo knjigo mogoče brati tudi kot konceptualno zbirko treh kratkoproznih besedil. Na tej ravni lahko v Adolfu in Evi zaznamo idejo ponavljanja zgodovine z drobnimi variacijami – vse tri razdelke knjige tako poseljujejo isti liki: Adolf Hitler in Eva Braun, Magda in Joseph Goebbels, Hermann Göring, Josip Broz Tito, Leni Riefenstahl in mladi nacist Robert T. Tudi siže vseh treh zgodb je bolj ali manj enak: Tito se priseli v blok, v katerem živijo Adolf Hitler in Eva Braun ter Magda in Joseph Goebbels. V bližini bloka je bar Lili Marleen, ki ga vodi Leni Riefenstahl; vanj hodijo vsi poprej navedeni popivat in diskutirat o politiki. Eva, Magda in Leni se vse po vrsti zaljubijo v Tita, nato pa zaradi medsebojnih zdrah mladi nacist Robert T. po naročilu nacistične klape v baru podtakne požar, v katerem umrejo vsi razen Leni in Tita.
V vseh treh razdelkih se pripoved opira na komičnost, prepredena je z zbadljivkami, satiro, sarkastičnimi izpeljavami in črnim humorjem. Večji del besedila zajemajo pikri dvogovori med liki, ki so v romanu predstavljeni kot nergava upokojenska populacija, ki mirno živi, kot bi druge svetovne vojne nikoli ne bilo; prešuštvujejo, opravljajo, se prepirajo in modrujejo o svetu in politiki. Delo Adolf in Eva ne skriva svojega temeljnega sporočila; opozarja, da kakor se nam zdijo morda nacistične politike smešne, nazadnjaške in zlonamerne, se zgodovina vendarle vedno znova ponavlja in nacistične ideje živijo naprej v mladih generacijah – v pričujočem tekstu to predstavlja tridesetletni Robert T.
Težava je v tem, da knjiga dosti več od navedenega ne ponudi; težko si je zamisliti politični satiri lažjo tarčo, kot sta Hitler in Goebbels. Po večjem deležu političnega spektra, vključno z nemajhnim deležem desnih politik, sta Hitler in Goebbels negativni figuri, očrnjeni že preden se ju s smešenjem sploh dotaknemo, in tako se zdi, da si delo Adolf in Eva že v izhodišču ne zastavi prav veliko. Žal tudi z vidika poglobljenosti ali lucidnosti humorja knjiga ne seže daleč – smešenje ostaja na površini in ne uspe najti nekih novih, nepričakovanih točk, osvetlitev katerih bi nam, denimo, prinesla kak popolnoma nov uvid v Hitlerjev lik ali, širše, v psihologijo ali sociologijo nacistične ideologije. Humor ima tako kvečjemu funkcijo poenotenja bralstva okoli tega, kakšna zguba, lenuh in blefer je bil Hitler – in ne funkcije razkrivanja nečesa nepričakovanega in presenetljivega. Tudi lik Tita je smešen na soroden način, prek stereotipizacij; v delu Adolf in Eva namreč nastopa kot megalomanski, premeten ženskar, ki živi na veliki nogi. Kljub biografski smiselnosti Tita kot »balkansko gostoljubnega« šarmerja, ki nenehno pije slivovko in rakijo ter kadi Davidoff, te stereotipizacije zaradi časovne distance in pogostosti nekoliko izzvenijo tudi kot orientalistični poudarki. Idejna raven Adolfa in Eve nam like predstavlja kot svojevrstne arhetipe, ki se, ne glede na zgodovinski trenutek, nekako udinjajo in ustvarjajo enake politične tokove, kot jih iz zgodovine že dobro poznamo. Prinaša nam uvid, da se zgodovina v variacijah vedno znova ponovi in da duh nacizma še vedno – ali celo vedno bolj – živi med nami.
Težava je v tem, da takšni uvidi že dolgo niso nekaj izvirnega in zdi se, da knjiga Adolf in Eva nima kaj dosti ponuditi – niti na ravni humorja, niti na ravni ideje, niti na ravni zgodbe, saj se le-ta na sto sedemdesetih straneh pač bolj ali manj trikrat ponovi. Vendar tega ne naredi s kakšnim postopkom, ki bi bil na primer soroden rašomonizaciji in bi omogočil, da bi v njej vselej uzrli nekaj povsem novega. Literarno sicer dokaj zanimivi ideji zato na izvedbeni ravni ni uspelo. Najzanimivejša tako ostaja zvrstna izmuzljivost dela, ki pa sama po sebi žal ne zadostuje za celovitejšo prepričljivost knjige.
Piše Anja Radaljac.
Bere: Eva Longyka Marušič.
Delo Lucije Stepančič Adolf in Eva se izmika zvrstni opredelitvi; gre za politično satiro, ki se po obsegu in številu likov spogleduje z romanom, a ker besedilo obstaja v svojevrstnem cikličnem vesolju in tako pravzaprav beremo tri variacije istega dogajanja – v razdelkih, imenovanih Dolfi zguba, Dolfi lenuh in Dolfi blefer – bi bilo knjigo mogoče brati tudi kot konceptualno zbirko treh kratkoproznih besedil. Na tej ravni lahko v Adolfu in Evi zaznamo idejo ponavljanja zgodovine z drobnimi variacijami – vse tri razdelke knjige tako poseljujejo isti liki: Adolf Hitler in Eva Braun, Magda in Joseph Goebbels, Hermann Göring, Josip Broz Tito, Leni Riefenstahl in mladi nacist Robert T. Tudi siže vseh treh zgodb je bolj ali manj enak: Tito se priseli v blok, v katerem živijo Adolf Hitler in Eva Braun ter Magda in Joseph Goebbels. V bližini bloka je bar Lili Marleen, ki ga vodi Leni Riefenstahl; vanj hodijo vsi poprej navedeni popivat in diskutirat o politiki. Eva, Magda in Leni se vse po vrsti zaljubijo v Tita, nato pa zaradi medsebojnih zdrah mladi nacist Robert T. po naročilu nacistične klape v baru podtakne požar, v katerem umrejo vsi razen Leni in Tita.
V vseh treh razdelkih se pripoved opira na komičnost, prepredena je z zbadljivkami, satiro, sarkastičnimi izpeljavami in črnim humorjem. Večji del besedila zajemajo pikri dvogovori med liki, ki so v romanu predstavljeni kot nergava upokojenska populacija, ki mirno živi, kot bi druge svetovne vojne nikoli ne bilo; prešuštvujejo, opravljajo, se prepirajo in modrujejo o svetu in politiki. Delo Adolf in Eva ne skriva svojega temeljnega sporočila; opozarja, da kakor se nam zdijo morda nacistične politike smešne, nazadnjaške in zlonamerne, se zgodovina vendarle vedno znova ponavlja in nacistične ideje živijo naprej v mladih generacijah – v pričujočem tekstu to predstavlja tridesetletni Robert T.
Težava je v tem, da knjiga dosti več od navedenega ne ponudi; težko si je zamisliti politični satiri lažjo tarčo, kot sta Hitler in Goebbels. Po večjem deležu političnega spektra, vključno z nemajhnim deležem desnih politik, sta Hitler in Goebbels negativni figuri, očrnjeni že preden se ju s smešenjem sploh dotaknemo, in tako se zdi, da si delo Adolf in Eva že v izhodišču ne zastavi prav veliko. Žal tudi z vidika poglobljenosti ali lucidnosti humorja knjiga ne seže daleč – smešenje ostaja na površini in ne uspe najti nekih novih, nepričakovanih točk, osvetlitev katerih bi nam, denimo, prinesla kak popolnoma nov uvid v Hitlerjev lik ali, širše, v psihologijo ali sociologijo nacistične ideologije. Humor ima tako kvečjemu funkcijo poenotenja bralstva okoli tega, kakšna zguba, lenuh in blefer je bil Hitler – in ne funkcije razkrivanja nečesa nepričakovanega in presenetljivega. Tudi lik Tita je smešen na soroden način, prek stereotipizacij; v delu Adolf in Eva namreč nastopa kot megalomanski, premeten ženskar, ki živi na veliki nogi. Kljub biografski smiselnosti Tita kot »balkansko gostoljubnega« šarmerja, ki nenehno pije slivovko in rakijo ter kadi Davidoff, te stereotipizacije zaradi časovne distance in pogostosti nekoliko izzvenijo tudi kot orientalistični poudarki. Idejna raven Adolfa in Eve nam like predstavlja kot svojevrstne arhetipe, ki se, ne glede na zgodovinski trenutek, nekako udinjajo in ustvarjajo enake politične tokove, kot jih iz zgodovine že dobro poznamo. Prinaša nam uvid, da se zgodovina v variacijah vedno znova ponovi in da duh nacizma še vedno – ali celo vedno bolj – živi med nami.
Težava je v tem, da takšni uvidi že dolgo niso nekaj izvirnega in zdi se, da knjiga Adolf in Eva nima kaj dosti ponuditi – niti na ravni humorja, niti na ravni ideje, niti na ravni zgodbe, saj se le-ta na sto sedemdesetih straneh pač bolj ali manj trikrat ponovi. Vendar tega ne naredi s kakšnim postopkom, ki bi bil na primer soroden rašomonizaciji in bi omogočil, da bi v njej vselej uzrli nekaj povsem novega. Literarno sicer dokaj zanimivi ideji zato na izvedbeni ravni ni uspelo. Najzanimivejša tako ostaja zvrstna izmuzljivost dela, ki pa sama po sebi žal ne zadostuje za celovitejšo prepričljivost knjige.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov