Piše: Muanis Sinanović. Bere: Jure Franko. Esad Babačič se je pred tremi leti proslavil z esejističnim prvencem Veš, mašina, svoj dolg, ob koncu prejšnjega leta pa se je na slovenskem knjižnem trgu pojavila njegova nova zbirka esejev Navijaj v sebi. Lahko bi rekli, da se v prvi knjigi izraža dnevni, sončni, predkoronski Babačić, v drugi pa temni in epidemijski Babačić. Ljubljanske ulice, ki so se prej pretakale skozi črke, iz strani v stran, se križale in vračale k sebi, tokrat niso več kraji spominov neke mladosti pod svobodnim soncem, temveč prizorišče pisave, ki na njihovi karantenski izpraznjenosti puša kaplje krvi spominov: tu so lumpenproletarska preteklost, v proizvodnji zakrneli delavci, popadli in umrli pesniki, v prvi vrsti Brane Bitenc, s katerim je še po desetletjih razvidno neusahlo prijateljstvo, pa tudi sociološko zanimivi zapisi o Alešu Debeljaku, od katerega ga je sprva ločeval akademski prepad, vendar je Debeljakov podtalni in odprti duh globoko prodrl v nezavedno slovenskega literarnega polja in tudi v Babačićeve misli. Tu so še pisma številnim anonimnim prijateljem, tudi v tujino, v Bosno. Tisto, zaradi česar je knjiga Navijaj v sebi zares posebna, pa je zmožnost brati ljubljansko hipokrizijo skozi prizmo bivanjske krize, v kateri se razpostavljajo vsi slepi ideali mladosti. Pri tem bolj kot filozofijo citira popularne komade iz svojega časa, nad katerimi bi marsikateri mlajši človek zamahnil z roko, češ, starci spet težijo z rokenrolom. Vendar so ti komadi večinoma podani zelo organsko, skozi generacijske skupne točke, vgrajene v razlago dane poante in krize smisla. Denimo verz “sve je lako kad si mlad”, ki so ga poslušali desetletja, se v poznih letih pokaže kot čista prevara, kajti to mladostenje ne nosi v sebi klice nečesa, kar bi vzklilo v poznejših letih. Med osemdesetimi in sedanjim časom se ni veliko spremenilo, le da, če navajamo avtorja, veliko lažje vstopamo in izstopamo in, če ga interpretiramo, se pri tem tudi bolj osamljamo. Nikakršnega napredka torej ni. Kljub vsem razočaranjem in smrtim pa se nam punk v Babačićevi perspektivi še vedno kaže kot svetel moment, kot gibanje, ki je s svežim vetrom prepihalo nekaj takratne ljubljanske megle, predvsem pa je vzpostavilo vezi, ki jih ni mogoče pozabiti, četudi so se tragično pretrgale. Babačić ne varčuje s kritikami, loteva se brezumnih vidikov nacionalnega razkola na levo in desno, hipokritskih predstavnikov kulture, ki bolj prekarizirane puščajo na cedilu, predvsem pa propadlosti sanj, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih obljubljale nov raj na zemlji, prinesle pa so praznino, pretrgane vezi in razočaranje starajoče se generacije. Kljub temu so vse teme zapisane z nenavadno milino. Skoznjo se nam Babačič približa s svojim človeškim vidikom, ne da bi nas zamoril, temveč da bi odprl naše srca, da bi zakrvavela skupaj z njegovim, in bi bili že dva, trije, bi že bili neka množica, ki bi ne samo prepoznavala skupne probleme, temveč jih so-občutila. Na ta način se knjiga Navijaj v sebi lahko bere tudi terapevtsko. V njej poleg starega pankerja Babačića srečamo še skritega vodmatskega sufija Esada. Podobno kot v knjigi Veš, mašina, svoj dolg se reference velikokrat ponavljajo, Babačič se loteva ustaljenih retoričnih in poetičnih prijemov, tako da se nam ves čas zdi, da se gibljemo okoli skupnega pomenskega jedra. Nekateri bodo v tem videli ostre robove, a če je tako, so to ostri robovi, ob katere se urežemo, zato da bi videli, da knjiga sega onkraj sebe, neposredno v neko življenje. In normalno je, da ima to življenje svoje obsesije, svoje spomine in nezaceljene rane, h katerim se vrača. Prav ti ostri robovi po našem mnenju, paradoksno, poudarjajo vrednost knjige. Navijaj v sebi je branje za vse, ki pogrešajo človeški stik; ki v samoti opazujejo propadanje vseh napovedi, ki jih je prinesla bližnja preteklost; ki knjigo razumejo kot živ dialog s prisotnim avtorjem; in je več kot smiselno nadaljevanje predhodnice Veš, mašina, svoj dolg.