Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Silvija Žnidar
Bere: Maja Moll
Pričakovanja drugih in družbe gotovo vplivajo na pričakovanja, ki jih kot posamezniki gojimo do sebe. Včasih lahko »velika pričakovanja« hromijo, preoblikujejo lastne želje ali pa jih tako potencirajo, da konzumirajo celotno naše življenje. Pisateljica Anja Mugerli nas z romanom Pričakovanja popelje na občutljivo območje pristopanja k možnosti starševstva, kjer se posamezničino telo znajde v primežu različnih pričakovanj. Ta se pnejo od lastne želje po otroku do zunanjih, spolno zaznamovanih pritiskov okolice in družbe, ki ženski »smoter« reducirajo oziroma zožijo na reproduktivno, materinsko vlogo, zaradi česar se pojave, kot je neplodnost, dojema malodane kot bolezen, primanjkljaj ženskega telesa.
Prvoosebna pripovedovalka Pričakovanj Jana, ki se skozi pisavo brezkompromisno in iskreno razgalja, in njen partner Primož si nadvse želita otroka, a žal do zanositve ne pride, zato se podata na bolečo pot umetne oploditve. Kar na začetku deluje kot intimna odločitev posameznice in posameznika, se ob neprijetnih ginekoloških postopkih in preiskavah, ki jim prisostvujejo številni medicinski strokovnjaki, kot tudi ob »dobrohotnem« vmešavanju znancev in prijateljev spremeni v »skupinski projekt«, pri katerem se je za spočetje otroka treba potruditi z vsemi možnimi sredstvi in pri katerem se od morebitne matere skorajda pričakuje, da za možnost spočetja žrtvuje psihično in fizično zdravje. Jana je z vsako menstrualno krvavitvijo, ki priča o odsotnosti nosečnosti, vse bolj krhka in ranljiva, krivi tudi sebe, vse bolj se ji dozdeva, da v postopku umetne oploditve nima več nadzora nad lastnim telesom, v katerem se počuti že domala tuje. Zdi se, kot da se je od trenutka, ko je vstopila v postopek, njena celotna subjektiviteta osrediščila na eno samo hotenje, en sam cilj, pri čemer izgublja različne plasti sebe.
Roman Anje Mugerli Pričakovanja nas v neki meri spomni na lani izdani roman Katje Gorečan Materinska knjižica. Ta se sicer vrti okoli teme spontanega splava, vendar oba v svoji srčiki seznanjata s trpljenjem, ki sledi neizpolnjenemu hrepenenju, hkrati pa jima uspe iz neke osebne kalvarije izpeljati tudi subtilno kritiko družbe, ki je lahko neizprosna do žensk, ki jim je v reproduktivni vlogi »spodletelo«. Obe deli se ponašata tudi z dobro izbranimi stilskimi prijemi podajanja zgodbe. Katja Gorečan krčevitost in neizrekljivost izgube ujela je v poetični slog, pri Anji Mugerli pa zdi, da je izbrala prečiščeno, jasno, veristično, skorajda suho pripoved – v dobrem pomenu besede – ravno zato, da prikaže surovost, neprijetno realnost procesa umetne oploditve in neštetih ginekoloških pregledov, ter skozi prvostopenjsko pripoved dokumentira realnost ženskega telesa, ki prestaja nelagodje in številne bolečine. Avtorica precizne slike dogodkov na Kliniki za reprodukcijo ustvarja z domala »kliničnimi« popisi, ki poglabljajo občutek posamezničine odtujenosti od sebe in svoje telesne realnosti ter povečujejo vtis, da je zgolj nek razosebljen medicinski objekt, številka, biomedicinski projekt. Pretanjeno odvita naracija učinkovito uprizarja razne čustvene stadije oziroma izčrpavajoča razpoloženjska nihanja, skozi katere prehaja Jana: od začetnega optimizma in navdušenja prek plahnenja upanja, iztrošenosti in utrujenosti do naznanjanja resignacije, ki občasno že načenja odnos s partnerjem. Za dodatno dinamičnost pisave in razgibanost zgodbe je poskrbljeno s premišljenim sopostavljanjem junakinjine introspekcije in rahlo narečno obarvanih dialogov, ki večinoma zadevajo težave, s katerimi se spopada.
Anji Mugerli je tako z romanom Pričakovanja uspelo premišljeno, senzibilno krmarjenje med insceniranjem želje in kritično distanco do koncepta materinstva. Nikakor ne obsoja tistih, ki si otroka želijo, ki si ob tem pomagajo tudi z biomedicinsko pomočjo, sploh o slednjih, ki jih Jana srečuje na kliniki, piše z izostrenim sočutjem. Protagonistka o svoji izkušnji neplodnosti pripoveduje z obžalovanjem, žalostjo, vendar končno tudi s sprejetjem in vero v svojo prihodnost ter s spraševanjem o tem, kaj ji je zares vzbudilo hotenje materinstva. Kar pa roman želi polemično in nevsiljivo reflektirati, je odvečen zunanji pritisk na posameznice oziroma pare, ki lahko deluje ponižujoče, omalovažujoče: ta se v romanu kaže v ginekologu, ki ošteva ženske, da so se prepozno odločile za otroke, v številnih likinjah, ki so v okviru zdravljenja zreducirane zgolj na številke oziroma na potencialno plodne maternice, v sorodnikih ali znancih, ki vtikljivo povprašujejo o morebitnem naraščaju, v skorajda toksični pozitivnosti spodbujanja k nosečnosti, v razmisleku o tem, v kolikšni meri klinike za zdravljenje neplodnosti predstavljajo nadzor nad reprodukcijo. Končno pa deluje, kot da skušajo Pričakovanja zagotoviti pomiritev protagonistke z dejstvi lastnega telesa, s tem, da neplodnost ni bolezen, manko ženskega telesa, ampak kruta danost. Poleg tega da roman Jani druge možnosti re-produkcije, na primer njeno umetnost, pisanje, ki jo v času obupa, občutka nemoči morda drži nad vodo, ji daje vero v lastno kreativnost.
Pričakovanja so vsekakor še eden izmed kvalitetno in literarno prepričljivo spisanih družbeno relevantnih romanov, ki odpira in reflektira še vedno pogosto spregledano temo neplodnosti in neuspelih zanositev ter daje glas tistim, ki trpijo v tišini.
Piše: Silvija Žnidar
Bere: Maja Moll
Pričakovanja drugih in družbe gotovo vplivajo na pričakovanja, ki jih kot posamezniki gojimo do sebe. Včasih lahko »velika pričakovanja« hromijo, preoblikujejo lastne želje ali pa jih tako potencirajo, da konzumirajo celotno naše življenje. Pisateljica Anja Mugerli nas z romanom Pričakovanja popelje na občutljivo območje pristopanja k možnosti starševstva, kjer se posamezničino telo znajde v primežu različnih pričakovanj. Ta se pnejo od lastne želje po otroku do zunanjih, spolno zaznamovanih pritiskov okolice in družbe, ki ženski »smoter« reducirajo oziroma zožijo na reproduktivno, materinsko vlogo, zaradi česar se pojave, kot je neplodnost, dojema malodane kot bolezen, primanjkljaj ženskega telesa.
Prvoosebna pripovedovalka Pričakovanj Jana, ki se skozi pisavo brezkompromisno in iskreno razgalja, in njen partner Primož si nadvse želita otroka, a žal do zanositve ne pride, zato se podata na bolečo pot umetne oploditve. Kar na začetku deluje kot intimna odločitev posameznice in posameznika, se ob neprijetnih ginekoloških postopkih in preiskavah, ki jim prisostvujejo številni medicinski strokovnjaki, kot tudi ob »dobrohotnem« vmešavanju znancev in prijateljev spremeni v »skupinski projekt«, pri katerem se je za spočetje otroka treba potruditi z vsemi možnimi sredstvi in pri katerem se od morebitne matere skorajda pričakuje, da za možnost spočetja žrtvuje psihično in fizično zdravje. Jana je z vsako menstrualno krvavitvijo, ki priča o odsotnosti nosečnosti, vse bolj krhka in ranljiva, krivi tudi sebe, vse bolj se ji dozdeva, da v postopku umetne oploditve nima več nadzora nad lastnim telesom, v katerem se počuti že domala tuje. Zdi se, kot da se je od trenutka, ko je vstopila v postopek, njena celotna subjektiviteta osrediščila na eno samo hotenje, en sam cilj, pri čemer izgublja različne plasti sebe.
Roman Anje Mugerli Pričakovanja nas v neki meri spomni na lani izdani roman Katje Gorečan Materinska knjižica. Ta se sicer vrti okoli teme spontanega splava, vendar oba v svoji srčiki seznanjata s trpljenjem, ki sledi neizpolnjenemu hrepenenju, hkrati pa jima uspe iz neke osebne kalvarije izpeljati tudi subtilno kritiko družbe, ki je lahko neizprosna do žensk, ki jim je v reproduktivni vlogi »spodletelo«. Obe deli se ponašata tudi z dobro izbranimi stilskimi prijemi podajanja zgodbe. Katja Gorečan krčevitost in neizrekljivost izgube ujela je v poetični slog, pri Anji Mugerli pa zdi, da je izbrala prečiščeno, jasno, veristično, skorajda suho pripoved – v dobrem pomenu besede – ravno zato, da prikaže surovost, neprijetno realnost procesa umetne oploditve in neštetih ginekoloških pregledov, ter skozi prvostopenjsko pripoved dokumentira realnost ženskega telesa, ki prestaja nelagodje in številne bolečine. Avtorica precizne slike dogodkov na Kliniki za reprodukcijo ustvarja z domala »kliničnimi« popisi, ki poglabljajo občutek posamezničine odtujenosti od sebe in svoje telesne realnosti ter povečujejo vtis, da je zgolj nek razosebljen medicinski objekt, številka, biomedicinski projekt. Pretanjeno odvita naracija učinkovito uprizarja razne čustvene stadije oziroma izčrpavajoča razpoloženjska nihanja, skozi katere prehaja Jana: od začetnega optimizma in navdušenja prek plahnenja upanja, iztrošenosti in utrujenosti do naznanjanja resignacije, ki občasno že načenja odnos s partnerjem. Za dodatno dinamičnost pisave in razgibanost zgodbe je poskrbljeno s premišljenim sopostavljanjem junakinjine introspekcije in rahlo narečno obarvanih dialogov, ki večinoma zadevajo težave, s katerimi se spopada.
Anji Mugerli je tako z romanom Pričakovanja uspelo premišljeno, senzibilno krmarjenje med insceniranjem želje in kritično distanco do koncepta materinstva. Nikakor ne obsoja tistih, ki si otroka želijo, ki si ob tem pomagajo tudi z biomedicinsko pomočjo, sploh o slednjih, ki jih Jana srečuje na kliniki, piše z izostrenim sočutjem. Protagonistka o svoji izkušnji neplodnosti pripoveduje z obžalovanjem, žalostjo, vendar končno tudi s sprejetjem in vero v svojo prihodnost ter s spraševanjem o tem, kaj ji je zares vzbudilo hotenje materinstva. Kar pa roman želi polemično in nevsiljivo reflektirati, je odvečen zunanji pritisk na posameznice oziroma pare, ki lahko deluje ponižujoče, omalovažujoče: ta se v romanu kaže v ginekologu, ki ošteva ženske, da so se prepozno odločile za otroke, v številnih likinjah, ki so v okviru zdravljenja zreducirane zgolj na številke oziroma na potencialno plodne maternice, v sorodnikih ali znancih, ki vtikljivo povprašujejo o morebitnem naraščaju, v skorajda toksični pozitivnosti spodbujanja k nosečnosti, v razmisleku o tem, v kolikšni meri klinike za zdravljenje neplodnosti predstavljajo nadzor nad reprodukcijo. Končno pa deluje, kot da skušajo Pričakovanja zagotoviti pomiritev protagonistke z dejstvi lastnega telesa, s tem, da neplodnost ni bolezen, manko ženskega telesa, ampak kruta danost. Poleg tega da roman Jani druge možnosti re-produkcije, na primer njeno umetnost, pisanje, ki jo v času obupa, občutka nemoči morda drži nad vodo, ji daje vero v lastno kreativnost.
Pričakovanja so vsekakor še eden izmed kvalitetno in literarno prepričljivo spisanih družbeno relevantnih romanov, ki odpira in reflektira še vedno pogosto spregledano temo neplodnosti in neuspelih zanositev ter daje glas tistim, ki trpijo v tišini.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
"Bilo je nekoč v Hollywoodu je elegija in pravljica; gre za v osnovi trdo, kruto in tragično resnično zgodbo, ki jo Tarantino s filmskimi sredstvi konča z vero v moč fantazije in v odrešitveno moč filma." - Gorazd Trušnovec Vir fotografije: Kinodvor.
Neveljaven email naslov