Piše: Miša Gams Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Pesniška zbirka Toneta Škrjanca Indigo je že njegova dvanajsta po vrsti. Tako kot zbirko Nekaj o nas kot živalih, ki je izšla dve leti pred njo, je tudi to razdelil na dva sklopa, v njiju pa spretno umestil petinpetdeset pesmi, ki bralca nemudoma pritegnejo že z naslovi. Ti variirajo od melanholično razpoloženjskih, kot so srna v megli, dva laboda in kladivo in pejsaž z drevesi, mačko in travnikom, do hudomušno začinjenih, kot so: nekaj kompleksnega me liže, danes je menda praznik in res je vse prazno in drugače sem precej stabilen in lahko dalj časa stojim na eni nogi. Na splošno se zdi, kot da naslovi, za katere si je avtor vzel zadosti časa, izražajo več vsebine kot same pesmi. Te so napisane v prepoznavnem stilu kot refleksije trenutka, ki lahko udari kot strela z jasnega, ali pa sedanjosti, ki traja v neskončnost. Na sploh sta prostor in čas v poeziji Toneta Škrjanca izjemno relativna in izmuzljiva pojma, tako kot tudi smisel, o katerem v pesmi kava in smisel piše: “… tako da vem, da se / res nima smisla / ves čas ukvarjati s smislom. /včasih enostavno ne gre, / ker nima smisla. / ali pa se mi ne da. nima smisla. / raje skrhan glas Roberta Wyatta / in vonj po kavi.” Tavtološko ponavljanje ene in iste ugotovitve nima za cilj filozofskega pojasnjevanja, temveč predstavlja zgolj žongliranje z občutenjem absurda, ki ga zna Škrjanec tako lepo izraziti v številnih odtenkih in barvah najrazličnejših emocij brez odvečne pompoznosti in pretirane samoironije. Čeprav naslov pesniške zbirke Indigo asociira na barvo morske globine, se v njej poleg utrinkov, ki se avtorju porajajo na plaži in obmorskih sprehodih, znajde predvsem opis travnika sveže zelene barve in sivega mesta, v katerem prevladuje megla s posameznimi sončnimi preboji in občasno mavrico. V pesmi modro na vse mogoče načine zapiše: “takole skoraj sam z meglo, / ki se kot gromozanski duh približuje / preko travnika, malo sem tukaj, / kjer se mavrica lomi skozi zasopel zrak, / in malo ves čas na robu absurda …” dokler se ob ženski z vijolično ruto ne zave, da je to njegova oporna točka, “orientir, ki mi pokaže, da sem / in da sem na neki način zdaj, / čeprav zataknjen v tem kupu simbolov in / površnih kategorizacij, / enostavno tukaj sem / in lovim trenutke večnosti, / kakorkoli trapasto že to zveni.” V pesmi oranžna eksplozija pesnik omenja simbolična vrata, za katera nikoli ne veš, kam vse se lahko odprejo – v megleno brezčasje ali na smrdljivo ulico velemesta – mesta, katerega ruševine v pesmi takšni časi: barve, simboli razkrivajo prepoznavne grafite, kot sta stisnjena pest in roza pištola. Med prebiranjem pesniške zbirke Indigo Toneta Škrjanca tudi brez omenjanja glasbenikov, kot so Solomon Burke, Frank Zappa, Jimmy Hendrix, Robert Wyatt in Canned Heat, začutimo utrip soula, bluesa in pristnega rocka, barviti opisi posameznih krajev in pokrajin, ki so na avtorja naredili velik vtis, pa nas navdajajo z mislijo, da zremo v impresionistično sliko, na kateri lahko začutimo ugriz mravlje, ki pesnika piči istočasno, ko zasliši krik otroka, medtem ko se na obronkih morja bela jadra jadrnic zlivajo z belino plavajočih teles. Čeprav se pesem z naslovom drugače sem precej stabilen in lahko dalj časa stojim na eni nogi zaključi z mislijo, “nikoli ne moreš / odsevati mesta / tako kot ga zvečer reka,” pesem tihožitje z jabolkom primerja slikanje in poezijo: “počnem tisto, kar počnejo tisti, ki ne znajo risat, / čeprav jaz znam in to počnem že od malega, ampak tu gre / za besede, z njimi je drugače, prihajajo same od sebe po ena / ali v majhnih gručah, potem jim samo še čuječe slediš …” Na začetek pesmi z naslovom pismo je Tone Škrjanec uvrstil citat ameriškega pesnika Williama Carlosa Williamsa, ki pravi: “Ne poskušaj razumeti moderne pesmi … Dopusti ji, naj jo raznese v tvoj obraz.” Ne preseneča nas, da je Škrjanec fasciniran s pesniki, kot so Walt Whitman, beat pesnica Diane Di Prima ter utemeljitelj kubizma Appolinaire, saj v njih najde navdih za pesem, ki “ne buči in ne doni, / ampak se počasi kot fina krema vpije v kožo,” da jo bralec subtilno začuti na svojem telesu bodisi kot nenavadno drhtenje bodisi kot vonj svežine, ki jo prinaša sozvočje besed, zvokov in slik oziroma vizij, ki vzbujajo domišljijo. Čeprav Tone Škrjanec v eni izmed pesmi v zbirki Indigo pravi, da ga ne zanima, kakšne barve je njegova nesmrtna duša, bralca vendarle zanima, zakaj se pesnik v eni zadnjih pesmi tako zelo poistoveti z indigo barvo. Morda se odgovor skriva v asociaciji na indigo papir, za katerega je značilno, da podvaja besedilo in pušča sledi na praznem papirju – tako kot v bralcu pusti odtis Škrjančeva v osnovi skromna, nepretenciozna, subtilna in intuitivna poezija.