Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Marija Švajncer,
Bere: Jure Franko,
Francesco Petrarca se je zasidral v našo zavest kot poet, ki je opeval Lauro in s svojimi ljubezenskimi soneti vplival tudi na Franceta Prešerna, manj znan pa je kot epistolarni pisec to v latinskem jeziku. Njegov latinski opus je obsežnejši od italijanskega, vendar v svetovni književnosti ostaja precej neopažen. Pisma v antiko so v slovenskem prevodu opremljena z opombami o naslovnikih pisem, okoliščinah, v katerih so bila pisma napisana, v njih pa so tudi številni drugi podatki, napotki, kje bi bilo mogoče najti še več informacij, pa tudi kritični pomisleki in opozorila na napake, na primer o tem, da Petrarca ni razlikoval med Seneko mlajšim in Seneko starejšim. Dodana je tudi spremna beseda v obliki poglobljene študije izpod peresa klasične filologinje Anja Božič.
Petrarcova pisma so poslana v spodnji in zgornji svet in namenjena fiktivnim osebam, ljudem, ki so živeli v antiki in so v znanem literatu iz 14. stoletja zapustili vidno sled. Z njimi se pogovarja, kot da bi bili še živi, jih slavi in opeva, ne brani pa se niti očitkov in zgražanja. Največji vtis je nanj napravil Ciceron, govornik, vreden občudovanja in spomina, toda tudi človek, ki ga Petrarca opiše kot lahkomiseln in nestanoviten značaj. Kljub temu pa je z navdušenjem opeval njegov genij, kajti »bil je najbolj čuječ, najboljši konzul, skrben za javno blaginjo in svojo domovino je ljubil z največjo ljubeznijo«.
Naslovniki Petrarcovih pisem so Rimljani Seneka, Varon, Horac in številni drugi; starogrški ustvarjalec, ki mu namenja pozornost, je en sam – Homer. Pisma so napisana v prozi, dve pa v pesniški obliki. Tako je v slovenskem prevodu pismo Horaciju Flaku transponirano v jambski meter, izmenjujejo se jambski trinajsterci in dvanajsterci, pismo, naslovljeno na Publija Vergilija Marona, pa je napisano v epskem verzu, daktilskem heksametru.
Petrarca je v pismih tudi samokritičen in priznava, da mu pero včasih ne teče najbolj gladko, tudi pri učenju grščine ni bil dovolj uspešen. Jezi se nad neprimernim odnosom do starih mojstrov in prepisovanja njihovih del. Zaradi lenobe in malomarnosti se je marsikaj izgubilo. Z grenkobo prezira svoje sodobnike in jim očita, da ne cenijo ničesar drugega kot zlato, srebro in naslado. Miselni velikani iz preteklosti mu dajejo uteho in pripomorejo, da kdaj pa kdaj pozabi na odvratne čase, v katerih mora živeti.
V Pismih v antiko je Francesco Petrarca natrosil tudi veliko življenjskih modrosti. Ponovil je staro resnico, da je življenje kratko, in opozoril, da pravično presojo zastrupljajo ljubezen, sovraštvo in zavist. Dokopal se je do spoznanja, da pač vsakdo nosi svoje breme, ljudje so se nenehno prisiljeni bojevati. Prijatelji so zaželeni, vendar pa so tudi spretni tatovi časa. Zatrdno ve, da med človeškimi rečmi ni ničesar, kar bi bilo popolno. Človeški duh nestrpno hlepi po resnici, zavist je kuga enakih, nikogar ni, ki mu ne bi kaj manjkalo. Ne spodobi se, da bi modrijanu duha zlomilo zasmehovanje bedakov. Gojiti je treba krepost in marljivost.
Anja Božič v svoji študiji pravi, da po prepoznavnosti v italijanski in tudi širši svetovni literarni recepciji že od konca 15. stoletja prevladuje Petrarcova italijanska lirika, čeprav zajema manjši del njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa. Tega sestavljajo oblikovno in vsebinsko raznovrstna dela, pisana v klasični latinščini. Prav s temi deli si je, kot pojasnjuje Anja Božič, Petrarca prizadeval za slavo in ugled med svojimi sodobniki. V pismih je očitno temeljno prepričanje, kako velik pomen ima antična literatura za človekovo življenje. Avtorica spremne besede pravi, da Petrarca klasično tradicijo na poseben način oživlja in poustvarja, hkrati pa jo prefinjeno prepleta s krščanskim izročilom in tako gradi nov svet. Pisemska izmenjava je pomembna za razvoj humanizma kot idejno-literarnega gibanja. Do oseb, ki jim je pisal, je Petrarca občutil svojevrstno bližino, tako sorodstveno kot prijateljsko, predvsem pa nravstveno in duhovno. Osebe iz klasične antike zanj niso nedotakljive sohe iz preteklosti, temveč so živi in nadvse človeški liki, ki jih je mogoče nagovoriti, kot bi bili prijatelji iz njegove sodobnosti. Anja Božič poudarja avtorjevo jasno sporočilo, češ da občudovanje del antičnih avtorjev in poglobljeno ukvarjanje z njimi še ne pomeni občudovanja njihovega življenja. Spremno besedo pa v svojem imenu in imenu drugega prevajalca iz latinščine, Braneta Senegačnika, končuje z besedami: »Vsem prijateljem iz zgornjega sveta, ki so med mnogimi fazami nastajanja prispevali k prevodu, se iskreno zahvaljujeva in upava, da jim bo med okušanjem neopredeljive familiaritas s Petrarkovo duhovno naravnanostjo v bralskih užitkih potrpežljivost vsaj deloma povrnjena.«
Piše: Marija Švajncer,
Bere: Jure Franko,
Francesco Petrarca se je zasidral v našo zavest kot poet, ki je opeval Lauro in s svojimi ljubezenskimi soneti vplival tudi na Franceta Prešerna, manj znan pa je kot epistolarni pisec to v latinskem jeziku. Njegov latinski opus je obsežnejši od italijanskega, vendar v svetovni književnosti ostaja precej neopažen. Pisma v antiko so v slovenskem prevodu opremljena z opombami o naslovnikih pisem, okoliščinah, v katerih so bila pisma napisana, v njih pa so tudi številni drugi podatki, napotki, kje bi bilo mogoče najti še več informacij, pa tudi kritični pomisleki in opozorila na napake, na primer o tem, da Petrarca ni razlikoval med Seneko mlajšim in Seneko starejšim. Dodana je tudi spremna beseda v obliki poglobljene študije izpod peresa klasične filologinje Anja Božič.
Petrarcova pisma so poslana v spodnji in zgornji svet in namenjena fiktivnim osebam, ljudem, ki so živeli v antiki in so v znanem literatu iz 14. stoletja zapustili vidno sled. Z njimi se pogovarja, kot da bi bili še živi, jih slavi in opeva, ne brani pa se niti očitkov in zgražanja. Največji vtis je nanj napravil Ciceron, govornik, vreden občudovanja in spomina, toda tudi človek, ki ga Petrarca opiše kot lahkomiseln in nestanoviten značaj. Kljub temu pa je z navdušenjem opeval njegov genij, kajti »bil je najbolj čuječ, najboljši konzul, skrben za javno blaginjo in svojo domovino je ljubil z največjo ljubeznijo«.
Naslovniki Petrarcovih pisem so Rimljani Seneka, Varon, Horac in številni drugi; starogrški ustvarjalec, ki mu namenja pozornost, je en sam – Homer. Pisma so napisana v prozi, dve pa v pesniški obliki. Tako je v slovenskem prevodu pismo Horaciju Flaku transponirano v jambski meter, izmenjujejo se jambski trinajsterci in dvanajsterci, pismo, naslovljeno na Publija Vergilija Marona, pa je napisano v epskem verzu, daktilskem heksametru.
Petrarca je v pismih tudi samokritičen in priznava, da mu pero včasih ne teče najbolj gladko, tudi pri učenju grščine ni bil dovolj uspešen. Jezi se nad neprimernim odnosom do starih mojstrov in prepisovanja njihovih del. Zaradi lenobe in malomarnosti se je marsikaj izgubilo. Z grenkobo prezira svoje sodobnike in jim očita, da ne cenijo ničesar drugega kot zlato, srebro in naslado. Miselni velikani iz preteklosti mu dajejo uteho in pripomorejo, da kdaj pa kdaj pozabi na odvratne čase, v katerih mora živeti.
V Pismih v antiko je Francesco Petrarca natrosil tudi veliko življenjskih modrosti. Ponovil je staro resnico, da je življenje kratko, in opozoril, da pravično presojo zastrupljajo ljubezen, sovraštvo in zavist. Dokopal se je do spoznanja, da pač vsakdo nosi svoje breme, ljudje so se nenehno prisiljeni bojevati. Prijatelji so zaželeni, vendar pa so tudi spretni tatovi časa. Zatrdno ve, da med človeškimi rečmi ni ničesar, kar bi bilo popolno. Človeški duh nestrpno hlepi po resnici, zavist je kuga enakih, nikogar ni, ki mu ne bi kaj manjkalo. Ne spodobi se, da bi modrijanu duha zlomilo zasmehovanje bedakov. Gojiti je treba krepost in marljivost.
Anja Božič v svoji študiji pravi, da po prepoznavnosti v italijanski in tudi širši svetovni literarni recepciji že od konca 15. stoletja prevladuje Petrarcova italijanska lirika, čeprav zajema manjši del njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa. Tega sestavljajo oblikovno in vsebinsko raznovrstna dela, pisana v klasični latinščini. Prav s temi deli si je, kot pojasnjuje Anja Božič, Petrarca prizadeval za slavo in ugled med svojimi sodobniki. V pismih je očitno temeljno prepričanje, kako velik pomen ima antična literatura za človekovo življenje. Avtorica spremne besede pravi, da Petrarca klasično tradicijo na poseben način oživlja in poustvarja, hkrati pa jo prefinjeno prepleta s krščanskim izročilom in tako gradi nov svet. Pisemska izmenjava je pomembna za razvoj humanizma kot idejno-literarnega gibanja. Do oseb, ki jim je pisal, je Petrarca občutil svojevrstno bližino, tako sorodstveno kot prijateljsko, predvsem pa nravstveno in duhovno. Osebe iz klasične antike zanj niso nedotakljive sohe iz preteklosti, temveč so živi in nadvse človeški liki, ki jih je mogoče nagovoriti, kot bi bili prijatelji iz njegove sodobnosti. Anja Božič poudarja avtorjevo jasno sporočilo, češ da občudovanje del antičnih avtorjev in poglobljeno ukvarjanje z njimi še ne pomeni občudovanja njihovega življenja. Spremno besedo pa v svojem imenu in imenu drugega prevajalca iz latinščine, Braneta Senegačnika, končuje z besedami: »Vsem prijateljem iz zgornjega sveta, ki so med mnogimi fazami nastajanja prispevali k prevodu, se iskreno zahvaljujeva in upava, da jim bo med okušanjem neopredeljive familiaritas s Petrarkovo duhovno naravnanostjo v bralskih užitkih potrpežljivost vsaj deloma povrnjena.«
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Neveljaven email naslov