Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Francesco Petrarca: Pisma v antiko

19.06.2023

Piše: Marija Švajncer, Bere: Jure Franko, Francesco Petrarca se je zasidral v našo zavest kot poet, ki je opeval Lauro in s svojimi ljubezenskimi soneti vplival tudi na Franceta Prešerna, manj znan pa je kot epistolarni pisec to v latinskem jeziku. Njegov latinski opus je obsežnejši od italijanskega, vendar v svetovni književnosti ostaja precej neopažen. Pisma v antiko so v slovenskem prevodu opremljena z opombami o naslovnikih pisem, okoliščinah, v katerih so bila pisma napisana, v njih pa so tudi številni drugi podatki, napotki, kje bi bilo mogoče najti še več informacij, pa tudi kritični pomisleki in opozorila na napake, na primer o tem, da Petrarca ni razlikoval med Seneko mlajšim in Seneko starejšim. Dodana je tudi spremna beseda v obliki poglobljene študije izpod peresa klasične filologinje Anja Božič. Petrarcova pisma so poslana v spodnji in zgornji svet in namenjena fiktivnim osebam, ljudem, ki so živeli v antiki in so v znanem literatu iz 14. stoletja zapustili vidno sled. Z njimi se pogovarja, kot da bi bili še živi, jih slavi in opeva, ne brani pa se niti očitkov in zgražanja. Največji vtis je nanj napravil Ciceron, govornik, vreden občudovanja in spomina, toda tudi človek, ki ga Petrarca opiše kot lahkomiseln in nestanoviten značaj. Kljub temu pa je z navdušenjem opeval njegov genij, kajti »bil je najbolj čuječ, najboljši konzul, skrben za javno blaginjo in svojo domovino je ljubil z največjo ljubeznijo«. Naslovniki Petrarcovih pisem so Rimljani Seneka, Varon, Horac in številni drugi; starogrški ustvarjalec, ki mu namenja pozornost, je en sam – Homer. Pisma so napisana v prozi, dve pa v pesniški obliki. Tako je v slovenskem prevodu pismo Horaciju Flaku transponirano v jambski meter, izmenjujejo se jambski trinajsterci in dvanajsterci, pismo, naslovljeno na Publija Vergilija Marona, pa je napisano v epskem verzu, daktilskem heksametru. Petrarca je v pismih tudi samokritičen in priznava, da mu pero včasih ne teče najbolj gladko, tudi pri učenju grščine ni bil dovolj uspešen. Jezi se nad neprimernim odnosom do starih mojstrov in prepisovanja njihovih del. Zaradi lenobe in malomarnosti se je marsikaj izgubilo. Z grenkobo prezira svoje sodobnike in jim očita, da ne cenijo ničesar drugega kot zlato, srebro in naslado. Miselni velikani iz preteklosti mu dajejo uteho in pripomorejo, da kdaj pa kdaj pozabi na odvratne čase, v katerih mora živeti. V Pismih v antiko je Francesco Petrarca natrosil tudi veliko življenjskih modrosti. Ponovil je staro resnico, da je življenje kratko, in opozoril, da pravično presojo zastrupljajo ljubezen, sovraštvo in zavist. Dokopal se je do spoznanja, da pač vsakdo nosi svoje breme, ljudje so se nenehno prisiljeni bojevati. Prijatelji so zaželeni, vendar pa so tudi spretni tatovi časa. Zatrdno ve, da med človeškimi rečmi ni ničesar, kar bi bilo popolno. Človeški duh nestrpno hlepi po resnici, zavist je kuga enakih, nikogar ni, ki mu ne bi kaj manjkalo. Ne spodobi se, da bi modrijanu duha zlomilo zasmehovanje bedakov. Gojiti je treba krepost in marljivost. Anja Božič v svoji študiji pravi, da po prepoznavnosti v italijanski in tudi širši svetovni literarni recepciji že od konca 15. stoletja prevladuje Petrarcova italijanska lirika, čeprav zajema manjši del njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa. Tega sestavljajo oblikovno in vsebinsko raznovrstna dela, pisana v klasični latinščini. Prav s temi deli si je, kot pojasnjuje Anja Božič, Petrarca prizadeval za slavo in ugled med svojimi sodobniki. V pismih je očitno temeljno prepričanje, kako velik pomen ima antična literatura za človekovo življenje. Avtorica spremne besede pravi, da Petrarca klasično tradicijo na poseben način oživlja in poustvarja, hkrati pa jo prefinjeno prepleta s krščanskim izročilom in tako gradi nov svet. Pisemska izmenjava je pomembna za razvoj humanizma kot idejno-literarnega gibanja. Do oseb, ki jim je pisal, je Petrarca občutil svojevrstno bližino, tako sorodstveno kot prijateljsko, predvsem pa nravstveno in duhovno. Osebe iz klasične antike zanj niso nedotakljive sohe iz preteklosti, temveč so živi in nadvse človeški liki, ki jih je mogoče nagovoriti, kot bi bili prijatelji iz njegove sodobnosti. Anja Božič poudarja avtorjevo jasno sporočilo, češ da občudovanje del antičnih avtorjev in poglobljeno ukvarjanje z njimi še ne pomeni občudovanja njihovega življenja. Spremno besedo pa v svojem imenu in imenu drugega prevajalca iz latinščine, Braneta Senegačnika, končuje z besedami: »Vsem prijateljem iz zgornjega sveta, ki so med mnogimi fazami nastajanja prispevali k prevodu, se iskreno zahvaljujeva in upava, da jim bo med okušanjem neopredeljive familiaritas s Petrarkovo duhovno naravnanostjo v bralskih užitkih potrpežljivost vsaj deloma povrnjena.«


Ocene

1948 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Francesco Petrarca: Pisma v antiko

19.06.2023

Piše: Marija Švajncer, Bere: Jure Franko, Francesco Petrarca se je zasidral v našo zavest kot poet, ki je opeval Lauro in s svojimi ljubezenskimi soneti vplival tudi na Franceta Prešerna, manj znan pa je kot epistolarni pisec to v latinskem jeziku. Njegov latinski opus je obsežnejši od italijanskega, vendar v svetovni književnosti ostaja precej neopažen. Pisma v antiko so v slovenskem prevodu opremljena z opombami o naslovnikih pisem, okoliščinah, v katerih so bila pisma napisana, v njih pa so tudi številni drugi podatki, napotki, kje bi bilo mogoče najti še več informacij, pa tudi kritični pomisleki in opozorila na napake, na primer o tem, da Petrarca ni razlikoval med Seneko mlajšim in Seneko starejšim. Dodana je tudi spremna beseda v obliki poglobljene študije izpod peresa klasične filologinje Anja Božič. Petrarcova pisma so poslana v spodnji in zgornji svet in namenjena fiktivnim osebam, ljudem, ki so živeli v antiki in so v znanem literatu iz 14. stoletja zapustili vidno sled. Z njimi se pogovarja, kot da bi bili še živi, jih slavi in opeva, ne brani pa se niti očitkov in zgražanja. Največji vtis je nanj napravil Ciceron, govornik, vreden občudovanja in spomina, toda tudi človek, ki ga Petrarca opiše kot lahkomiseln in nestanoviten značaj. Kljub temu pa je z navdušenjem opeval njegov genij, kajti »bil je najbolj čuječ, najboljši konzul, skrben za javno blaginjo in svojo domovino je ljubil z največjo ljubeznijo«. Naslovniki Petrarcovih pisem so Rimljani Seneka, Varon, Horac in številni drugi; starogrški ustvarjalec, ki mu namenja pozornost, je en sam – Homer. Pisma so napisana v prozi, dve pa v pesniški obliki. Tako je v slovenskem prevodu pismo Horaciju Flaku transponirano v jambski meter, izmenjujejo se jambski trinajsterci in dvanajsterci, pismo, naslovljeno na Publija Vergilija Marona, pa je napisano v epskem verzu, daktilskem heksametru. Petrarca je v pismih tudi samokritičen in priznava, da mu pero včasih ne teče najbolj gladko, tudi pri učenju grščine ni bil dovolj uspešen. Jezi se nad neprimernim odnosom do starih mojstrov in prepisovanja njihovih del. Zaradi lenobe in malomarnosti se je marsikaj izgubilo. Z grenkobo prezira svoje sodobnike in jim očita, da ne cenijo ničesar drugega kot zlato, srebro in naslado. Miselni velikani iz preteklosti mu dajejo uteho in pripomorejo, da kdaj pa kdaj pozabi na odvratne čase, v katerih mora živeti. V Pismih v antiko je Francesco Petrarca natrosil tudi veliko življenjskih modrosti. Ponovil je staro resnico, da je življenje kratko, in opozoril, da pravično presojo zastrupljajo ljubezen, sovraštvo in zavist. Dokopal se je do spoznanja, da pač vsakdo nosi svoje breme, ljudje so se nenehno prisiljeni bojevati. Prijatelji so zaželeni, vendar pa so tudi spretni tatovi časa. Zatrdno ve, da med človeškimi rečmi ni ničesar, kar bi bilo popolno. Človeški duh nestrpno hlepi po resnici, zavist je kuga enakih, nikogar ni, ki mu ne bi kaj manjkalo. Ne spodobi se, da bi modrijanu duha zlomilo zasmehovanje bedakov. Gojiti je treba krepost in marljivost. Anja Božič v svoji študiji pravi, da po prepoznavnosti v italijanski in tudi širši svetovni literarni recepciji že od konca 15. stoletja prevladuje Petrarcova italijanska lirika, čeprav zajema manjši del njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa. Tega sestavljajo oblikovno in vsebinsko raznovrstna dela, pisana v klasični latinščini. Prav s temi deli si je, kot pojasnjuje Anja Božič, Petrarca prizadeval za slavo in ugled med svojimi sodobniki. V pismih je očitno temeljno prepričanje, kako velik pomen ima antična literatura za človekovo življenje. Avtorica spremne besede pravi, da Petrarca klasično tradicijo na poseben način oživlja in poustvarja, hkrati pa jo prefinjeno prepleta s krščanskim izročilom in tako gradi nov svet. Pisemska izmenjava je pomembna za razvoj humanizma kot idejno-literarnega gibanja. Do oseb, ki jim je pisal, je Petrarca občutil svojevrstno bližino, tako sorodstveno kot prijateljsko, predvsem pa nravstveno in duhovno. Osebe iz klasične antike zanj niso nedotakljive sohe iz preteklosti, temveč so živi in nadvse človeški liki, ki jih je mogoče nagovoriti, kot bi bili prijatelji iz njegove sodobnosti. Anja Božič poudarja avtorjevo jasno sporočilo, češ da občudovanje del antičnih avtorjev in poglobljeno ukvarjanje z njimi še ne pomeni občudovanja njihovega življenja. Spremno besedo pa v svojem imenu in imenu drugega prevajalca iz latinščine, Braneta Senegačnika, končuje z besedami: »Vsem prijateljem iz zgornjega sveta, ki so med mnogimi fazami nastajanja prispevali k prevodu, se iskreno zahvaljujeva in upava, da jim bo med okušanjem neopredeljive familiaritas s Petrarkovo duhovno naravnanostjo v bralskih užitkih potrpežljivost vsaj deloma povrnjena.«


20.11.2020

Nažgani

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


19.11.2020

Švic

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Jamal Ouariachi: Lakota

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


16.11.2020

Boris Kolar: Trinajst

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


16.11.2020

Marija Stanonik: Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej (1515-1918)

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.


16.11.2020

Katarina Gomboc Čeh: Naselili smo se v tkanine

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


16.11.2020

Italijanski Martin Eden in ruski Dragi tovariši!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Mandibule

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Undine

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Martin Eden

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Perspektive - Asistentka in Gagarine

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Greta in Koronacija

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2020

Koronacija

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2020

Franjo Frančič: Zlatolaska

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


09.11.2020

Andrej Brvar: Fusnote

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.


09.11.2020

Emanuele Trevi

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


09.11.2020

Miha Kovač: Berem, da se poberem

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


02.11.2020

Jernej Juren: Ekoton

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Aleksander Golja


02.11.2020

Maja Vidmar: Pojavi

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan


02.11.2020

Alma Karlin: Daljna ženska

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Mateja Perpar.


Stran 61 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov