Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Katja Šifkovič
Bere: Maja Moll
Celjski pisatelj, scenarist in odvetnik Igor Karlovšek v svojih delih obravnava kriminaliteto, slovenski pravno-legalni sistem, predvsem pa kritično premišljuje o lažeh in skrivnostih, ki v njegovih romanih pogosto vodijo v pogubo. V romanu Še sem živa se po smrti Toneta Markoviča znajdemo v otožnem svetu njegove vdove Jane, sina Nejca in zunajzakonske hčerke Klare. Z zelo stereotipno slovenskim prizorom na sodišču, ko udeleženci sojenja nestrpno čakajo na sodničino obravnavo in razglasitev oporoke, se roman začne zapletati. Pripoved nas zagrabi že po prvih desetih straneh in nas ne izpusti do razpleta zgodbe. Sprašujemo se, kaj se je zgodilo z denarjem, kam je šlo premoženje farmacevtskega podjetja in kolikšno vlogo je imela pri stečaju igrala banka? Karlovšek poglobljeno raziskuje notranje delovanje bančnih institucij. Pripoved o temi, ki je v sodobnem leposlovju redko obravnavana, raziskuje zapletene mreže slovenskega bančništva ter osvetljuje njegovo pogosto nepregledno delovanje.
Poleg osrednje tematike avtor romana Še sem živa poglobljeno obravnava tudi travmo starševstva in neznosno težo in bolečino družinskih odnosov. Sprašuje se o tem, ali je sploh koga zares mogoče poznati do potankosti. Z neposrednim pripovedovanjem in scenarističnimi dialogi je več kot spretno ustvaril realističen in nekoliko mračen prikaz naše sodobne družbe. Karlovšek z dvojno perspektivo, ki daje romanu večjo pripovedno dinamiko, z vsako stranjo stopnjuje napetost, ob tem pa bralcem omogoča boljše seznanjanje z liki, temami in zapleti. Predvsem pa nam omogoča pogled iz dveh zornih kotov, kar nam pokaže, da resnica ni nekaj statičnega in objektivnega, temveč je nerazdružljivo povezana s partikularnostjo posameznikove izkušnje.
Igor Karlovšek sicer slovi po hitrem tempu dogajanja in preciznem slogu. Njegova proza je napeta, kar bralce drži ukleščene med platnice. Tudi tokrat je zgodba prežeta z nekoliko temačnimi in atmosferičnimi toni, ki vzbujajo občutek tesnobe in napetosti, a bralcem kljub temu ponuja upanje. Še sem živa je roman, ki prikazuje brutalnost korupcije in odpornost posameznikov v boju proti zatiralskim sistemom, predvsem pa predanost pravnikov, ki si neutrudno prizadevajo za spoštovanje zakona. Roman je spodbuda in opomin, da lahko pravica zmaga tudi v nesreči in da ima vsak posameznik moč, da se bojuje zase in za boljšo prihodnost.
Piše: Katja Šifkovič
Bere: Maja Moll
Celjski pisatelj, scenarist in odvetnik Igor Karlovšek v svojih delih obravnava kriminaliteto, slovenski pravno-legalni sistem, predvsem pa kritično premišljuje o lažeh in skrivnostih, ki v njegovih romanih pogosto vodijo v pogubo. V romanu Še sem živa se po smrti Toneta Markoviča znajdemo v otožnem svetu njegove vdove Jane, sina Nejca in zunajzakonske hčerke Klare. Z zelo stereotipno slovenskim prizorom na sodišču, ko udeleženci sojenja nestrpno čakajo na sodničino obravnavo in razglasitev oporoke, se roman začne zapletati. Pripoved nas zagrabi že po prvih desetih straneh in nas ne izpusti do razpleta zgodbe. Sprašujemo se, kaj se je zgodilo z denarjem, kam je šlo premoženje farmacevtskega podjetja in kolikšno vlogo je imela pri stečaju igrala banka? Karlovšek poglobljeno raziskuje notranje delovanje bančnih institucij. Pripoved o temi, ki je v sodobnem leposlovju redko obravnavana, raziskuje zapletene mreže slovenskega bančništva ter osvetljuje njegovo pogosto nepregledno delovanje.
Poleg osrednje tematike avtor romana Še sem živa poglobljeno obravnava tudi travmo starševstva in neznosno težo in bolečino družinskih odnosov. Sprašuje se o tem, ali je sploh koga zares mogoče poznati do potankosti. Z neposrednim pripovedovanjem in scenarističnimi dialogi je več kot spretno ustvaril realističen in nekoliko mračen prikaz naše sodobne družbe. Karlovšek z dvojno perspektivo, ki daje romanu večjo pripovedno dinamiko, z vsako stranjo stopnjuje napetost, ob tem pa bralcem omogoča boljše seznanjanje z liki, temami in zapleti. Predvsem pa nam omogoča pogled iz dveh zornih kotov, kar nam pokaže, da resnica ni nekaj statičnega in objektivnega, temveč je nerazdružljivo povezana s partikularnostjo posameznikove izkušnje.
Igor Karlovšek sicer slovi po hitrem tempu dogajanja in preciznem slogu. Njegova proza je napeta, kar bralce drži ukleščene med platnice. Tudi tokrat je zgodba prežeta z nekoliko temačnimi in atmosferičnimi toni, ki vzbujajo občutek tesnobe in napetosti, a bralcem kljub temu ponuja upanje. Še sem živa je roman, ki prikazuje brutalnost korupcije in odpornost posameznikov v boju proti zatiralskim sistemom, predvsem pa predanost pravnikov, ki si neutrudno prizadevajo za spoštovanje zakona. Roman je spodbuda in opomin, da lahko pravica zmaga tudi v nesreči in da ima vsak posameznik moč, da se bojuje zase in za boljšo prihodnost.
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov