Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Katja Šifkovič
Bere: Maja Moll
Celjski pisatelj, scenarist in odvetnik Igor Karlovšek v svojih delih obravnava kriminaliteto, slovenski pravno-legalni sistem, predvsem pa kritično premišljuje o lažeh in skrivnostih, ki v njegovih romanih pogosto vodijo v pogubo. V romanu Še sem živa se po smrti Toneta Markoviča znajdemo v otožnem svetu njegove vdove Jane, sina Nejca in zunajzakonske hčerke Klare. Z zelo stereotipno slovenskim prizorom na sodišču, ko udeleženci sojenja nestrpno čakajo na sodničino obravnavo in razglasitev oporoke, se roman začne zapletati. Pripoved nas zagrabi že po prvih desetih straneh in nas ne izpusti do razpleta zgodbe. Sprašujemo se, kaj se je zgodilo z denarjem, kam je šlo premoženje farmacevtskega podjetja in kolikšno vlogo je imela pri stečaju igrala banka? Karlovšek poglobljeno raziskuje notranje delovanje bančnih institucij. Pripoved o temi, ki je v sodobnem leposlovju redko obravnavana, raziskuje zapletene mreže slovenskega bančništva ter osvetljuje njegovo pogosto nepregledno delovanje.
Poleg osrednje tematike avtor romana Še sem živa poglobljeno obravnava tudi travmo starševstva in neznosno težo in bolečino družinskih odnosov. Sprašuje se o tem, ali je sploh koga zares mogoče poznati do potankosti. Z neposrednim pripovedovanjem in scenarističnimi dialogi je več kot spretno ustvaril realističen in nekoliko mračen prikaz naše sodobne družbe. Karlovšek z dvojno perspektivo, ki daje romanu večjo pripovedno dinamiko, z vsako stranjo stopnjuje napetost, ob tem pa bralcem omogoča boljše seznanjanje z liki, temami in zapleti. Predvsem pa nam omogoča pogled iz dveh zornih kotov, kar nam pokaže, da resnica ni nekaj statičnega in objektivnega, temveč je nerazdružljivo povezana s partikularnostjo posameznikove izkušnje.
Igor Karlovšek sicer slovi po hitrem tempu dogajanja in preciznem slogu. Njegova proza je napeta, kar bralce drži ukleščene med platnice. Tudi tokrat je zgodba prežeta z nekoliko temačnimi in atmosferičnimi toni, ki vzbujajo občutek tesnobe in napetosti, a bralcem kljub temu ponuja upanje. Še sem živa je roman, ki prikazuje brutalnost korupcije in odpornost posameznikov v boju proti zatiralskim sistemom, predvsem pa predanost pravnikov, ki si neutrudno prizadevajo za spoštovanje zakona. Roman je spodbuda in opomin, da lahko pravica zmaga tudi v nesreči in da ima vsak posameznik moč, da se bojuje zase in za boljšo prihodnost.
Piše: Katja Šifkovič
Bere: Maja Moll
Celjski pisatelj, scenarist in odvetnik Igor Karlovšek v svojih delih obravnava kriminaliteto, slovenski pravno-legalni sistem, predvsem pa kritično premišljuje o lažeh in skrivnostih, ki v njegovih romanih pogosto vodijo v pogubo. V romanu Še sem živa se po smrti Toneta Markoviča znajdemo v otožnem svetu njegove vdove Jane, sina Nejca in zunajzakonske hčerke Klare. Z zelo stereotipno slovenskim prizorom na sodišču, ko udeleženci sojenja nestrpno čakajo na sodničino obravnavo in razglasitev oporoke, se roman začne zapletati. Pripoved nas zagrabi že po prvih desetih straneh in nas ne izpusti do razpleta zgodbe. Sprašujemo se, kaj se je zgodilo z denarjem, kam je šlo premoženje farmacevtskega podjetja in kolikšno vlogo je imela pri stečaju igrala banka? Karlovšek poglobljeno raziskuje notranje delovanje bančnih institucij. Pripoved o temi, ki je v sodobnem leposlovju redko obravnavana, raziskuje zapletene mreže slovenskega bančništva ter osvetljuje njegovo pogosto nepregledno delovanje.
Poleg osrednje tematike avtor romana Še sem živa poglobljeno obravnava tudi travmo starševstva in neznosno težo in bolečino družinskih odnosov. Sprašuje se o tem, ali je sploh koga zares mogoče poznati do potankosti. Z neposrednim pripovedovanjem in scenarističnimi dialogi je več kot spretno ustvaril realističen in nekoliko mračen prikaz naše sodobne družbe. Karlovšek z dvojno perspektivo, ki daje romanu večjo pripovedno dinamiko, z vsako stranjo stopnjuje napetost, ob tem pa bralcem omogoča boljše seznanjanje z liki, temami in zapleti. Predvsem pa nam omogoča pogled iz dveh zornih kotov, kar nam pokaže, da resnica ni nekaj statičnega in objektivnega, temveč je nerazdružljivo povezana s partikularnostjo posameznikove izkušnje.
Igor Karlovšek sicer slovi po hitrem tempu dogajanja in preciznem slogu. Njegova proza je napeta, kar bralce drži ukleščene med platnice. Tudi tokrat je zgodba prežeta z nekoliko temačnimi in atmosferičnimi toni, ki vzbujajo občutek tesnobe in napetosti, a bralcem kljub temu ponuja upanje. Še sem živa je roman, ki prikazuje brutalnost korupcije in odpornost posameznikov v boju proti zatiralskim sistemom, predvsem pa predanost pravnikov, ki si neutrudno prizadevajo za spoštovanje zakona. Roman je spodbuda in opomin, da lahko pravica zmaga tudi v nesreči in da ima vsak posameznik moč, da se bojuje zase in za boljšo prihodnost.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:
Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292
Neveljaven email naslov