Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Marica Škorjanec-Kosterca
Bereta Maja Moll in Aleksander Golja
»Naš Tone se bo v spominih in poeziji vedno vračal v Slovenske gorice na nekdanjo domačijo, ki je že davno ni več,« mi je pred leti na literarnem srečanju v Mariboru dejala zdaj žal že pokojna Angela Fujs, sestra pesnika Toneta Kuntnerja, ki je bila tudi sama nadarjena pesnica; brat ji je posvetil pesem Domačija.
V zbirki Mati zemlja Tone Kuntner nadaljuje čustveno in miselno pot svojega pesniškega sveta. Zbirka je razdeljena na šest sklopov, ki se po občutju skoraj neopazno prelivajo drug v drugega, razmejujejo pa jih posnetki istega razvejanega drevesa s pretanjeno simboliko. Vsak posnetek namreč prinaša majhno razliko: drevo obrašča bršljan kot zajedavec, ki se vse bolj razrašča in postopoma uničuje svojega gostitelja, da na koncu ostane od drevesa le še trhel panj.
Uvodni hvalnici zemlji sledijo spomini na trate pesnikove mladosti. Pesnik se je rodil na Tratah, kraju ob meji z Avstrijo. Tu je doživljal lepote narave, spremenljivost letnih časov in trdo kmečko delo na skopi zemlji od setve do žetve. V resničnem življenju pa mala kmetija ni mogla preživeti velike družine, zato so se morali preseliti, ko je oče ostal »kmet brez zemlje.« Selitev in izguba domačije sta mladega pesnika prizadeli za vse življenje. »Tu je teh pet hektarjev niča,« ugotavlja pesnik. A hkrati: »Ta nič je zapisan v moje srce.«
Naslednja skupina pesmi govori o gozdu, krčenju, sekanju, podiranju, o pripravi drv in dračja za nesmilečno zimo. Svojo osebno rast primerja z drevesom:
Ponosen
sem stal
kot drevo med drevesi,
prisegajoč na višine.
Zdaj z njimi
živim
kot mrtev panj;
zakopan
med spomine.
V naslednjem ciklu se izgubljajo utripi narave in spomini, sedanji čas pesnik občuti z bolečino. Prizadeva ga odtujenost ljudi, ki so si bili nekoč blizu, ne more razumeti nesmiselnega sovraštva. Rani ga divjaštvo pocestnih ljudi.
Z otožnostjo se spominja izjemnega dogodka, ki je bil kot »nasmeh zgodovine,« ko so se Slovencem uresničile stoletne sanje in je Slovenija praznovala rojstvo države. Ta za narod izjemni dogodek pa se po več kot tridesetih letih spreminja v poraz. Z grozo misli na žrtve bratomorne morije po vojni in na pokopane v roški jami.
Odi vulgus profanum. Sovražim prostaške ljudi, govori rimski poet Horac. Šele sedaj ga razume tudi naš pesnik. Pred zlobo se iz zamočvirjenega mesta zateka v gozd, med tiha drevesa v rešilno samoto, samo da ne bi zaživel sovraštva. Osamljen praznuje dan spomina na milostni čas zgodovine, na praznik, ko je Slovenija razglasila osamosvojitev.
Tone Kuntner je eden redkih sodobnih pesnikov, ki ustvarja iskreno domovinsko liriko, ne da bi mu smel kdo od sodobnih zagovornikov multikulturnih gibanj očitati nacionalizem. V pesmi Kdo si, tujec govori o migrantih, ki prihajajo od daleč v tuje domove, tudi v njegovo hišo. Te saludo, Slovenija, pozdravlja izseljence, ki se vračajo iz daljnih dežel na obisk v domovino prednikov.
V pesem se pogosto pretaplja razmišljanje o smrti. Tudi v poznih letih je pomembna bližina ljubljene, saj ju vežejo dolga leta skupnega življenja, ljubezen in spoštovanje.
Tone Kuntner ni poet modernizma ne postmodernizma. Njegova pesniška beseda je jasna in odkrita, neizumetničena. Zvest je samemu sebi, Slovenske gorice so mu kljub revnemu otroštvu in izgubljeni domačiji še vedno nebesa na zemlji. Poleg pozitivnega pesniškega sporočila bo knjiga Mati zemlja zagotovo tudi z izbrano zunanjo podobo in opremo spodbujala bralce in bralke slovenske poezije, da sežejo po njej.
Dr. Edvard Kovač v spremni besedi o Tonetu Kuntnerju piše: »Zemlja mu je vse, pomeni mu dobesedno vse, zibel, dom in grob … Vedno bo ostala odsev presežnega, ki ga zaznava pesnikova duša in ga imenuje tuzemska večnost.«
Piše: Marica Škorjanec-Kosterca
Bereta Maja Moll in Aleksander Golja
»Naš Tone se bo v spominih in poeziji vedno vračal v Slovenske gorice na nekdanjo domačijo, ki je že davno ni več,« mi je pred leti na literarnem srečanju v Mariboru dejala zdaj žal že pokojna Angela Fujs, sestra pesnika Toneta Kuntnerja, ki je bila tudi sama nadarjena pesnica; brat ji je posvetil pesem Domačija.
V zbirki Mati zemlja Tone Kuntner nadaljuje čustveno in miselno pot svojega pesniškega sveta. Zbirka je razdeljena na šest sklopov, ki se po občutju skoraj neopazno prelivajo drug v drugega, razmejujejo pa jih posnetki istega razvejanega drevesa s pretanjeno simboliko. Vsak posnetek namreč prinaša majhno razliko: drevo obrašča bršljan kot zajedavec, ki se vse bolj razrašča in postopoma uničuje svojega gostitelja, da na koncu ostane od drevesa le še trhel panj.
Uvodni hvalnici zemlji sledijo spomini na trate pesnikove mladosti. Pesnik se je rodil na Tratah, kraju ob meji z Avstrijo. Tu je doživljal lepote narave, spremenljivost letnih časov in trdo kmečko delo na skopi zemlji od setve do žetve. V resničnem življenju pa mala kmetija ni mogla preživeti velike družine, zato so se morali preseliti, ko je oče ostal »kmet brez zemlje.« Selitev in izguba domačije sta mladega pesnika prizadeli za vse življenje. »Tu je teh pet hektarjev niča,« ugotavlja pesnik. A hkrati: »Ta nič je zapisan v moje srce.«
Naslednja skupina pesmi govori o gozdu, krčenju, sekanju, podiranju, o pripravi drv in dračja za nesmilečno zimo. Svojo osebno rast primerja z drevesom:
Ponosen
sem stal
kot drevo med drevesi,
prisegajoč na višine.
Zdaj z njimi
živim
kot mrtev panj;
zakopan
med spomine.
V naslednjem ciklu se izgubljajo utripi narave in spomini, sedanji čas pesnik občuti z bolečino. Prizadeva ga odtujenost ljudi, ki so si bili nekoč blizu, ne more razumeti nesmiselnega sovraštva. Rani ga divjaštvo pocestnih ljudi.
Z otožnostjo se spominja izjemnega dogodka, ki je bil kot »nasmeh zgodovine,« ko so se Slovencem uresničile stoletne sanje in je Slovenija praznovala rojstvo države. Ta za narod izjemni dogodek pa se po več kot tridesetih letih spreminja v poraz. Z grozo misli na žrtve bratomorne morije po vojni in na pokopane v roški jami.
Odi vulgus profanum. Sovražim prostaške ljudi, govori rimski poet Horac. Šele sedaj ga razume tudi naš pesnik. Pred zlobo se iz zamočvirjenega mesta zateka v gozd, med tiha drevesa v rešilno samoto, samo da ne bi zaživel sovraštva. Osamljen praznuje dan spomina na milostni čas zgodovine, na praznik, ko je Slovenija razglasila osamosvojitev.
Tone Kuntner je eden redkih sodobnih pesnikov, ki ustvarja iskreno domovinsko liriko, ne da bi mu smel kdo od sodobnih zagovornikov multikulturnih gibanj očitati nacionalizem. V pesmi Kdo si, tujec govori o migrantih, ki prihajajo od daleč v tuje domove, tudi v njegovo hišo. Te saludo, Slovenija, pozdravlja izseljence, ki se vračajo iz daljnih dežel na obisk v domovino prednikov.
V pesem se pogosto pretaplja razmišljanje o smrti. Tudi v poznih letih je pomembna bližina ljubljene, saj ju vežejo dolga leta skupnega življenja, ljubezen in spoštovanje.
Tone Kuntner ni poet modernizma ne postmodernizma. Njegova pesniška beseda je jasna in odkrita, neizumetničena. Zvest je samemu sebi, Slovenske gorice so mu kljub revnemu otroštvu in izgubljeni domačiji še vedno nebesa na zemlji. Poleg pozitivnega pesniškega sporočila bo knjiga Mati zemlja zagotovo tudi z izbrano zunanjo podobo in opremo spodbujala bralce in bralke slovenske poezije, da sežejo po njej.
Dr. Edvard Kovač v spremni besedi o Tonetu Kuntnerju piše: »Zemlja mu je vse, pomeni mu dobesedno vse, zibel, dom in grob … Vedno bo ostala odsev presežnega, ki ga zaznava pesnikova duša in ga imenuje tuzemska večnost.«
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov