Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Jure Jakob
Bereta: Eva Longyka Marušič in Renato Horvat
V Mariboru rojeni Lev Detela, ki je leta 1960 kot študent slavistike in svobodomiselni intelektualec iz enopartijske realsocialistične Jugoslavije emigriral v demokratično Avstrijo, je mnogostranski in plodovit pisec. V dobrih petih desetletjih je ustvaril zvrstno pester, vsebinsko in stilsko raznolik ter količinsko bogat literarni opus. Vanj sodijo zgodovinski in družbeni romani, esejistika, avtobiografska proza, kratka proza, dramatika in seveda poezija. Kot eden osrednjih kulturnih posrednikov med slovenskim in nemškim jezikovnim prostorom sicer ne piše le v slovenskem, temveč tudi v nemškem jeziku, a je glavnina njegovega literarnega opusa vendarle nastala v rodni slovenščini.
Zbirka Junačenje v koronskem obdobju je že njegova petnajsta pesniška zbirka v slovenščini. Zgovorni, a hkrati enigmatični naslov zbirke dopolnjuje v kazalko uvrščen avtorski pripis, ki pojasnjuje, da so pesmi razvrščene kronološko glede na čas nastanka med začetkom in koncem pandemije koronavirusa COVID-19 ter da izražajo avtorjeve občutke, spoznanja in razpoloženja, ki so ga obhajali v dveletnem pandemičnem obdobju.
Če bi bilo avtorjeve vtise ob brezumju pandemije treba strniti v zgoščen izrek, bi bila še najbolj na mestu znamenita misel iz starozaveznega Pridigarja: Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega na svetu. Uvodna Detelova pesem z naslovom Našim učiteljem, ki vsebinsko zakoliči celotno zbirko, se namreč izteče v prav takem bibličnem duhu: "Nič se ne spremeni. / Vojne so in bodo / in mi na begu / pred samim seboj / in svojo usodo."
Detele literarna plodovitost niti med pandemijo ni pustila na cedilu: ta mala kronika njegovih pesniških opazk, komentarjev, refleksij in verzificiranj po obsegu sploh ni skromna. Sestavlja jo okroglih sto pesmi, razvrščenih v deset pesemskih poglavij: Uvodnim pesmim sledijo še Začaranost pred neurjem, Junačenje v koronskem obdobju, Brez sedla in kopita, Na samotnem otoku, Paranoa - Beach, Ko je zagorel sneg, Grof Montekrypto, Mitografija in zadnji sklop z eno samo, vizualno pesnitvijo Besedna vizualizacija pandemije.
Skladna s takšnim količinskim obiljem je tudi oblikovna mnogovrstnost in heterogenost pesmi: vidi se, da gonilo in smoter te poezije ni estetska perfekcija, ampak čim bolj iskren odziv na vse tiste vidike resničnosti, za katere se je v času pandemije zdelo, da so se postavili na glavo.
Kljub temu je v tej pesniški mnogovrstnosti, ki jo kroji živeti trenutek, mogoče določiti nekaj skupnih imenovalcev. Malo čez palec bi pesmi iz zbirke Junačenje v koronskem obdobju lahko razdelili na nekaj glavnih skupin: recimo na sarkastično-kritične, groteskno-ekspresivne, ludistične in filozofsko-meditativne. S prvimi se Detela zajedljivo odziva na pogosto absurdno nerazumne ukrepe, s katerimi so se družbeni upravljalci spopadali z izzivi, ki jih je prinesla bolezen, ter na prevladujoči duh histerije, ki je prevladoval v medijsko posredovani sliki družbe.
Z roko v roki s temi hodijo groteskne pesmi, s katerimi Detela izraža svojo zgroženost in pretresenost vpričo poniglavosti, sprijenosti in plitkosti človeške narave, ki se v takšnih kriznih okoliščinah, kot je bila nedavna pandemija, praviloma brezsramno razkrije v vsej svoji veličastni bedi. V takih tonih govori na primer pesem A la carte o tistih, ki se na račun družbenega kaosa in nesreče veselo okoriščajo: "žrejo pijano žrejo ob pivu in žganjici / ampak pozor / stara baba jih opazuje / te čričke požrtičke / te prostaške bebce in hudičke! // huda baba brez zob / jih natančno opazuje / ko na hitro presiti / požirajo kot za stavo / dobro hrano za zabavo!«
Določena mera igrivosti je značilna za večino pesmi v zbirki, nekatere pa so po vsebini in obliki tudi v pravem pomenu besede ludistične. Najdlje v tej smeri gre pesem Koronska izguba jezika, s katero Detela absurdnost družbenega odziva na pendemijo ter nemoč in brezglavost človekove narave v okoliščinah velike stiske uprizarja kot razpad smiselnega jezika – pesem se od prvega do zadnjega verza odvije kot izštevanka brezpomenskih besed – zlogov.
V zadnjo, filozofsko-meditativno skupino pesmi sodijo najboljše pesmi zbirke. Praviloma so krajše, kot na primer pesem Nekega jutra, predvsem pa bolj lirične in globoke, kakor je miselna impresija Začaranost pred neurjem. Ta zadnji tip pesmi v zbirki ne prevladuje. Poštenemu pogledu ne more ostati skrito, da tudi med ostalimi prej orisanimi ni na pretek umetniško res močnih pesmi. Zbirko Junačenje v koronskem obdobju si bomo bolj kot po pesniških presežkih zapomnili po živahni inteligenci, ostri miselni pronicljivosti in kritičnem humorju, s čimer se je Lev Detela tako rekoč v živo odzival na veliko družbeno krizo, ki jo je na svetovni ravni predstavljala pandemija virusa covid-19.
Piše: Jure Jakob
Bereta: Eva Longyka Marušič in Renato Horvat
V Mariboru rojeni Lev Detela, ki je leta 1960 kot študent slavistike in svobodomiselni intelektualec iz enopartijske realsocialistične Jugoslavije emigriral v demokratično Avstrijo, je mnogostranski in plodovit pisec. V dobrih petih desetletjih je ustvaril zvrstno pester, vsebinsko in stilsko raznolik ter količinsko bogat literarni opus. Vanj sodijo zgodovinski in družbeni romani, esejistika, avtobiografska proza, kratka proza, dramatika in seveda poezija. Kot eden osrednjih kulturnih posrednikov med slovenskim in nemškim jezikovnim prostorom sicer ne piše le v slovenskem, temveč tudi v nemškem jeziku, a je glavnina njegovega literarnega opusa vendarle nastala v rodni slovenščini.
Zbirka Junačenje v koronskem obdobju je že njegova petnajsta pesniška zbirka v slovenščini. Zgovorni, a hkrati enigmatični naslov zbirke dopolnjuje v kazalko uvrščen avtorski pripis, ki pojasnjuje, da so pesmi razvrščene kronološko glede na čas nastanka med začetkom in koncem pandemije koronavirusa COVID-19 ter da izražajo avtorjeve občutke, spoznanja in razpoloženja, ki so ga obhajali v dveletnem pandemičnem obdobju.
Če bi bilo avtorjeve vtise ob brezumju pandemije treba strniti v zgoščen izrek, bi bila še najbolj na mestu znamenita misel iz starozaveznega Pridigarja: Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega na svetu. Uvodna Detelova pesem z naslovom Našim učiteljem, ki vsebinsko zakoliči celotno zbirko, se namreč izteče v prav takem bibličnem duhu: "Nič se ne spremeni. / Vojne so in bodo / in mi na begu / pred samim seboj / in svojo usodo."
Detele literarna plodovitost niti med pandemijo ni pustila na cedilu: ta mala kronika njegovih pesniških opazk, komentarjev, refleksij in verzificiranj po obsegu sploh ni skromna. Sestavlja jo okroglih sto pesmi, razvrščenih v deset pesemskih poglavij: Uvodnim pesmim sledijo še Začaranost pred neurjem, Junačenje v koronskem obdobju, Brez sedla in kopita, Na samotnem otoku, Paranoa - Beach, Ko je zagorel sneg, Grof Montekrypto, Mitografija in zadnji sklop z eno samo, vizualno pesnitvijo Besedna vizualizacija pandemije.
Skladna s takšnim količinskim obiljem je tudi oblikovna mnogovrstnost in heterogenost pesmi: vidi se, da gonilo in smoter te poezije ni estetska perfekcija, ampak čim bolj iskren odziv na vse tiste vidike resničnosti, za katere se je v času pandemije zdelo, da so se postavili na glavo.
Kljub temu je v tej pesniški mnogovrstnosti, ki jo kroji živeti trenutek, mogoče določiti nekaj skupnih imenovalcev. Malo čez palec bi pesmi iz zbirke Junačenje v koronskem obdobju lahko razdelili na nekaj glavnih skupin: recimo na sarkastično-kritične, groteskno-ekspresivne, ludistične in filozofsko-meditativne. S prvimi se Detela zajedljivo odziva na pogosto absurdno nerazumne ukrepe, s katerimi so se družbeni upravljalci spopadali z izzivi, ki jih je prinesla bolezen, ter na prevladujoči duh histerije, ki je prevladoval v medijsko posredovani sliki družbe.
Z roko v roki s temi hodijo groteskne pesmi, s katerimi Detela izraža svojo zgroženost in pretresenost vpričo poniglavosti, sprijenosti in plitkosti človeške narave, ki se v takšnih kriznih okoliščinah, kot je bila nedavna pandemija, praviloma brezsramno razkrije v vsej svoji veličastni bedi. V takih tonih govori na primer pesem A la carte o tistih, ki se na račun družbenega kaosa in nesreče veselo okoriščajo: "žrejo pijano žrejo ob pivu in žganjici / ampak pozor / stara baba jih opazuje / te čričke požrtičke / te prostaške bebce in hudičke! // huda baba brez zob / jih natančno opazuje / ko na hitro presiti / požirajo kot za stavo / dobro hrano za zabavo!«
Določena mera igrivosti je značilna za večino pesmi v zbirki, nekatere pa so po vsebini in obliki tudi v pravem pomenu besede ludistične. Najdlje v tej smeri gre pesem Koronska izguba jezika, s katero Detela absurdnost družbenega odziva na pendemijo ter nemoč in brezglavost človekove narave v okoliščinah velike stiske uprizarja kot razpad smiselnega jezika – pesem se od prvega do zadnjega verza odvije kot izštevanka brezpomenskih besed – zlogov.
V zadnjo, filozofsko-meditativno skupino pesmi sodijo najboljše pesmi zbirke. Praviloma so krajše, kot na primer pesem Nekega jutra, predvsem pa bolj lirične in globoke, kakor je miselna impresija Začaranost pred neurjem. Ta zadnji tip pesmi v zbirki ne prevladuje. Poštenemu pogledu ne more ostati skrito, da tudi med ostalimi prej orisanimi ni na pretek umetniško res močnih pesmi. Zbirko Junačenje v koronskem obdobju si bomo bolj kot po pesniških presežkih zapomnili po živahni inteligenci, ostri miselni pronicljivosti in kritičnem humorju, s čimer se je Lev Detela tako rekoč v živo odzival na veliko družbeno krizo, ki jo je na svetovni ravni predstavljala pandemija virusa covid-19.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov