Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mala, enajstletna Hedvika ima veliko skrivnost – njen očka je superjunak! Tak, čisto pravi superjunak, ki lovi pobegle otroške vozičke in rešuje stare starše iz gorečih hiš, mimogrede pa v živalski vrt vrne še pobeglega rakuna ali dva. Kot junaškega superleva ga pozna vse mesto, le Hedvika ve, kdo se v resnici skriva za preobleko in pozna tudi ceno, ki jo ta preobrazba prinaša.
Superjunaška obleka namreč ne poudari le najboljših sposobnosti človeka, ki jo nosi, ampak tudi njegove slabosti in celo preudarni Hedvikin očka na to ni povsem imun. Simpatično pa deklico skrbi še nekaj drugega: nekoč naj bi prav ona nasledila svojega očeta in tudi sama postala junaška superlevinja, rešiteljica mesta in njegovih prebivalcev, a kaj ko ni niti malo majčkeno športno, atletsko ali akrobatsko nadarjena! Zares dobra je samo v igranju videoiger, kar – vsaj tako se sprva zdi – pri poklicu superjunaka ni najbolj iskana ali zaželena spretnost. Ko se tako po spletu okoliščin zgodi, da mora očeta naslediti precej hitreje od pričakovanega, se Hedvika znajde pred zelo težko nalogo: za vsako ceno poskusiti uresničiti očetova nerealna pričakovanja ali prisluhniti sami sebi in biti točno taka, kot je.
Družinska animirana pustolovščina norveškega režiserja Rasmusa A. Sivertsena Preprosto super na subtilen, simpatičen in duhovit način nastavlja ogledalo družbi, predvsem dostikrat prezahtevnim ali celo nerealističnim pričakovanjem staršev do svojih otrok, hkrati pa skozi napete dogodivščine najmlajšim dokazuje, da ni treba biti prav superjunaško super, da si – preprosto super. Skozi Hedvikino odkrivanje svojih resničnih sposobnosti, ki nikakor niso uravnana povsem po družbenih normah, a zato prav nič manj družbeno pomembna in tudi koristna, svoj pogled nanje spreminja tudi njen oče in svojo enajstletno hčerko nazadnje sprejme prav takšno, kakršna že ves čas je. Zgledi pač včasih vlečejo v obe smeri, le pozorni moramo biti.
Mala, enajstletna Hedvika ima veliko skrivnost – njen očka je superjunak! Tak, čisto pravi superjunak, ki lovi pobegle otroške vozičke in rešuje stare starše iz gorečih hiš, mimogrede pa v živalski vrt vrne še pobeglega rakuna ali dva. Kot junaškega superleva ga pozna vse mesto, le Hedvika ve, kdo se v resnici skriva za preobleko in pozna tudi ceno, ki jo ta preobrazba prinaša.
Superjunaška obleka namreč ne poudari le najboljših sposobnosti človeka, ki jo nosi, ampak tudi njegove slabosti in celo preudarni Hedvikin očka na to ni povsem imun. Simpatično pa deklico skrbi še nekaj drugega: nekoč naj bi prav ona nasledila svojega očeta in tudi sama postala junaška superlevinja, rešiteljica mesta in njegovih prebivalcev, a kaj ko ni niti malo majčkeno športno, atletsko ali akrobatsko nadarjena! Zares dobra je samo v igranju videoiger, kar – vsaj tako se sprva zdi – pri poklicu superjunaka ni najbolj iskana ali zaželena spretnost. Ko se tako po spletu okoliščin zgodi, da mora očeta naslediti precej hitreje od pričakovanega, se Hedvika znajde pred zelo težko nalogo: za vsako ceno poskusiti uresničiti očetova nerealna pričakovanja ali prisluhniti sami sebi in biti točno taka, kot je.
Družinska animirana pustolovščina norveškega režiserja Rasmusa A. Sivertsena Preprosto super na subtilen, simpatičen in duhovit način nastavlja ogledalo družbi, predvsem dostikrat prezahtevnim ali celo nerealističnim pričakovanjem staršev do svojih otrok, hkrati pa skozi napete dogodivščine najmlajšim dokazuje, da ni treba biti prav superjunaško super, da si – preprosto super. Skozi Hedvikino odkrivanje svojih resničnih sposobnosti, ki nikakor niso uravnana povsem po družbenih normah, a zato prav nič manj družbeno pomembna in tudi koristna, svoj pogled nanje spreminja tudi njen oče in svojo enajstletno hčerko nazadnje sprejme prav takšno, kakršna že ves čas je. Zgledi pač včasih vlečejo v obe smeri, le pozorni moramo biti.
Najnovejši dodatek v kanon vojnega filma je 1917, velikopotezni in hkrati intimni projekt britanskega režiserja Sama Mendesa, čigar dedek se je bojeval v jarkih prve svetovne vojne. Podobno kot Dunkirk Christopherja Nolana je tudi 1917 v prvi vrsti osupljiv tehnični dosežek: čeprav ga direktor fotografije Roger Deakins ni posnel v enem samem kadru, je montaža Leeja Smitha skrbno prekrila vse reze in ustvarila vtis vročične kontinuitete in usodnosti odtekajočih minut. Prav ta skrajna estetiziranost in umetniška senzibiliteta filma pa sta v disonanci s klasičnim pacifističnim sporočilom vojnih filmov. Ali lahko zgodba o krvoločnosti in nesmiselnosti vojne morije zares podčrta svojo poanto, če to počne na presunljivo lep način? Nočni prizori zbombardirane vasi Écoust, ki migota v tehniki chiaroscura, skoraj spominjajo na klasično umetnost. 1917 svoje protivojno sporočilo seveda podkrepi s kupi napihnjenih, razpadajočih trupel, a ta trupla razporedi v premišljene kompozicije na razritih poljih; na trenutke se nevarno približa t. i. „pornografiji mizerije“, v kateri blesti denimo nadaljevanka Deklina zgodba. Bolj kot kolektiv Mendesa zanima osebni pogum na preizkušnji – a prav s tem poudarkom na individualnem se rahlo zabriše širša slika krvavega konflikta, v katerem je na milijone mož padlo zaradi arbitrarnih linij v pesku. Na ravni zgodbe je pred nami linearna, za ta žanr precej konvencionalna pripoved: dva golobrada, rosno mlada britanska vojaka Blake in Schofield morata sosednjemu bataljonu še pred naslednjim jutrom dostaviti generalov preklic napada. Vse druge linije komunikacije so bile prerezane in če jima ne uspe, bo 1600 mož, vključno z Blakeovim bratom, zakorakalo v past nemške vojske. Podobno kot v Dunkirku tudi tukaj nimamo opravka z visokoletečimi koncepti junaštva in pravičnosti, le z utrujenimi, blatnimi pešaki, ki skušajo preživeti do naslednjega jutra. Schofield je, kot izvemo, že v eni od prejšnjih bitk dobil medaljo za pogum, a jo je z nekim Francozom zamenjal za buteljko vina, „ker je bil žejen“. Mendes je za film rekrutiral cel kup znanih igralcev: Colin Firth je general Erinmore, Benedict Cumberbatch polkovnik MacKenzie, pojavita se tudi Mark Strong in Richard Madden. Vsak od njih dobi samo kratek prizor ali dva; kamera si ne dovoli bližnjih posnetkov njihovih obrazov in s tem gledalca ohranja na varni čustveni razdalji. Čeprav avtorski film praviloma vedno enačimo z njegovim scenaristom in režiserjem, je vsaj polovico zaslug za presežnost projekta 1917 treba pripisati Rogerju Deakinsu, ki "tradicionalno" tehnično plat filma v prvi plan postavi na način, ki ga v dobi stripovskih eksplozij in digitalnega pomlajevanja igralcev nismo več vajeni. Zelo lahko si je predstavljati scenarij, po katerem 1917 – resen in dostojanstven, a obenem mainstreamovski vojni film – februarja na podelitvi oskarjev pomete s konkurenco. To ni film, ki bi se ubadal z etičnimi ali političnimi odtenki vélike vojne, pač pa spektakel, ki najprej cilja na čute in adrenalin, nekakšen „Skyfall na fronti“, in šele potem pogojno na čustva.
Začne se kot nekakšna pomlajšana Babica gre na jug: David – ja, glavnemu junaku je ime enako kot v legendarnem slovenskem filmu – se v objestnem mladostniškem begu od doma odpravi novim dogodivščinam naproti in mimogrede v avto dobi še zanimivo sopotnico. Ta je enako divja, nepredvidljiva in skrivnostna, kot je bila Babica, le da je precej precej mlajša in enako nemirna kot David. Pred čem Dekle, kot si po nizozemsko pravi sama, saj njenega imena ne izvemo, beži, ni jasno, a konec koncev niti ni pomembno. V ospredju so predvsem svoboda, morje, mladost in želja po divji avanturi, ki se je zaljubljenca lotita z malo denarja, malo prepovedanih substanc in – ukradeno jadrnico. Njuna razigrana mladostniška idila seveda ne traja prav dolgo in splet scenaristično dokaj šibko razdelanih okoliščin kmalu pripelje do preizpraševanja njune ljubezni in nadaljnjih odločitev. Unstill, v prevodu Nemir, je neodvisni prvenec mladega slovenskega režiserja in scenarista Andraža Kadunca. V njem je poleg Babice močno čutiti tudi vpliv filmov, kot so Nož v vodi Romana Polanskega in predvsem slovenskih Mrtve ladje Rajka Ranfla in Hladnikovega Peščenega gradu. Občutek klavstrofobičnosti, kot jo lahko povzroči le dolgotrajno bivanje na jadrnici, in nenavaden, tako rekoč izsiljen ljubezenski trikotnik so lahko odlična podlaga za razvoj intenzivne filmske drame, ki pa se Kaduncu žal ni najbolje posrečila. Dialogi, ki so pretežno v angleščini, saj je Dekle tujka, so kljub trudu, da bi načeli resna življenjska vprašanja – ali pa mogoče prav zato – pretirano izumetničeni, površni in plastični, kadri prevečkrat predolgi, scenarij pa ponekod tako nedosleden in nelogičen, da se vzročno-posledično razmerje med posameznimi dogodki izgubi. Pomanjkljivosti, ki jih žal ne morejo zasenčiti niti čudoviti posnetki Jadranskega morja in želja ustvarjalcev, da bi ustvarili nekaj lepega, ki preveva ves film. Vsak celovečerni prvenec slovenskih režiserjev, sploh mlajše generacije, ki je nastal v neodvisni produkciji, si zasluži posebno pohvalo za ves trud, ki ga je ekipa vložila v nastanek dela, ki bogati zgodovino našega filma in naše kinematografije, in tudi film Unstill je dodal pomemben kamenček v ta mozaik. Škoda le, da Kadunc svoje priložnosti ni nekoliko bolje izkoristil, namenil še malo več pozornosti predvsem dialoškemu segmentu in dramaturškemu loku posameznih prizorov in tako ustvaril filma, ki ne bi bil samo čudovit v svoji neskončni modrini, ampak tudi globok kot morje. Morda prihodnjič.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
»V bistvu je že proces študija potekal tako, da smo improvizirali na teme iz teksta in so potem nekatere od teh improvizacij ostale v predstavi, tako da se izmenjuje Strnišev tekst z improviziranimi prizori,« pove Maruša Kink, režiserka predstave Žabe, ki je nastala po istoimenski dramski predlogi Gregorja Strniše. Premierno izvedbo predstave, ki je nastala v produkciji zavoda Bunker, si je ogledala Saška Rakef.
Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Neveljaven email naslov