Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Marija Švajncer.
Bereta: Mateja Perpar in Igor Velše.
Nekateri ljudje menijo, da se v poeziji toliko vsega ponavlja – od doživljanja narave, refleksij, impresij in intime do iskanja smisla in resigniranosti. Pri Juretu Vugi ni tako, njegove pesmi so drugačne, presenetljivo inovativne, v marsičem tudi nedoumljive in pomensko prikrite. Včasih so čisto preproste in neposredne v izpovedi, v hipu pa se zgodi, da se je pri verzih treba zaustaviti, se zamisliti nad njihovim sporočilom in jih razvozlati. Poet mojstrsko prepleta strastno ljubezen, zagnanost in divjost z nenavadnim hotenjem po askezi in čistosti. V njegov pesniški svet vstopajo živali, toda v nasprotju s tem, kar se dogaja v medčloveških razmerjih, je do njih ves nežen in prizanesljiv. Nagovarja jih z ljubkovalnimi imeni, kot da bi se bal, da bi jih z grobostjo ranil. V njem se zgostijo antična vednost, mistika in mitologija (Vuga je doktoriral iz umetnostne zgodovine), znana bitja vstopajo kar naravnost in bodisi ohranjajo svojo simbolno vlogo bodisi dobivajo nov pomen in posegajo v pesnikovo življenje. Dovoli jim, da ga pahnejo v skrajnosti, ves je predan dau, brodar Haron opravlja svojo nalogo, Prometej je storil, kar se je namenil, prav tako Adam in Eva, Ištar ne utone v pozabo.
Ljubezen se odene v novo preobleko. Ženska, ki jo pesnik ljubi, je poosebljen um, močna in nevarna, toda porodi se tudi paradoks: najbolje bo, da jo kar zasnubi in se zveže z njo, saj zanj pomeni svojevrsten izziv, tako rekoč Sofijo, utelešeno modrost, mater jezika in celo nekakšno poveljnico s palico v rokah. Žensko doživlja tudi kot najbolj religiozno izkustvo, toda vse skupaj je še veliko bolj zapleteno: »V meni se prebuja strast bataljona / mladih moških, padlih v bitki. / Volk sem, preoblečen v ovčko. / In ti me hočeš ovčko / in ti me hočeš volka.«
Čeprav pravi, da se je vse že zgodilo, je mogoče pričakovati še marsikaj novega, tako individualna občutja kot stik z vesoljem in potovanje v širjave, polje valujočega drgeta in nemir, s katerim skuša obvladati razbrzdanost in telesno silovitost. Čeprav se dozdeva, da se moški ženski podreja in se ji izroča, sta pravzaprav ista sila v dveh pojavih, izmenjujeta se, zdaj je moški pečina, kaj kmalu oblegajoči val. »Morji sva, drug v drugem bučiva. / V bučanju pene pršiva / v večno trajanje.« Ali pa v drugi pesmi: »Prepoznavam, da si jaz. / Prepoznavam, da sem ti.
Jastreb mu, zveriženemu v skali, kot Prometeju kljuva drob. Pesem se spusti v globino, zatem vsa poduhovljena sili navzgor. Kadar se zgodi kaj nepredvidljivega, to zagotovo ni samo prepis strašnih dejanj. K ženski se od hvaležnosti privija srnica, ki jo je nahranila z ribezom. Plaha žival ne ve, da je ženska kruta; takšna je, ker je pač človek.
Pesnik noče, da bi si črta logosa podjarmila poezijo, a vseeno verjame, da je v ljubljeni ženski esenca, ki zmore vse nižje preoblikovati v višje. Čeprav v najvišjem ni prostora za spoznavajočega, si želi v ženski neutrudno iskati resnico. V njem se obudi spomin na Hildegardo, opatinjo, ki je v stolnici izzvala doktorje teologije, da so si pulili lase in se histerično smejali. Pesnik grebe po sebi, odkriva silovitost in je do svojega ravnanja tudi neprizanesljiv.
»Bolj se upiram križu, / bolj me lomi, / da krvavim / in vas hranim / s svojo krvjo.« Poetično bivanje je zanj edini človeka vreden poklic, pribije.
Tudi metafore so svojevrstne, odete v posebno govorico in slikovitost. V verze so s trdoto položeni bron, zlitine in kladivca. Ženska diši po vijolicah kot truplo svetnice, čudovita je, redka in strašna kot tele z dvema glavama, zazveni kot svetopisemska visoka pesem in hkrati preti kot božjastni napad. Priklical jo je v obstoj, da bi se spravil s svojo zatajevano notranjo žensko. Mora se vračati vase, da ne zblazni. Pesnik ljubi kontraste – na eni strani so srnice, ovčke in skoraj otroška igrivost, na drugi podivjana in nevarna strast.
Uporaba tujih jezikov – latinščine, španščine in Slovencem tako ljube angleščine (Jebi ga, such is life!), da z njo postajajo čedalje bolj dvojezični – ni novost. Jure Vuga delno ohranja tradicionalne pesniške oblike, pesmi so napisane v kiticah in z ločili, njegova poezija pa je s svojo drugačnostjo, izvirnostjo in inovativnosti po svoje lepa in bralno vabljiva na poseben in celo strašljiv način. Lepota ima lahko več obrazov.
Na koncu je dodano pismo literarni urednici in pesnici Tjaši Koprivec. Poslal ji ga je leta 2011, a odgovora ni bilo, srečala sta se šele leta 2016 in tedaj je spoznal njeno eterično naravo. Ob naslednjem srečanju bo imel občutek, da govori s staro prijateljico. Iz pesmi ni povsem razvidno, kaj pomeni suspenz, ki se mu je primeril, a ne glede na to je treba poudariti, da se umetniško ustvarjanje Jureta Vuge odlikuje z estetskim razkošjem, strastjo in globino ter nekoliko zastrto in skrivnostno povednostjo.
Piše: Marija Švajncer.
Bereta: Mateja Perpar in Igor Velše.
Nekateri ljudje menijo, da se v poeziji toliko vsega ponavlja – od doživljanja narave, refleksij, impresij in intime do iskanja smisla in resigniranosti. Pri Juretu Vugi ni tako, njegove pesmi so drugačne, presenetljivo inovativne, v marsičem tudi nedoumljive in pomensko prikrite. Včasih so čisto preproste in neposredne v izpovedi, v hipu pa se zgodi, da se je pri verzih treba zaustaviti, se zamisliti nad njihovim sporočilom in jih razvozlati. Poet mojstrsko prepleta strastno ljubezen, zagnanost in divjost z nenavadnim hotenjem po askezi in čistosti. V njegov pesniški svet vstopajo živali, toda v nasprotju s tem, kar se dogaja v medčloveških razmerjih, je do njih ves nežen in prizanesljiv. Nagovarja jih z ljubkovalnimi imeni, kot da bi se bal, da bi jih z grobostjo ranil. V njem se zgostijo antična vednost, mistika in mitologija (Vuga je doktoriral iz umetnostne zgodovine), znana bitja vstopajo kar naravnost in bodisi ohranjajo svojo simbolno vlogo bodisi dobivajo nov pomen in posegajo v pesnikovo življenje. Dovoli jim, da ga pahnejo v skrajnosti, ves je predan dau, brodar Haron opravlja svojo nalogo, Prometej je storil, kar se je namenil, prav tako Adam in Eva, Ištar ne utone v pozabo.
Ljubezen se odene v novo preobleko. Ženska, ki jo pesnik ljubi, je poosebljen um, močna in nevarna, toda porodi se tudi paradoks: najbolje bo, da jo kar zasnubi in se zveže z njo, saj zanj pomeni svojevrsten izziv, tako rekoč Sofijo, utelešeno modrost, mater jezika in celo nekakšno poveljnico s palico v rokah. Žensko doživlja tudi kot najbolj religiozno izkustvo, toda vse skupaj je še veliko bolj zapleteno: »V meni se prebuja strast bataljona / mladih moških, padlih v bitki. / Volk sem, preoblečen v ovčko. / In ti me hočeš ovčko / in ti me hočeš volka.«
Čeprav pravi, da se je vse že zgodilo, je mogoče pričakovati še marsikaj novega, tako individualna občutja kot stik z vesoljem in potovanje v širjave, polje valujočega drgeta in nemir, s katerim skuša obvladati razbrzdanost in telesno silovitost. Čeprav se dozdeva, da se moški ženski podreja in se ji izroča, sta pravzaprav ista sila v dveh pojavih, izmenjujeta se, zdaj je moški pečina, kaj kmalu oblegajoči val. »Morji sva, drug v drugem bučiva. / V bučanju pene pršiva / v večno trajanje.« Ali pa v drugi pesmi: »Prepoznavam, da si jaz. / Prepoznavam, da sem ti.
Jastreb mu, zveriženemu v skali, kot Prometeju kljuva drob. Pesem se spusti v globino, zatem vsa poduhovljena sili navzgor. Kadar se zgodi kaj nepredvidljivega, to zagotovo ni samo prepis strašnih dejanj. K ženski se od hvaležnosti privija srnica, ki jo je nahranila z ribezom. Plaha žival ne ve, da je ženska kruta; takšna je, ker je pač človek.
Pesnik noče, da bi si črta logosa podjarmila poezijo, a vseeno verjame, da je v ljubljeni ženski esenca, ki zmore vse nižje preoblikovati v višje. Čeprav v najvišjem ni prostora za spoznavajočega, si želi v ženski neutrudno iskati resnico. V njem se obudi spomin na Hildegardo, opatinjo, ki je v stolnici izzvala doktorje teologije, da so si pulili lase in se histerično smejali. Pesnik grebe po sebi, odkriva silovitost in je do svojega ravnanja tudi neprizanesljiv.
»Bolj se upiram križu, / bolj me lomi, / da krvavim / in vas hranim / s svojo krvjo.« Poetično bivanje je zanj edini človeka vreden poklic, pribije.
Tudi metafore so svojevrstne, odete v posebno govorico in slikovitost. V verze so s trdoto položeni bron, zlitine in kladivca. Ženska diši po vijolicah kot truplo svetnice, čudovita je, redka in strašna kot tele z dvema glavama, zazveni kot svetopisemska visoka pesem in hkrati preti kot božjastni napad. Priklical jo je v obstoj, da bi se spravil s svojo zatajevano notranjo žensko. Mora se vračati vase, da ne zblazni. Pesnik ljubi kontraste – na eni strani so srnice, ovčke in skoraj otroška igrivost, na drugi podivjana in nevarna strast.
Uporaba tujih jezikov – latinščine, španščine in Slovencem tako ljube angleščine (Jebi ga, such is life!), da z njo postajajo čedalje bolj dvojezični – ni novost. Jure Vuga delno ohranja tradicionalne pesniške oblike, pesmi so napisane v kiticah in z ločili, njegova poezija pa je s svojo drugačnostjo, izvirnostjo in inovativnosti po svoje lepa in bralno vabljiva na poseben in celo strašljiv način. Lepota ima lahko več obrazov.
Na koncu je dodano pismo literarni urednici in pesnici Tjaši Koprivec. Poslal ji ga je leta 2011, a odgovora ni bilo, srečala sta se šele leta 2016 in tedaj je spoznal njeno eterično naravo. Ob naslednjem srečanju bo imel občutek, da govori s staro prijateljico. Iz pesmi ni povsem razvidno, kaj pomeni suspenz, ki se mu je primeril, a ne glede na to je treba poudariti, da se umetniško ustvarjanje Jureta Vuge odlikuje z estetskim razkošjem, strastjo in globino ter nekoliko zastrto in skrivnostno povednostjo.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov