Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Samanta Hadžić Žavski: Smrt, v temo zavita

04.09.2023

Piše: Sašo Puljarević. Bere: Igor Velše. Pisateljica Samanta Hadžić Žavski v romanu Smrt, v temo zavita razgrinja zgodbo o odraščanju deklice Lene, ki bi bilo v marsičem lahko zelo podobno odraščanju kateregakoli dekleta v Sloveniji, če ga v bistvenem ne bi zaznamovala razpad Jugoslavije in predvsem vojna, ki je sledila v Bosni in Hercegovini. Pri tem ne gre le za spremembe družbenih okoliščin, nastajanje novih držav, to Lene in romana pravzaprav sploh ne zanima, temveč njo in njeno družino vojna zaznamuje predvsem na osebni ravni. Njen oče namreč prihaja iz Bosne, v vojni je izgubil dva brata, večina očetove družine pa se je znašla med begunci, ki so se v devetdesetih letih zatekli v Slovenijo. Vojne grozote s tem dobijo povsem drugačno perspektivo, kakršnokoli politikantstvo pa že na začetku odpade. In naslovna smrt? Čeprav v temo zavita, je ves čas prisotna, je nekakšen lajtmotiv in roman tematsko veže v celoto. Kot lahko preberemo že v uvodnem stavku, Leno smrt spremlja že od malih nog in zdi se, da se ne namerava posloviti tako zlahka. Zgodba se odvija precej linearno, z občasnimi časovnimi preskoki, postavljena pa je v čas od devetdesetih let dalje. Že od samega začetka jo določa Lenina perspektiva, torej perspektiva otroka, s čimer delo predvsem potuji in na novo kontekstualizira samoumevnosti sveta odraslih. Če začetno lahkotnost in morda tudi preprostost v izrazu lahko pripišemo prepričljivi perspektivi otroka, pa se zdi, da se ta ne razvija povsem premo sorazmerno z Leninim odraščanjem. Slogovno tako roman z manjšimi variacijami ostaja precej enovit, pri čemer bi predvsem v Leninih dvajsetih letih pričakovali malo več kompleksnosti. Tudi številne medbesedilne navezave precej obvisijo, čeprav bi jih bilo mogoče tesneje preplesti s tkivom romana. Morda gre to pripisati tudi precej hitremu tempu dogajanja, saj avtorica na relativno malo straneh popiše več kot dvajset let življenja, ki pa ga poganjajo predvsem dogodki. Kakšen dodaten premor, poglobitev, dodatna razdelava bi bili predvsem v drugi polovici vsekakor dobrodošli. V nasprotju s povedanim ima začetni del trdno izoblikovan fokus, a hkrati dopušča več stranpoti, ki gradijo večplastnost dela. Ta se kaže že na ravni jezika, ki v slovenščino elegantno vnaša bosanske fraze in izraze, ne da bi jim posvečal preveliko pozornosti. S tem gradi Lenin svet, ki nujno nastaja na stičišču več kontekstov, a je prav zaradi neenakomernega stikanja izrazito dinamičen. Če bosanske izraze iz vsakdanjega življenja Lena dojema kot del svojega miselnega sklopa, pa se tudi to spremeni, ko v to zareže smrt. Nenadoma se sooča z izrazi kot so mezar, nišan, šehid, ki ustvarjajo določene razpoke in terjajo odgovore. Smrti v vojni delo namenja posebno pozornost, a poudariti gre, da se ne ustavi le pri tem. Vsako poglavje namreč zaznamuje smrt v določeni obliki, hkrati pa jo Lena precej počloveči. Če na začetku sanja o njej, se ji nato začne v pobliskih prikazovati v resničnem svetu, dokler nekega dne ne prisede na sovoznikov sedež. S tem zaključnim poglavjem, če upoštevamo začetno perspektivo otroka, roman doživi vrh, ki ponuja nekakšno orodje, kako se soočiti z umiranjem. Pri tem ne gre za preseganje travmatičnih izkušenj, temveč prej za svojevrstno koeksistenco. A tudi pri tem obstaja hakeljc, kajti z nekaterimi smrtmi je težje sobivati kot z drugimi. Vojna pa, jasno, vpliva na veliko širši krog ljudi, kot so tisti, ki aktivno sodelujejo v spopadih. Bi babica Majka živela dlje, če ne bi bila priča poboju? Morda, zagotovo pa bi drugače končal Lenin oče. Kot namreč beremo, »se ni mogel več boriti. Posledice vojne so bile močnejše od njega.« In prav te smrti so tiste, s katerimi se je najtežje soočiti, kar nam roman, sicer res po drobcih, a zelo tehtno in plastično ponazori s stanjem v Bosni, kjer se vojna »ni nikoli končala, samo pod preprogo se je pometla«, vsak pogovor pa se »že dolga leta konča samo z vojno«. Po drugi strani pa roman Smrt, v temo zavita, s tem ko je postavljen v Slovenijo, izprašuje tudi vlogo drugih skupnosti, postavlja podobno vprašanje kot Marko Sosič v romanu Kruh, prah. Bi lahko naredili kaj več, da bi se vojni izognili. In če ne, bi lahko tem ljudem bolj pomagali? Morda pa gre za to, kaj še vedno naredimo. Lena ob šolskem učbeniku zgodovine pravi: »Smrt mojih stricev in večine atijevih prijateljev je opisana v enem samem stavku. Moji sošolci ne vedo za nič od tega, niti ne bodo vedeli.« Morda lahko začnemo pri tem.


Ocene

1941 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Samanta Hadžić Žavski: Smrt, v temo zavita

04.09.2023

Piše: Sašo Puljarević. Bere: Igor Velše. Pisateljica Samanta Hadžić Žavski v romanu Smrt, v temo zavita razgrinja zgodbo o odraščanju deklice Lene, ki bi bilo v marsičem lahko zelo podobno odraščanju kateregakoli dekleta v Sloveniji, če ga v bistvenem ne bi zaznamovala razpad Jugoslavije in predvsem vojna, ki je sledila v Bosni in Hercegovini. Pri tem ne gre le za spremembe družbenih okoliščin, nastajanje novih držav, to Lene in romana pravzaprav sploh ne zanima, temveč njo in njeno družino vojna zaznamuje predvsem na osebni ravni. Njen oče namreč prihaja iz Bosne, v vojni je izgubil dva brata, večina očetove družine pa se je znašla med begunci, ki so se v devetdesetih letih zatekli v Slovenijo. Vojne grozote s tem dobijo povsem drugačno perspektivo, kakršnokoli politikantstvo pa že na začetku odpade. In naslovna smrt? Čeprav v temo zavita, je ves čas prisotna, je nekakšen lajtmotiv in roman tematsko veže v celoto. Kot lahko preberemo že v uvodnem stavku, Leno smrt spremlja že od malih nog in zdi se, da se ne namerava posloviti tako zlahka. Zgodba se odvija precej linearno, z občasnimi časovnimi preskoki, postavljena pa je v čas od devetdesetih let dalje. Že od samega začetka jo določa Lenina perspektiva, torej perspektiva otroka, s čimer delo predvsem potuji in na novo kontekstualizira samoumevnosti sveta odraslih. Če začetno lahkotnost in morda tudi preprostost v izrazu lahko pripišemo prepričljivi perspektivi otroka, pa se zdi, da se ta ne razvija povsem premo sorazmerno z Leninim odraščanjem. Slogovno tako roman z manjšimi variacijami ostaja precej enovit, pri čemer bi predvsem v Leninih dvajsetih letih pričakovali malo več kompleksnosti. Tudi številne medbesedilne navezave precej obvisijo, čeprav bi jih bilo mogoče tesneje preplesti s tkivom romana. Morda gre to pripisati tudi precej hitremu tempu dogajanja, saj avtorica na relativno malo straneh popiše več kot dvajset let življenja, ki pa ga poganjajo predvsem dogodki. Kakšen dodaten premor, poglobitev, dodatna razdelava bi bili predvsem v drugi polovici vsekakor dobrodošli. V nasprotju s povedanim ima začetni del trdno izoblikovan fokus, a hkrati dopušča več stranpoti, ki gradijo večplastnost dela. Ta se kaže že na ravni jezika, ki v slovenščino elegantno vnaša bosanske fraze in izraze, ne da bi jim posvečal preveliko pozornosti. S tem gradi Lenin svet, ki nujno nastaja na stičišču več kontekstov, a je prav zaradi neenakomernega stikanja izrazito dinamičen. Če bosanske izraze iz vsakdanjega življenja Lena dojema kot del svojega miselnega sklopa, pa se tudi to spremeni, ko v to zareže smrt. Nenadoma se sooča z izrazi kot so mezar, nišan, šehid, ki ustvarjajo določene razpoke in terjajo odgovore. Smrti v vojni delo namenja posebno pozornost, a poudariti gre, da se ne ustavi le pri tem. Vsako poglavje namreč zaznamuje smrt v določeni obliki, hkrati pa jo Lena precej počloveči. Če na začetku sanja o njej, se ji nato začne v pobliskih prikazovati v resničnem svetu, dokler nekega dne ne prisede na sovoznikov sedež. S tem zaključnim poglavjem, če upoštevamo začetno perspektivo otroka, roman doživi vrh, ki ponuja nekakšno orodje, kako se soočiti z umiranjem. Pri tem ne gre za preseganje travmatičnih izkušenj, temveč prej za svojevrstno koeksistenco. A tudi pri tem obstaja hakeljc, kajti z nekaterimi smrtmi je težje sobivati kot z drugimi. Vojna pa, jasno, vpliva na veliko širši krog ljudi, kot so tisti, ki aktivno sodelujejo v spopadih. Bi babica Majka živela dlje, če ne bi bila priča poboju? Morda, zagotovo pa bi drugače končal Lenin oče. Kot namreč beremo, »se ni mogel več boriti. Posledice vojne so bile močnejše od njega.« In prav te smrti so tiste, s katerimi se je najtežje soočiti, kar nam roman, sicer res po drobcih, a zelo tehtno in plastično ponazori s stanjem v Bosni, kjer se vojna »ni nikoli končala, samo pod preprogo se je pometla«, vsak pogovor pa se »že dolga leta konča samo z vojno«. Po drugi strani pa roman Smrt, v temo zavita, s tem ko je postavljen v Slovenijo, izprašuje tudi vlogo drugih skupnosti, postavlja podobno vprašanje kot Marko Sosič v romanu Kruh, prah. Bi lahko naredili kaj več, da bi se vojni izognili. In če ne, bi lahko tem ljudem bolj pomagali? Morda pa gre za to, kaj še vedno naredimo. Lena ob šolskem učbeniku zgodovine pravi: »Smrt mojih stricev in večine atijevih prijateljev je opisana v enem samem stavku. Moji sošolci ne vedo za nič od tega, niti ne bodo vedeli.« Morda lahko začnemo pri tem.


10.01.2020

Stieg Larsson: Mož, ki se je igral z ognjem

Urednik, novinar, publicist in pisatelj Stieg Larsson je svetovno zaslovel z »Milenijsko trilogijo« kriminalnih romanov, vendar uspeha svojega dela, krone svojega življenjskega opusa, ni dočakal; pri petdesetih letih ga je pokončal infarkt. Njegovo ime je postalo sinonim za verjetno višek podžanra mračnih, angažiranih kriminalk, ki jih poznamo pod nazivom »nordijski noir«. Larssonov dokumentarni portret je režiral Henrik Georgsson, ki je pred tem kot soavtor sodeloval pri televizijskih serijah istega žanra Most in Wallander, in tukaj tako rekoč obrne perspektivo. Osnovna teza dokumentarca je namreč, da je glavna dediščina Larssonovega življenja pravzaprav drugje, v njegovem strastnem delu preiskovalnega novinarja in sourednika revije Expo, v obsesivnem zbiranju podatkov, spremljanju in razkrivanju skrajnodesničarskih in neonacističnih gibanj na Švedskem. Skozi spretno dramaturško nizanje arhivskih epizod kaže, da je bil pretežni del njegovega življenja enako napet kot v detektivkah. Z izpostavljanjem njegovega poguma, predanega terenskega dela, zagnanosti, natančenga zbiranja podatkov in mapiranja povezav, nepopustljivosti, deloholične vztrajnosti in iznajdljivosti je pravzaprav romantično posvetilo nekim bolj ali manj preteklim novinarskim časom. Dokumentarec Stieg Larsson: Mož, ki se je igral z ognjem kot celota pusti televizijski vtis, pri čemer se zanaša na predvidljivo kombinacijo arhivskih posnetkov, govorečih glav nekdanjih sodelavcev in nekaj malega zaigranih rekonstrukcij. Pri tem film, ponekod tudi tehnično okorno, spodobno poustvari duha časa preteklih desetletij, ne izpostavlja pa dejstva, da je bil sam Larsson na začetku kariere politični aktivist in levičarski skrajnež, ki je inštruiral marksistične gverilce v Eritreji ... Portret je najbolj ganljiv in introspektiven v prikazu Larssonovega otroštva, v katerem je bilo že posajeno seme poznejših romanov, ki jim morda posveti petino časa; ostale primerjave z njegovim življenjem, razen določenih neposrednih namigov, pa so večinoma prepuščene gledalcu. Larsson ostaja tudi po tem filmu neznani znanec. Veliko je novih informacij, vendar se vse zdi – vsaj ljubiteljem njegovih kriminalk – nekako domače. Očitno pa so imeli avtorji na razpolago še veliko več materiala, saj so lani film razširili v dokumentarno miniserijo.


10.01.2020

1917

Najnovejši dodatek v kanon vojnega filma je 1917, velikopotezni in hkrati intimni projekt britanskega režiserja Sama Mendesa, čigar dedek se je bojeval v jarkih prve svetovne vojne. Podobno kot Dunkirk Christopherja Nolana je tudi 1917 v prvi vrsti osupljiv tehnični dosežek: čeprav ga direktor fotografije Roger Deakins ni posnel v enem samem kadru, je montaža Leeja Smitha skrbno prekrila vse reze in ustvarila vtis vročične kontinuitete in usodnosti odtekajočih minut. Prav ta skrajna estetiziranost in umetniška senzibiliteta filma pa sta v disonanci s klasičnim pacifističnim sporočilom vojnih filmov. Ali lahko zgodba o krvoločnosti in nesmiselnosti vojne morije zares podčrta svojo poanto, če to počne na presunljivo lep način? Nočni prizori zbombardirane vasi Écoust, ki migota v tehniki chiaroscura, skoraj spominjajo na klasično umetnost. 1917 svoje protivojno sporočilo seveda podkrepi s kupi napihnjenih, razpadajočih trupel, a ta trupla razporedi v premišljene kompozicije na razritih poljih; na trenutke se nevarno približa t. i. „pornografiji mizerije“, v kateri blesti denimo nadaljevanka Deklina zgodba. Bolj kot kolektiv Mendesa zanima osebni pogum na preizkušnji – a prav s tem poudarkom na individualnem se rahlo zabriše širša slika krvavega konflikta, v katerem je na milijone mož padlo zaradi arbitrarnih linij v pesku. Na ravni zgodbe je pred nami linearna, za ta žanr precej konvencionalna pripoved: dva golobrada, rosno mlada britanska vojaka Blake in Schofield morata sosednjemu bataljonu še pred naslednjim jutrom dostaviti generalov preklic napada. Vse druge linije komunikacije so bile prerezane in če jima ne uspe, bo 1600 mož, vključno z Blakeovim bratom, zakorakalo v past nemške vojske. Podobno kot v Dunkirku tudi tukaj nimamo opravka z visokoletečimi koncepti junaštva in pravičnosti, le z utrujenimi, blatnimi pešaki, ki skušajo preživeti do naslednjega jutra. Schofield je, kot izvemo, že v eni od prejšnjih bitk dobil medaljo za pogum, a jo je z nekim Francozom zamenjal za buteljko vina, „ker je bil žejen“. Mendes je za film rekrutiral cel kup znanih igralcev: Colin Firth je general Erinmore, Benedict Cumberbatch polkovnik MacKenzie, pojavita se tudi Mark Strong in Richard Madden. Vsak od njih dobi samo kratek prizor ali dva; kamera si ne dovoli bližnjih posnetkov njihovih obrazov in s tem gledalca ohranja na varni čustveni razdalji. Čeprav avtorski film praviloma vedno enačimo z njegovim scenaristom in režiserjem, je vsaj polovico zaslug za presežnost projekta 1917 treba pripisati Rogerju Deakinsu, ki "tradicionalno" tehnično plat filma v prvi plan postavi na način, ki ga v dobi stripovskih eksplozij in digitalnega pomlajevanja igralcev nismo več vajeni. Zelo lahko si je predstavljati scenarij, po katerem 1917 – resen in dostojanstven, a obenem mainstreamovski vojni film – februarja na podelitvi oskarjev pomete s konkurenco. To ni film, ki bi se ubadal z etičnimi ali političnimi odtenki vélike vojne, pač pa spektakel, ki najprej cilja na čute in adrenalin, nekakšen „Skyfall na fronti“, in šele potem pogojno na čustva.


10.01.2020

Nemir / Unstill

Začne se kot nekakšna pomlajšana Babica gre na jug: David – ja, glavnemu junaku je ime enako kot v legendarnem slovenskem filmu – se v objestnem mladostniškem begu od doma odpravi novim dogodivščinam naproti in mimogrede v avto dobi še zanimivo sopotnico. Ta je enako divja, nepredvidljiva in skrivnostna, kot je bila Babica, le da je precej precej mlajša in enako nemirna kot David. Pred čem Dekle, kot si po nizozemsko pravi sama, saj njenega imena ne izvemo, beži, ni jasno, a konec koncev niti ni pomembno. V ospredju so predvsem svoboda, morje, mladost in želja po divji avanturi, ki se je zaljubljenca lotita z malo denarja, malo prepovedanih substanc in – ukradeno jadrnico. Njuna razigrana mladostniška idila seveda ne traja prav dolgo in splet scenaristično dokaj šibko razdelanih okoliščin kmalu pripelje do preizpraševanja njune ljubezni in nadaljnjih odločitev. Unstill, v prevodu Nemir, je neodvisni prvenec mladega slovenskega režiserja in scenarista Andraža Kadunca. V njem je poleg Babice močno čutiti tudi vpliv filmov, kot so Nož v vodi Romana Polanskega in predvsem slovenskih Mrtve ladje Rajka Ranfla in Hladnikovega Peščenega gradu. Občutek klavstrofobičnosti, kot jo lahko povzroči le dolgotrajno bivanje na jadrnici, in nenavaden, tako rekoč izsiljen ljubezenski trikotnik so lahko odlična podlaga za razvoj intenzivne filmske drame, ki pa se Kaduncu žal ni najbolje posrečila. Dialogi, ki so pretežno v angleščini, saj je Dekle tujka, so kljub trudu, da bi načeli resna življenjska vprašanja – ali pa mogoče prav zato – pretirano izumetničeni, površni in plastični, kadri prevečkrat predolgi, scenarij pa ponekod tako nedosleden in nelogičen, da se vzročno-posledično razmerje med posameznimi dogodki izgubi. Pomanjkljivosti, ki jih žal ne morejo zasenčiti niti čudoviti posnetki Jadranskega morja in želja ustvarjalcev, da bi ustvarili nekaj lepega, ki preveva ves film. Vsak celovečerni prvenec slovenskih režiserjev, sploh mlajše generacije, ki je nastal v neodvisni produkciji, si zasluži posebno pohvalo za ves trud, ki ga je ekipa vložila v nastanek dela, ki bogati zgodovino našega filma in naše kinematografije, in tudi film Unstill je dodal pomemben kamenček v ta mozaik. Škoda le, da Kadunc svoje priložnosti ni nekoliko bolje izkoristil, namenil še malo več pozornosti predvsem dialoškemu segmentu in dramaturškemu loku posameznih prizorov in tako ustvaril filma, ki ne bi bil samo čudovit v svoji neskončni modrini, ampak tudi globok kot morje. Morda prihodnjič.


06.01.2020

Marko Tomaš: Želim postati terorist

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.


06.01.2020

Tone Hočevar: Skušnjave

Avtorica recenzije: Beti Burger Bere Matjaž Romih.


06.01.2020

Mitja Čander: Slepec

Avtorica ocene: Miša Gams Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.


06.01.2020

Borut Gombač: S konico konice jezika

Avtorica ocene: Martina Potisk Bere Matjaž Romih.


03.01.2020

Nevidno življenje Evridike

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2020

One so bombe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2020

Cats

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.12.2019

Gregor Strniša, Maruša Kink: ŽABE

»V bistvu je že proces študija potekal tako, da smo improvizirali na teme iz teksta in so potem nekatere od teh improvizacij ostale v predstavi, tako da se izmenjuje Strnišev tekst z improviziranimi prizori,« pove Maruša Kink, režiserka predstave Žabe, ki je nastala po istoimenski dramski predlogi Gregorja Strniše. Premierno izvedbo predstave, ki je nastala v produkciji zavoda Bunker, si je ogledala Saška Rakef.


23.12.2019

Miroslav Osojnik in Bojana Verdinek: Ddr. Alojzij Kuhar

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.


23.12.2019

Janez Bogataj: Z Valvasorjem za mizo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


23.12.2019

Miha Mazzini: Funny

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


23.12.2019

Petra Koršič: Bog z mano

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


20.12.2019

Vojna zvezd: Vzpon Skywalkerja

… z izbranimi kritiškimi odzivi in pogovorom z Matejem Juhom.


20.12.2019

Nož v hrbet

Ocena klasične detektivke s sodobnim pristopom Riana Johnsona z zvezdniško zasedbo.


20.12.2019

Portret mladenke v ognju

Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.


20.12.2019

Sune in Sune

Švedski komični mladinski film.


16.12.2019

Sergej Harlamov: Mnogoboj mitologij

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


Stran 74 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov