Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V sarajevskem hotelu, ki od časov poznega socializma še ni doživel kakšne resne prenove, spletna platforma organizira srečanje hitrih zmenkov v živo. Med različnimi, delno naključno izbranimi pari sedita za mizo tudi človeka sredi štiridesetih let. Asja je priljudna ločena pravnica, ki jo je tja napotila mati, Zoran pa zagrenjen bančni uslužbenec, za katerega se izkaže, da že ima družino in da si Asje kot morebitne partnerice ni izbral povsem po naključju. Skozi debatne teme, ki jih po zvočniku narekujejo organizatorji, se izkaže, da ju povezuje dogodek iz obdobja obleganja Sarajeva v zgodnjih 90. letih.
Koprodukcijski film Najsrečnejši človek na svetu je delo makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske in je nastal po scenariju Elme Tataragić, ki v precejšnji meri temelji na resnični osebni izkušnji. Celovečerec spretno izkorišča dramsko enotnost časa in prostora v ustvarjanju morečega razpoloženja – kar se začne kot blaga komedija nelagodja v slogu zgodnjega Formana, predvsem na račun zmenkarskih nerodnosti, se razvije v mučno psihodramo in razkriva globoko tragedijo v ozadju sodobne sarajevske družbe.
Avtorici kot da, mimogrede, skozi izhodišča neobveznega klepeta v hotelu raziskujeta pereča vprašanja identitete v smislu verske opredelitve, spolnih izbir in narodnostne pripadnosti. Vprašanja, ki se po kratkem obdobju postmodernega »konca zgodovine«, kot kaže, v naše družbe vračajo v velikem slogu.
Mojstrstvo filma ni le v spretnem vodenju pripovedi, ki vzdržuje napetost z natančnim odmerjanjem podanih informacij, ampak tudi v razvijanju značajev, pri čemer velja poudariti odlično igro obeh protagonistov, Jelene Kordić Kuret in Adnana Omerovića. Ob njuni pomoči in pa seveda z dinamičnim vizualnim pristopom režiserke gre pri filmu več kot samo za pripoved. Vzporedno z zgodbo se pred nami razpira tudi notranje življenje likov oziroma njihova ranjena psihična stanja.
Film Najsrečnejši človek na svetu dopolnjuje posrečen dvojček s celovečercem Moški ne jočejo Alena Drljevića iz leta 1997. Lahko bi celo rekli, da gre za njegovo »žensko« različico. Neki krog ljudi se organizirano sreča v zaprtem prostoru, v katerem pridejo skozi razne delavnice na plano različne oblike posttravmatskih stresnih motenj in skoznje spoprijemanje s tragedijo medetničnih spopadov na področju nekdanje Jugoslavije v 90. letih.
Eno od ključnih vprašanj tukaj se glasi – pri čemer se zavedam, kako grobo bo to zvenelo – koga danes vse to sploh še zanima? Film Najsrečnejši človek na svetu je dovolj inteligenten, da nam na to odgovori kar sam, skozi sklop sklepnih prizorov. Med njimi je tudi izjemno posrečena scena, ko Asja tako rekoč vdre na bližnji ples mladoletnikov, ki se zabavajo povsem po svoje. Isti prostor in čas, pa povsem drug svet; samo ena uničena generacija je vmes.
V sarajevskem hotelu, ki od časov poznega socializma še ni doživel kakšne resne prenove, spletna platforma organizira srečanje hitrih zmenkov v živo. Med različnimi, delno naključno izbranimi pari sedita za mizo tudi človeka sredi štiridesetih let. Asja je priljudna ločena pravnica, ki jo je tja napotila mati, Zoran pa zagrenjen bančni uslužbenec, za katerega se izkaže, da že ima družino in da si Asje kot morebitne partnerice ni izbral povsem po naključju. Skozi debatne teme, ki jih po zvočniku narekujejo organizatorji, se izkaže, da ju povezuje dogodek iz obdobja obleganja Sarajeva v zgodnjih 90. letih.
Koprodukcijski film Najsrečnejši človek na svetu je delo makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske in je nastal po scenariju Elme Tataragić, ki v precejšnji meri temelji na resnični osebni izkušnji. Celovečerec spretno izkorišča dramsko enotnost časa in prostora v ustvarjanju morečega razpoloženja – kar se začne kot blaga komedija nelagodja v slogu zgodnjega Formana, predvsem na račun zmenkarskih nerodnosti, se razvije v mučno psihodramo in razkriva globoko tragedijo v ozadju sodobne sarajevske družbe.
Avtorici kot da, mimogrede, skozi izhodišča neobveznega klepeta v hotelu raziskujeta pereča vprašanja identitete v smislu verske opredelitve, spolnih izbir in narodnostne pripadnosti. Vprašanja, ki se po kratkem obdobju postmodernega »konca zgodovine«, kot kaže, v naše družbe vračajo v velikem slogu.
Mojstrstvo filma ni le v spretnem vodenju pripovedi, ki vzdržuje napetost z natančnim odmerjanjem podanih informacij, ampak tudi v razvijanju značajev, pri čemer velja poudariti odlično igro obeh protagonistov, Jelene Kordić Kuret in Adnana Omerovića. Ob njuni pomoči in pa seveda z dinamičnim vizualnim pristopom režiserke gre pri filmu več kot samo za pripoved. Vzporedno z zgodbo se pred nami razpira tudi notranje življenje likov oziroma njihova ranjena psihična stanja.
Film Najsrečnejši človek na svetu dopolnjuje posrečen dvojček s celovečercem Moški ne jočejo Alena Drljevića iz leta 1997. Lahko bi celo rekli, da gre za njegovo »žensko« različico. Neki krog ljudi se organizirano sreča v zaprtem prostoru, v katerem pridejo skozi razne delavnice na plano različne oblike posttravmatskih stresnih motenj in skoznje spoprijemanje s tragedijo medetničnih spopadov na področju nekdanje Jugoslavije v 90. letih.
Eno od ključnih vprašanj tukaj se glasi – pri čemer se zavedam, kako grobo bo to zvenelo – koga danes vse to sploh še zanima? Film Najsrečnejši človek na svetu je dovolj inteligenten, da nam na to odgovori kar sam, skozi sklop sklepnih prizorov. Med njimi je tudi izjemno posrečena scena, ko Asja tako rekoč vdre na bližnji ples mladoletnikov, ki se zabavajo povsem po svoje. Isti prostor in čas, pa povsem drug svet; samo ena uničena generacija je vmes.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov