Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Miša Gams
Bereta Igor Velše in Barbara Zupan
Šest let po duhovitem proznem prvencu Hiša, v katerem gledališka in radijska režiserka, kolumnistka in producentka Ivana Djilas opisuje težave, s katerimi se spopada družina ob prodaji hiše, ki se je ne more privoščiti, je pred nami knjiga, ki se bere kot avtobiografski roman, v resnici pa je zbirka prirejenih besedil, objavljenih v letih 2014 do 2021 v reviji Mladina, in gledaliških listov, ki so nastala v okviru pogovorov o predstavah. V njih se avtorica prek avtobiografskih izpovedi iz vsakdanjega življenja loteva različnih aktualnih tem, kot so pridobitev državljanstva, udeležba na srbskih in slovenskih protivladnih protestih, družbeno delovanje na področju kulturne in širše politične scene ter ekonomska problematika sodobnega prekarnega delavca in staršev otroka s posebnimi potrebami in posvojitelja. Besedila so nanizana bolj ali manj kronološko – avtorica začne knjigo z opisom svojega odraščanja v Beogradu, ko je kot najstnica hodila mahat prijateljem in sošolcem, ki so dobili izseljenski vizum za Kanado, Avstralijo ali Evropsko unijo. Med njimi se nekoč znajde tudi njen oče, ki se z novo ženo odpravi v Slovenijo.
Djilasova se brez dlake na jeziku loteva odraščanja v Beogradu ter pri tem opiše zgodovinske okoliščine, ki so njene prednike prisilile k pogostim selitvam po Balkanu in v Ameriko. Obregne se tudi ob nenehna vprašanja ljudi, ki jo zamenjujejo z vnukinjo Titovega sodelavca in kasnejšega disidenta Milovana Djilasa:
“Včasih se sogovorniki ne dajo na hitro odpraviti: 'Ampak saj ste vsi Djilasi v sorodu? Djilasov že ni tako veliko.' Kaj naj rečem, pojma nimam. Enkrat mi je neki gospod poznavalec razlagal, da vsi Djilasi prihajamo s Kosova. Ampak če vprašaš nove ortodoksne Srbe, itak vsi tako ali drugače prihajamo s Kosova. Mogoče je res nekaj na tem, ker te moje drobne, temne mandljaste oči niso ravno tipično slovanske, prej bi rekla, da imajo kaj opraviti s petsto leti vladavine Turkov na Balkanu.”
Med dogodki, ki ji ostajajo v spominu v času bivanja v Beogradu, so demonstracije, ki se jih je udeležilo 700.000 ljudi. Čeprav je večkrat želela odnehati, jo je naprej gnala želja po ureditvi političnih razmer in izboljšanju ekonomskega položaja mladih, ki so iz dneva v dan bežali iz Srbije boljšemu življenju naproti. Prijatelj iz Bostona, ki skupaj z ameriškim veleposlaništvom pobegne iz mesta, ji nekaj dni pred bombardiranjem Beograda izroči ameriški turistični vizum, vendar se odloči, da bo z očetovo pomočjo emigrirala v Slovenijo, kjer pa jo čaka dolgoleten boj z birokratskimi mlini za pridobitev državljanstva.
V osrednji del knjige A si lahko vsaj enkrat tiho je Ivana Djilas umestila svoje poskuse usvajanja slovenskega jezika, za katerega pravi, da pomeni teritorij in pravico do življenja v neki družbi. Opisuje tudi občutke nemoči, ki jih je doživljala kot novinarka Mladine, ko je spremljala beograjske proteste proti nezakonitemu rušenju zgradb v soseski Savamala, ob gradnji t.i. Beograda na vodi. Ko motri trume prebežnikov, ki se prebijajo čez bolgarsko-makedonsko mejo proti Srbiji, ne more drugače kot da sredi avtoceste ustavi avto in poda simbolično vsoto temnopoltemu beguncu, čeprav se zaveda, da si zgolj lajša slabo vest, ker se je rodila z nekoliko boljšimi predispozicijami kot migranti, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda ali iz Afrike. Čeprav bralec ugiba, kakšne birokratske ovire in Sizifove muke je morala pretrpeti ob posvojitvi manj kot leto dni starega fantka iz Gane, v knjigi veliko več izvemo o težavah posinovljenca in gibalno oviranega prezgodaj rojenega sina v precej konzervativnem šolskem okolju. O posvojitvah pravi, da niso zaželena rešitev, saj nas “spominjajo na nemoč, da bi otrokom pomagali tam, kjer pomoč potrebujejo – v njihovem okolju”, na neplodnost nekaterih narodov. Na človeško pokvarjenost in na pripravljenost ljudi, da tudi največje tragedije izkoristijo za svoj blagor. Na togost birokratskega mehanizma in težave s prevzemanjem odgovornosti.”
V besedilu s pomenljivim naslovom Čefurkin črnček se mudi pri asociacijah na besedo črnček in zamorec, v besedilu Kako vzgojiti feministična sinova pa pride do zaključka, da je treba otrokom ponuditi drugačne primere moškosti, kot smo jih poznali do sedaj. Dotakne se tudi gibanja Jaz tudi in pričevanj številnih študentk umetniških akademij po Balkanu o spolnih zlorabah ter opiše nekaj kočljivih situacij, ki jim je bila priča. O mukah, ki jih doživljajo starši kot zagovorniki otrok s posebnimi potrebami, priča več kot 25 objavljenih pisem specialnim pedagogom, psihologom, šolskim ravnateljem, učiteljem in direktorjem raznih rehabilitacijskih centrov, toplic in organizacij, v katerem izčrpno pojasnjuje položaj, v katerem se je znašel sin in z njim celotna družina, ter jih prosi, če bi sistem lahko prilagodili posameznikom in njihovim družinam. Da se vsak, še tako majhen trud izplača, govori tudi besedilo z naslovom Solzice od solzivca, v katerem opisuje obisk dveh policistov po podani prijavi zaradi sinovih zdravstvenih problemov zavoljo uporabe solzivca med protikoronskimi protesti. Čeprav Djilasova v knjigi priznava, da vsakdanji boj za človekove pravice in dostojanstvo ni lahek, pa je še kako pomemben v smislu vzgojnega nauka za mlade generacije, ki lahko na podlagi konkretnih primerov uvidijo, da je smiselno vztrajati pri zagovarjanju svojih stališč ne glede na ceno, ki jo pri tem plačajo.
Jasen in duhovit stil pripovedi dopolnjujejo zabavne fotografije gledališkega fotografa Petra Uhana, na katerih lahko vidimo celotno družino v različnih komičnih situacijah. Res je, kar pravi Marcel Štefančič jr. v spremni refleksiji: bralec oz. bralka knjigo Ivane Djilas A si lahko vsaj enkrat tiho le s težavo odloži in se z zanimanjem vrača k že prebranim odlomkom, ki mu/ji še dolgo odzvanjajo v glavi.
Piše: Miša Gams
Bereta Igor Velše in Barbara Zupan
Šest let po duhovitem proznem prvencu Hiša, v katerem gledališka in radijska režiserka, kolumnistka in producentka Ivana Djilas opisuje težave, s katerimi se spopada družina ob prodaji hiše, ki se je ne more privoščiti, je pred nami knjiga, ki se bere kot avtobiografski roman, v resnici pa je zbirka prirejenih besedil, objavljenih v letih 2014 do 2021 v reviji Mladina, in gledaliških listov, ki so nastala v okviru pogovorov o predstavah. V njih se avtorica prek avtobiografskih izpovedi iz vsakdanjega življenja loteva različnih aktualnih tem, kot so pridobitev državljanstva, udeležba na srbskih in slovenskih protivladnih protestih, družbeno delovanje na področju kulturne in širše politične scene ter ekonomska problematika sodobnega prekarnega delavca in staršev otroka s posebnimi potrebami in posvojitelja. Besedila so nanizana bolj ali manj kronološko – avtorica začne knjigo z opisom svojega odraščanja v Beogradu, ko je kot najstnica hodila mahat prijateljem in sošolcem, ki so dobili izseljenski vizum za Kanado, Avstralijo ali Evropsko unijo. Med njimi se nekoč znajde tudi njen oče, ki se z novo ženo odpravi v Slovenijo.
Djilasova se brez dlake na jeziku loteva odraščanja v Beogradu ter pri tem opiše zgodovinske okoliščine, ki so njene prednike prisilile k pogostim selitvam po Balkanu in v Ameriko. Obregne se tudi ob nenehna vprašanja ljudi, ki jo zamenjujejo z vnukinjo Titovega sodelavca in kasnejšega disidenta Milovana Djilasa:
“Včasih se sogovorniki ne dajo na hitro odpraviti: 'Ampak saj ste vsi Djilasi v sorodu? Djilasov že ni tako veliko.' Kaj naj rečem, pojma nimam. Enkrat mi je neki gospod poznavalec razlagal, da vsi Djilasi prihajamo s Kosova. Ampak če vprašaš nove ortodoksne Srbe, itak vsi tako ali drugače prihajamo s Kosova. Mogoče je res nekaj na tem, ker te moje drobne, temne mandljaste oči niso ravno tipično slovanske, prej bi rekla, da imajo kaj opraviti s petsto leti vladavine Turkov na Balkanu.”
Med dogodki, ki ji ostajajo v spominu v času bivanja v Beogradu, so demonstracije, ki se jih je udeležilo 700.000 ljudi. Čeprav je večkrat želela odnehati, jo je naprej gnala želja po ureditvi političnih razmer in izboljšanju ekonomskega položaja mladih, ki so iz dneva v dan bežali iz Srbije boljšemu življenju naproti. Prijatelj iz Bostona, ki skupaj z ameriškim veleposlaništvom pobegne iz mesta, ji nekaj dni pred bombardiranjem Beograda izroči ameriški turistični vizum, vendar se odloči, da bo z očetovo pomočjo emigrirala v Slovenijo, kjer pa jo čaka dolgoleten boj z birokratskimi mlini za pridobitev državljanstva.
V osrednji del knjige A si lahko vsaj enkrat tiho je Ivana Djilas umestila svoje poskuse usvajanja slovenskega jezika, za katerega pravi, da pomeni teritorij in pravico do življenja v neki družbi. Opisuje tudi občutke nemoči, ki jih je doživljala kot novinarka Mladine, ko je spremljala beograjske proteste proti nezakonitemu rušenju zgradb v soseski Savamala, ob gradnji t.i. Beograda na vodi. Ko motri trume prebežnikov, ki se prebijajo čez bolgarsko-makedonsko mejo proti Srbiji, ne more drugače kot da sredi avtoceste ustavi avto in poda simbolično vsoto temnopoltemu beguncu, čeprav se zaveda, da si zgolj lajša slabo vest, ker se je rodila z nekoliko boljšimi predispozicijami kot migranti, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda ali iz Afrike. Čeprav bralec ugiba, kakšne birokratske ovire in Sizifove muke je morala pretrpeti ob posvojitvi manj kot leto dni starega fantka iz Gane, v knjigi veliko več izvemo o težavah posinovljenca in gibalno oviranega prezgodaj rojenega sina v precej konzervativnem šolskem okolju. O posvojitvah pravi, da niso zaželena rešitev, saj nas “spominjajo na nemoč, da bi otrokom pomagali tam, kjer pomoč potrebujejo – v njihovem okolju”, na neplodnost nekaterih narodov. Na človeško pokvarjenost in na pripravljenost ljudi, da tudi največje tragedije izkoristijo za svoj blagor. Na togost birokratskega mehanizma in težave s prevzemanjem odgovornosti.”
V besedilu s pomenljivim naslovom Čefurkin črnček se mudi pri asociacijah na besedo črnček in zamorec, v besedilu Kako vzgojiti feministična sinova pa pride do zaključka, da je treba otrokom ponuditi drugačne primere moškosti, kot smo jih poznali do sedaj. Dotakne se tudi gibanja Jaz tudi in pričevanj številnih študentk umetniških akademij po Balkanu o spolnih zlorabah ter opiše nekaj kočljivih situacij, ki jim je bila priča. O mukah, ki jih doživljajo starši kot zagovorniki otrok s posebnimi potrebami, priča več kot 25 objavljenih pisem specialnim pedagogom, psihologom, šolskim ravnateljem, učiteljem in direktorjem raznih rehabilitacijskih centrov, toplic in organizacij, v katerem izčrpno pojasnjuje položaj, v katerem se je znašel sin in z njim celotna družina, ter jih prosi, če bi sistem lahko prilagodili posameznikom in njihovim družinam. Da se vsak, še tako majhen trud izplača, govori tudi besedilo z naslovom Solzice od solzivca, v katerem opisuje obisk dveh policistov po podani prijavi zaradi sinovih zdravstvenih problemov zavoljo uporabe solzivca med protikoronskimi protesti. Čeprav Djilasova v knjigi priznava, da vsakdanji boj za človekove pravice in dostojanstvo ni lahek, pa je še kako pomemben v smislu vzgojnega nauka za mlade generacije, ki lahko na podlagi konkretnih primerov uvidijo, da je smiselno vztrajati pri zagovarjanju svojih stališč ne glede na ceno, ki jo pri tem plačajo.
Jasen in duhovit stil pripovedi dopolnjujejo zabavne fotografije gledališkega fotografa Petra Uhana, na katerih lahko vidimo celotno družino v različnih komičnih situacijah. Res je, kar pravi Marcel Štefančič jr. v spremni refleksiji: bralec oz. bralka knjigo Ivane Djilas A si lahko vsaj enkrat tiho le s težavo odloži in se z zanimanjem vrača k že prebranim odlomkom, ki mu/ji še dolgo odzvanjajo v glavi.
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Neveljaven email naslov