Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Iztok Ilich
Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič
Ena največjih svetovnih popotnic vseh časov, kot znamenito Celjanko Almo Karlin spoštljivo imenuje njena prevajalka in življenjepiska Jerneja Jezernik, je 73 let po smrti še enkrat presenetila. Knjiga Peš po domačih krajih ni prevod katere od izvirnih nemških izdaj, temveč je nastala po treh tipkopisnih zvezkih s pisateljičinimi popotnimi dnevniki iz let 1934–1936. Bili so sicer zabeleženi med njenimi deli, vendar so veljali za izgubljene. Pri tem bi najbrž tudi ostalo, če se Thea Schreiber Gammelin, življenjska sopotnica Alme Karlin, ki je še po smrti svoje sestre po duši ostala v njuni hiški v Pečovniku nad Celjem, ne bi zavedala vrednosti njenih spisov. Ko je obiskovalki Dorothei Wisenberger Zwach v osemdesetih letih izročila rokopise Alminih dnevnikov, da jih pregleda in morda poskrbi za objavo, je namreč na ovoj zapisala, da pripadajo rokopisnemu oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Obiskovalka iz Gradca je marca 2021 izpolnila obljubo in dnevnike poslala na označeni naslov s pripisom, da so pomembno gradivo za raziskovanje življenja velike popotnice in za zgodovino slovenske Štajerske. Ko je nepričakovana »najdba« prišla v prevajalkine roke, se je krog avtobiografskih del Alme Karlin z objavo manjkajoče knjige – po štirih desetletjih od izposoje oziroma skoraj devetdesetih od nastanka – srečno sklenil.
Jerneja Jezernik je tudi tem spisom dodala spremno besedo in opombe, ki sproti pojasnjujejo različne podrobnosti, zlasti spremembe krajevnih imen in videza krajev, potrebne za razumevanje avtoričinih opisov. Pomagala si je tudi z informacijami, ki jih je našla v zapiskih Almine »sestre po duši« Thee Gammelin, in se po vrhu še sama podala po večini opisanih poti. Veliko pričevalno vrednost ima tudi Dodatek s predstavitvami v besedilih nastopajočih oseb ter z zbranim ilustrativnim gradivom, s katerim je pisateljica pospremila svoje dnevniške zapise. Največ je fotografij in reprodukcij razglednic, še bolj dragocene pa so njene risbe, skice in vinjete. Na veznih listih spredaj in zadaj sta dodana še zemljevida z vpisanimi obiskanimi kraji: spredaj so z avtoričino roko vpisani v nemščini, zadaj pa vneseni v zemljevid še v današnji slovenski obliki.
Knjiga Peš po domačih krajih pomembno dopolnjuje svetovljansko potopisje, s katerim je Alma Karlin očarala milijone bralcev. In potrjuje, da pisateljica tudi doma ni strpela za štirimi stenami. V telesu je imela, kot je dejala, neke vrste hudiča, ki ji ni nikoli dovolil mirovati. »Vseeno, ali je pomladni veter govoril o nastajanju ali pa so jesenski vetrovi grozili z minevanjem, je človek prek svobodnih višin vedno hodil nekako osvobojen življenja,« je zapisala. Ustavile je niso ne nevihte ne neznosna pripeka, ne dirjanje za odhajajočimi vlaki ne druge neprijetnosti. In nič ji ni ušlo. V duhovite prispodobe je znala strniti prizore in doživetja, kot je bilo srečanje z gostilničarko na Svetini, podobno »hruški, iz katere je življenje iztisnilo že veliko soka, ne da bi ji zato vzelo ves okus …,«
Alma Karlin se je na sprehod ali včasih več dni trajajočo turo le redko odpravila sama. Če ni bilo človeške družbe, je imela stalno pasjo spremstvo. »Ljudje podležejo svojim razpoloženjem, pes pa je čudovit sopotnik,« je bila prepričana. V prvem dnevniku je postavila svojevrstna spomenika Ludwigu Scheuu, z naravo povezanemu preprostemu možaku, ki jo je na mnogih, tudi nevarnih poteh spremljal in varoval kot dobri gorski duh Rübezahl, ter psičku Blackyju, živemu klobčiču volne, ki si ga je s prvim honorarjem kupila na Dunaju. Spoznanje ob neizogibnem slovesu od sladke živalce (»ljubezen se večinoma konča z ločitvijo«) jo je neizmerno potrlo, čeprav je o sebi zapisala, da ima »steklenico s svojimi čustvi praviloma dobro zamašeno, ker so čustva najstrožja zasebna zadeva, ki tujih ljudi prav nič ne zadeva ...«
V prvem ciklu potopisov je Alma Karlin prišla tudi na avstrijsko Koroško ter do takrat italijanske Reke in južne Istre. V drugem delu je sicer stopil v ospredje Veliki pes, varuh Cerberus, kakor si je sama rekla prijateljica Thea, ko sta zaživeli skupaj, veliko spremembo pa je v njuno življenje prinesel grifon Joki – novi pravi pes za potepanje. Leta 1935 sta sami in v družbi odkrivali Gorenjsko in se vračali v že znane kraje v okolici. »Za obema ženskama v letih,« je zapisala Alma, ko je utegnila prisluhniti svojim mislim, »leži življenje kot globoko zarezana dolina – včasih sončna, včasih malce pusta, vendar le z malo sencami.«
Več senc in z njimi temnih oblakov skrbi, negotovosti in odrekanja pa se pojavi v tretjem delu knjige. Leta 1936 sta si s Theo namesto poti v Dubrovnik lahko privoščili le Opatijo. »Evropa gre naproti svojemu zadnjemu poneumljanju,« je Alma slutila prihajajoče zlo. Ob vabilu v Salzkammergut sta z družabnico dolgo preštevali svoj drobiž, preden sta si drznili iti na pot ...
Alma Karlin je umrla v velikem pomanjkanju, bolj zamolčana kot pozabljena. Noben totalitarni režim ne mara ljudi, posebno ne žensk, ki se mu ne podredijo, temveč so za svojo svobodo, neodvisnost in drugačnost pripravljene plačevati visoko ceno zavračanja, poniževanja in prezira.
Piše: Iztok Ilich
Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič
Ena največjih svetovnih popotnic vseh časov, kot znamenito Celjanko Almo Karlin spoštljivo imenuje njena prevajalka in življenjepiska Jerneja Jezernik, je 73 let po smrti še enkrat presenetila. Knjiga Peš po domačih krajih ni prevod katere od izvirnih nemških izdaj, temveč je nastala po treh tipkopisnih zvezkih s pisateljičinimi popotnimi dnevniki iz let 1934–1936. Bili so sicer zabeleženi med njenimi deli, vendar so veljali za izgubljene. Pri tem bi najbrž tudi ostalo, če se Thea Schreiber Gammelin, življenjska sopotnica Alme Karlin, ki je še po smrti svoje sestre po duši ostala v njuni hiški v Pečovniku nad Celjem, ne bi zavedala vrednosti njenih spisov. Ko je obiskovalki Dorothei Wisenberger Zwach v osemdesetih letih izročila rokopise Alminih dnevnikov, da jih pregleda in morda poskrbi za objavo, je namreč na ovoj zapisala, da pripadajo rokopisnemu oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Obiskovalka iz Gradca je marca 2021 izpolnila obljubo in dnevnike poslala na označeni naslov s pripisom, da so pomembno gradivo za raziskovanje življenja velike popotnice in za zgodovino slovenske Štajerske. Ko je nepričakovana »najdba« prišla v prevajalkine roke, se je krog avtobiografskih del Alme Karlin z objavo manjkajoče knjige – po štirih desetletjih od izposoje oziroma skoraj devetdesetih od nastanka – srečno sklenil.
Jerneja Jezernik je tudi tem spisom dodala spremno besedo in opombe, ki sproti pojasnjujejo različne podrobnosti, zlasti spremembe krajevnih imen in videza krajev, potrebne za razumevanje avtoričinih opisov. Pomagala si je tudi z informacijami, ki jih je našla v zapiskih Almine »sestre po duši« Thee Gammelin, in se po vrhu še sama podala po večini opisanih poti. Veliko pričevalno vrednost ima tudi Dodatek s predstavitvami v besedilih nastopajočih oseb ter z zbranim ilustrativnim gradivom, s katerim je pisateljica pospremila svoje dnevniške zapise. Največ je fotografij in reprodukcij razglednic, še bolj dragocene pa so njene risbe, skice in vinjete. Na veznih listih spredaj in zadaj sta dodana še zemljevida z vpisanimi obiskanimi kraji: spredaj so z avtoričino roko vpisani v nemščini, zadaj pa vneseni v zemljevid še v današnji slovenski obliki.
Knjiga Peš po domačih krajih pomembno dopolnjuje svetovljansko potopisje, s katerim je Alma Karlin očarala milijone bralcev. In potrjuje, da pisateljica tudi doma ni strpela za štirimi stenami. V telesu je imela, kot je dejala, neke vrste hudiča, ki ji ni nikoli dovolil mirovati. »Vseeno, ali je pomladni veter govoril o nastajanju ali pa so jesenski vetrovi grozili z minevanjem, je človek prek svobodnih višin vedno hodil nekako osvobojen življenja,« je zapisala. Ustavile je niso ne nevihte ne neznosna pripeka, ne dirjanje za odhajajočimi vlaki ne druge neprijetnosti. In nič ji ni ušlo. V duhovite prispodobe je znala strniti prizore in doživetja, kot je bilo srečanje z gostilničarko na Svetini, podobno »hruški, iz katere je življenje iztisnilo že veliko soka, ne da bi ji zato vzelo ves okus …,«
Alma Karlin se je na sprehod ali včasih več dni trajajočo turo le redko odpravila sama. Če ni bilo človeške družbe, je imela stalno pasjo spremstvo. »Ljudje podležejo svojim razpoloženjem, pes pa je čudovit sopotnik,« je bila prepričana. V prvem dnevniku je postavila svojevrstna spomenika Ludwigu Scheuu, z naravo povezanemu preprostemu možaku, ki jo je na mnogih, tudi nevarnih poteh spremljal in varoval kot dobri gorski duh Rübezahl, ter psičku Blackyju, živemu klobčiču volne, ki si ga je s prvim honorarjem kupila na Dunaju. Spoznanje ob neizogibnem slovesu od sladke živalce (»ljubezen se večinoma konča z ločitvijo«) jo je neizmerno potrlo, čeprav je o sebi zapisala, da ima »steklenico s svojimi čustvi praviloma dobro zamašeno, ker so čustva najstrožja zasebna zadeva, ki tujih ljudi prav nič ne zadeva ...«
V prvem ciklu potopisov je Alma Karlin prišla tudi na avstrijsko Koroško ter do takrat italijanske Reke in južne Istre. V drugem delu je sicer stopil v ospredje Veliki pes, varuh Cerberus, kakor si je sama rekla prijateljica Thea, ko sta zaživeli skupaj, veliko spremembo pa je v njuno življenje prinesel grifon Joki – novi pravi pes za potepanje. Leta 1935 sta sami in v družbi odkrivali Gorenjsko in se vračali v že znane kraje v okolici. »Za obema ženskama v letih,« je zapisala Alma, ko je utegnila prisluhniti svojim mislim, »leži življenje kot globoko zarezana dolina – včasih sončna, včasih malce pusta, vendar le z malo sencami.«
Več senc in z njimi temnih oblakov skrbi, negotovosti in odrekanja pa se pojavi v tretjem delu knjige. Leta 1936 sta si s Theo namesto poti v Dubrovnik lahko privoščili le Opatijo. »Evropa gre naproti svojemu zadnjemu poneumljanju,« je Alma slutila prihajajoče zlo. Ob vabilu v Salzkammergut sta z družabnico dolgo preštevali svoj drobiž, preden sta si drznili iti na pot ...
Alma Karlin je umrla v velikem pomanjkanju, bolj zamolčana kot pozabljena. Noben totalitarni režim ne mara ljudi, posebno ne žensk, ki se mu ne podredijo, temveč so za svojo svobodo, neodvisnost in drugačnost pripravljene plačevati visoko ceno zavračanja, poniževanja in prezira.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
Neveljaven email naslov