Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Ana Hancock
Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič.
Tatjana Plevnik, po izobrazbi pedagoginja, se je v svoji karieri ukvarjala s izobraževanjem. S pisanjem je začela po upokojitvi. Od leta 2016 je zmagala na natečajih LUD Literatura, KUD Sodobnost, AirBeletrina in programa Ars. Zbirka kratke proze Vabe je njena prva knjižna izdaja. Že podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug pove, da gre za zbirko samostojnih zgodb, ki jih je avtorica zasnovala z veliko mero kritičnosti, ironije in samoironije kot nekakšne literarne eksperimente. In res je vsaka zgodba kot bitje zase, celo eksotično bitje, ki ga je avtorica zasnovala in postavila na ogled, radovedno, kakšne poti bo ubralo v notranjih svetovih bralk. Ženski spol ni izbran naključno, saj avtorica nagovarja skoraj izključno žensko bralstvo. Morda bo kakšna izmed zgodb spodbudila naključno bralko k pisanju, kot piše na samem začetku zbirke: »Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.« Pisanje je tu poudarjeno dialog, saj je, kot piše, »naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura«.
Tatjana Plevnik pa se v zbirki Vabe ne nanaša le na bralstvo, temveč vstopa v tudi dialog s priznanimi literati. Sestava zbirke je v glavnem takšna: poglavju, ki govori o literarnem ustvarjanju in se neposredno nanaša na bralke, sledi zgodba, nekakšen literarni eksempel, primer, ne nujno tistega, o čemer smo ravnokar brali. Vsaka zgodba je svet zase, v katerem avtorica ustvarja različna življenja, nekatera verjetna, druga možna nekoč v prihodnosti, tako kot v apokaliptični pripovedi z naslovom Ptice, rože, drevesa, nebo, otok, morje, polno rib, ki je del skupine treh zgodb pod skupnim naslovom Znanstvena fantastika. Za nekatere zgodbe se celo zdi, da bi jih avtorica lahko doživela, morda najbolj očitno zgodbi Jasnovidni pesnik in Slovo od hoochie mame, ki govorita o družabni sceni leta 68' in Radiu Študent, kjer je avtorica v tistem obdobju v resnici delala. A to niti ni pomembno, saj tudi izpovedna literatura nastane na »križišču med spominom na resnično izkušnjo in njeno literarno ubeseditvijo«.
Če so nekatere zgodbe bolj ali manj blizu tistemu, kar si bralstvo predstavlja, da se je avtorici morda v večji ali manjši meri tudi zgodilo, so druge vaja v možnem nekoč v prihodnosti, v fantastičnem, ki se prevesi v čisto znanstveno fantastiko, ali v raziskovanju psihologije posameznikov z družbenega roba, kot je na primer srce parajoča Let's shoot the moon, v kateri je za vedno zapečatena usoda vseh vpletenih: »Turoben večer je, navaden večer nesrečnega dne, ko bo mlad moški, pred katerim je še skoraj vse življenje, povzročil nesrečo.«
Pogosti so tudi nepričakovani obrati na koncu zgodb. Literarni subjekti so vsi do zadnjega tako verjetni, da je vsaka zgodba okno v drug do podrobnosti izdelan svet. Vsak pripovedovalec in tudi literarni lik govori s sebi primernim jezikom, bodisi knjižnim jezikom ali slengom, prilagojen je tudi besedni zaklad, kar je najbolj očitno v sopostavitvi sodnika in njegove nedojemljive soproge v Čebulni sodbi. Menjavanje perspektiv je namreč eno izmed prapočel ustvarjalnosti. Nekatere zgodbe so eksperimentalne tudi po obliki, na primer Sto razlag pustote in Sedeminpetdeset poklonov družini očeta in mame, kjer je ob naštevanju pomenov vsak primer nastavek za gradnjo zgodbe. Enako bi lahko dejali tudi za celotno zbirko, saj je vsaka zgodba le nastavek za možne zgodbe, ki bi lahko sledile iz nje. Vabe Tatjane Plevnik so tako res vaba za pisanje.
Piše: Ana Hancock
Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič.
Tatjana Plevnik, po izobrazbi pedagoginja, se je v svoji karieri ukvarjala s izobraževanjem. S pisanjem je začela po upokojitvi. Od leta 2016 je zmagala na natečajih LUD Literatura, KUD Sodobnost, AirBeletrina in programa Ars. Zbirka kratke proze Vabe je njena prva knjižna izdaja. Že podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug pove, da gre za zbirko samostojnih zgodb, ki jih je avtorica zasnovala z veliko mero kritičnosti, ironije in samoironije kot nekakšne literarne eksperimente. In res je vsaka zgodba kot bitje zase, celo eksotično bitje, ki ga je avtorica zasnovala in postavila na ogled, radovedno, kakšne poti bo ubralo v notranjih svetovih bralk. Ženski spol ni izbran naključno, saj avtorica nagovarja skoraj izključno žensko bralstvo. Morda bo kakšna izmed zgodb spodbudila naključno bralko k pisanju, kot piše na samem začetku zbirke: »Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.« Pisanje je tu poudarjeno dialog, saj je, kot piše, »naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura«.
Tatjana Plevnik pa se v zbirki Vabe ne nanaša le na bralstvo, temveč vstopa v tudi dialog s priznanimi literati. Sestava zbirke je v glavnem takšna: poglavju, ki govori o literarnem ustvarjanju in se neposredno nanaša na bralke, sledi zgodba, nekakšen literarni eksempel, primer, ne nujno tistega, o čemer smo ravnokar brali. Vsaka zgodba je svet zase, v katerem avtorica ustvarja različna življenja, nekatera verjetna, druga možna nekoč v prihodnosti, tako kot v apokaliptični pripovedi z naslovom Ptice, rože, drevesa, nebo, otok, morje, polno rib, ki je del skupine treh zgodb pod skupnim naslovom Znanstvena fantastika. Za nekatere zgodbe se celo zdi, da bi jih avtorica lahko doživela, morda najbolj očitno zgodbi Jasnovidni pesnik in Slovo od hoochie mame, ki govorita o družabni sceni leta 68' in Radiu Študent, kjer je avtorica v tistem obdobju v resnici delala. A to niti ni pomembno, saj tudi izpovedna literatura nastane na »križišču med spominom na resnično izkušnjo in njeno literarno ubeseditvijo«.
Če so nekatere zgodbe bolj ali manj blizu tistemu, kar si bralstvo predstavlja, da se je avtorici morda v večji ali manjši meri tudi zgodilo, so druge vaja v možnem nekoč v prihodnosti, v fantastičnem, ki se prevesi v čisto znanstveno fantastiko, ali v raziskovanju psihologije posameznikov z družbenega roba, kot je na primer srce parajoča Let's shoot the moon, v kateri je za vedno zapečatena usoda vseh vpletenih: »Turoben večer je, navaden večer nesrečnega dne, ko bo mlad moški, pred katerim je še skoraj vse življenje, povzročil nesrečo.«
Pogosti so tudi nepričakovani obrati na koncu zgodb. Literarni subjekti so vsi do zadnjega tako verjetni, da je vsaka zgodba okno v drug do podrobnosti izdelan svet. Vsak pripovedovalec in tudi literarni lik govori s sebi primernim jezikom, bodisi knjižnim jezikom ali slengom, prilagojen je tudi besedni zaklad, kar je najbolj očitno v sopostavitvi sodnika in njegove nedojemljive soproge v Čebulni sodbi. Menjavanje perspektiv je namreč eno izmed prapočel ustvarjalnosti. Nekatere zgodbe so eksperimentalne tudi po obliki, na primer Sto razlag pustote in Sedeminpetdeset poklonov družini očeta in mame, kjer je ob naštevanju pomenov vsak primer nastavek za gradnjo zgodbe. Enako bi lahko dejali tudi za celotno zbirko, saj je vsaka zgodba le nastavek za možne zgodbe, ki bi lahko sledile iz nje. Vabe Tatjane Plevnik so tako res vaba za pisanje.
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Neveljaven email naslov