Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Miša Gams
Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Pesnik, pisatelj ter literarni in filmski kritik Muanis Sinanović je avtor štirih pesniških in treh proznih knjig ter prejemnik številnih nagrad – leta 2012 je prejel nagrado za najboljši prvenec, leta 2021 nagrado kritiško sito, lani pa še Stritarjevo nagrado.
Po esejistično obarvanem delu Beat v svetu, v katerem Muanis Sinanović podaja kritičen pregled sodobne družbe in meri utrip velemest v dobi globalizma, v zbirki devetih kratkih zgodb Na senčni strani blokov v značilnem prepletu realističnega in nadrealističnega pripovednega stila obravnava notranje razdvojenega posameznika, ki mu urbano okolje zrcali lastno odtujenost. Podobno kot že v romanu Anastrofa se v pričujoči kratkoprozni zbirki podaja skozi podzemne predore nezavednega in išče nove, inovativne načine dojemanja prostora in časa. V zadnji zgodbi, ki ima naslov Pobeg, v zvezi s tem zapiše: “V času živim kot v prostoru na impresionistični sliki.”
V zgodbi Razglednica iz mesta džeza, svojevrstnem literarnem kolažu impresionističnih vtisov in doživljajskih povzetkov, se glavni junak nahaja v mestu ogledal, o katerem pravi, da ga je helikopter prestavil iz hribov na jugu. Njegov pogled skupaj s pogledom partnerke “poševno potuje skozi steklo v nebo”, medtem ko njuni srci bobnata v ritmu džeza in otroci pod bloki z metanjem petard “poskušajo ujeti čas za rep”.
V zgodbi Bronja in Brokat se spomini glavnih junakov zlijejo z groteskno podobo apokaliptičnega mesta, za katero se zdi, da je sestavljeno iz računalniških pikslov, ki le še prispevajo k občutku odtujenosti. Tako Brokat izreče: “Včasih se mi zdi, da se nahajam znotraj, da ga poseljujem, a sem vendarle v njem tujec. Odteguje se mi kot rep mačke v otroških igrarijah.” In duhovito doda: “Spomin se upodobi kot prostor. Kar je bilo, je hitrejše od tega, kar je.” Bronja mu odvrne: “Meni se včasih zdi, da so nekatera mesta sestavljena iz pikslov. In morda moje pozorno oko opazi, da kakšen piksel manjka. Je pa premajhen, da bi lahko napako ozavestila. Tam nekje je utripajoče prazno mesto, kjer bi moral biti on, vendar ga ni.”
Inženir, ki se v zgodbi Inženirjeva naloga odpravi v neznano mesto, za katero se zdi, da je obstalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ob pregledovanju starih fotografij ugotovi, da ne more zamrzniti časa in da čas v resnici ne mineva, “temveč soobstaja v zavesti; preteklost ali prihodnost mu pripisujemo malo zaradi svojega omejenega ustroja, dosti pa tudi zato, ker slabe stvari potiskamo v tisto, čemur rečemo preteklost, dobre pa v tisto, čemur pravimo prihodnost…”
Zdi se, da čas ne obstaja niti za štiri brezdomce, ki z vedno istimi frazami in gestami vandrajo po mestu, ne da bi vedeli drug za drugega, dokler se ne znajdejo v nekakšnem podzemnem minotavrovskem labirintu, ki daje vtis, kot da se nahajajo v pisateljevem nezavednem. Prvoosebni protagonist v zgodbi Potovanje v New Haven se znajde v tem mestu, ga primerja z Ljubljano, na koncu pa v domačem stanovanju ženi zastavi pomenljivo vprašanje, kdo sploh je in zakaj ga prenaša, nakar mu ona preprosto odgovori: “Ker imaš odgovor na vprašanje, kdo sem jaz.”
Zdi se, da se Muanis Sinanović v zbirki Na senčni strani blokov prek nenavadnih dialogov loteva temeljnih eksistencialnih vprašanj, ob tem pa poskuša obuditi nek arhetipski spomin, ki ni vezan na specifična čas in prostor, temveč ju poustvarja skozi številne variacije dekonstruktivističnih preigravanj bolj ali manj znanih življenjskih scenarijev. Ob branju njegovih zgodb imamo občutek, kot da bi gledali nadrealistično nanizanko, stkano iz prebliskov “deja vu” in filozofskih uvidov. Čeprav je stil pripovedi sila realističen, na določenih mestih celo dokumentaren, se Sinanovićevi junaki že v naslednjem trenutku lahko znajdejo v nadčasovni dimenziji, nekakšni spominski črni luknji, iz katere se morajo – tako kot protagonist zgodbe Spomini Šefketa Ramadanija – rešiti z rekonstrukcijo nevronske mreže, ki spominja na “lise na starem filmskem traku, ki so močno vtisnjene v spomin, prežete z nekakšnim svetlobnim nadihom”: “Vendar pa so prizori za temi plastmi svetlobe povsem banalni: kos kruha, ki ga subjekt pograbi v trgovini, sosledje dreves med blokoma, množica, ki prečka cesto, vlaki, pogled skozi okno ponoči, lastna stopala med ležanjem v postelji, pomivanje kozarcev.”
To faktografsko in fotografsko nizanje na videz nepomembnih detajlov, ki na prvi pogled ne prispevajo k psihološkemu orisu likov, ustvarja dramaturško uravnoteženo podlago zgodbe, za katero se zdi, da je pisana za bolj poetičnega in filozofsko navdahnjenega kot avanturističnega bralca.
Piše: Miša Gams
Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Pesnik, pisatelj ter literarni in filmski kritik Muanis Sinanović je avtor štirih pesniških in treh proznih knjig ter prejemnik številnih nagrad – leta 2012 je prejel nagrado za najboljši prvenec, leta 2021 nagrado kritiško sito, lani pa še Stritarjevo nagrado.
Po esejistično obarvanem delu Beat v svetu, v katerem Muanis Sinanović podaja kritičen pregled sodobne družbe in meri utrip velemest v dobi globalizma, v zbirki devetih kratkih zgodb Na senčni strani blokov v značilnem prepletu realističnega in nadrealističnega pripovednega stila obravnava notranje razdvojenega posameznika, ki mu urbano okolje zrcali lastno odtujenost. Podobno kot že v romanu Anastrofa se v pričujoči kratkoprozni zbirki podaja skozi podzemne predore nezavednega in išče nove, inovativne načine dojemanja prostora in časa. V zadnji zgodbi, ki ima naslov Pobeg, v zvezi s tem zapiše: “V času živim kot v prostoru na impresionistični sliki.”
V zgodbi Razglednica iz mesta džeza, svojevrstnem literarnem kolažu impresionističnih vtisov in doživljajskih povzetkov, se glavni junak nahaja v mestu ogledal, o katerem pravi, da ga je helikopter prestavil iz hribov na jugu. Njegov pogled skupaj s pogledom partnerke “poševno potuje skozi steklo v nebo”, medtem ko njuni srci bobnata v ritmu džeza in otroci pod bloki z metanjem petard “poskušajo ujeti čas za rep”.
V zgodbi Bronja in Brokat se spomini glavnih junakov zlijejo z groteskno podobo apokaliptičnega mesta, za katero se zdi, da je sestavljeno iz računalniških pikslov, ki le še prispevajo k občutku odtujenosti. Tako Brokat izreče: “Včasih se mi zdi, da se nahajam znotraj, da ga poseljujem, a sem vendarle v njem tujec. Odteguje se mi kot rep mačke v otroških igrarijah.” In duhovito doda: “Spomin se upodobi kot prostor. Kar je bilo, je hitrejše od tega, kar je.” Bronja mu odvrne: “Meni se včasih zdi, da so nekatera mesta sestavljena iz pikslov. In morda moje pozorno oko opazi, da kakšen piksel manjka. Je pa premajhen, da bi lahko napako ozavestila. Tam nekje je utripajoče prazno mesto, kjer bi moral biti on, vendar ga ni.”
Inženir, ki se v zgodbi Inženirjeva naloga odpravi v neznano mesto, za katero se zdi, da je obstalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ob pregledovanju starih fotografij ugotovi, da ne more zamrzniti časa in da čas v resnici ne mineva, “temveč soobstaja v zavesti; preteklost ali prihodnost mu pripisujemo malo zaradi svojega omejenega ustroja, dosti pa tudi zato, ker slabe stvari potiskamo v tisto, čemur rečemo preteklost, dobre pa v tisto, čemur pravimo prihodnost…”
Zdi se, da čas ne obstaja niti za štiri brezdomce, ki z vedno istimi frazami in gestami vandrajo po mestu, ne da bi vedeli drug za drugega, dokler se ne znajdejo v nekakšnem podzemnem minotavrovskem labirintu, ki daje vtis, kot da se nahajajo v pisateljevem nezavednem. Prvoosebni protagonist v zgodbi Potovanje v New Haven se znajde v tem mestu, ga primerja z Ljubljano, na koncu pa v domačem stanovanju ženi zastavi pomenljivo vprašanje, kdo sploh je in zakaj ga prenaša, nakar mu ona preprosto odgovori: “Ker imaš odgovor na vprašanje, kdo sem jaz.”
Zdi se, da se Muanis Sinanović v zbirki Na senčni strani blokov prek nenavadnih dialogov loteva temeljnih eksistencialnih vprašanj, ob tem pa poskuša obuditi nek arhetipski spomin, ki ni vezan na specifična čas in prostor, temveč ju poustvarja skozi številne variacije dekonstruktivističnih preigravanj bolj ali manj znanih življenjskih scenarijev. Ob branju njegovih zgodb imamo občutek, kot da bi gledali nadrealistično nanizanko, stkano iz prebliskov “deja vu” in filozofskih uvidov. Čeprav je stil pripovedi sila realističen, na določenih mestih celo dokumentaren, se Sinanovićevi junaki že v naslednjem trenutku lahko znajdejo v nadčasovni dimenziji, nekakšni spominski črni luknji, iz katere se morajo – tako kot protagonist zgodbe Spomini Šefketa Ramadanija – rešiti z rekonstrukcijo nevronske mreže, ki spominja na “lise na starem filmskem traku, ki so močno vtisnjene v spomin, prežete z nekakšnim svetlobnim nadihom”: “Vendar pa so prizori za temi plastmi svetlobe povsem banalni: kos kruha, ki ga subjekt pograbi v trgovini, sosledje dreves med blokoma, množica, ki prečka cesto, vlaki, pogled skozi okno ponoči, lastna stopala med ležanjem v postelji, pomivanje kozarcev.”
To faktografsko in fotografsko nizanje na videz nepomembnih detajlov, ki na prvi pogled ne prispevajo k psihološkemu orisu likov, ustvarja dramaturško uravnoteženo podlago zgodbe, za katero se zdi, da je pisana za bolj poetičnega in filozofsko navdahnjenega kot avanturističnega bralca.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje
Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov