Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dolga stoletja je bil ris, ta samotarski gozdni lovec z značilnimi čopki na konicah uhljev, razširjen v gozdovih po vsej Evropi, z graditvijo cest, mest in človekovim poseganjem v naravo na sploh pa se je življenjski prostor največje evropske divje mačke močno skrčil. Ob začetku dvajsetega stoletja je bil obstoj risa že močno ogrožen, na več predelih – tudi pri nas – pa je lokalna populacija celo izumrla in človeška intervencija je bila neizbežna. Zakaj je evrazijski ris, ki ga od sredine prejšnjega stoletja sistematično ponovno doseljujejo, tako zelo pomemben za ves ekosistem evropskih gozdov, in za kako čudovito žival gre, osvetljuje celovečerni dokumentarni film Laurenta Geslina Ris. Francoski fotograf, režiser in scenarist se je na filmski lov za enim najbolj skrivnostnih prebivalcev evropskih gozdov podal v osrčju švicarskega pogorja Jura, kjer se je neke pomladi zaslišal risov paritveni klic …
Da bi zares lahko doumeli naravo in medsebojno dinamiko vseh njenih skritih prebivalcev, je nujna predvsem potrpežljivost in Geslin je pri tem izvrsten. Nikamor se mu ne mudi, gibanju risje družine, na katero je naletel, sledi strpno in z umirjeno distanco, ravno prav blizu, da ne zamudi nič zanimivega, a hkrati dovolj oddaljen, da ne zmoti njihovega ritma. Skrit za drevesnimi debli med oprezanjem za risinjo z mladiči ali risom, ki vedno znova utrjuje meje svojega teritorija, skoraj mimogrede opazi tudi druge živali in njihovo pestro sobivanje se počasi preplete v smiseln vzorec življenja v gozdu. Življenja, v katerem je v ospredju boj za preživetje, a tudi drobne lepote, vidne le pozornemu očesu. In Geslinovo fotografsko oko je pri tem izjemno – lepote, ki jih z umirjenim glasom, polnem iskrenega navdušenja, sproti tudi sam komentira, gledalcu pričarajo resnično gozdno pravljico. Posebej pohvalno pri tem je, da kljub izjemni naklonjenosti, ki jo očitno čuti do svojih opazovancev, iz njihovega življenja ne ustvarja pretirane senzacije. Najsi gre za radosti odraščanja mladičev ali za nezakoniti lov, ki konča življenje enega od njih, pripoved ostaja prizemljena in stvarna – kakršna narava v resnici tudi je.
Dokumentarni film Ris, ob katerem so v Kinodvoru pripravili tudi poučen spremljevalni program, je namenjen otrokom, starejšim od osem let, s svojo naravno dinamičnostjo, ki vsebuje elemente vseh filmskih žanrov od romance do trilerja, pa bo kot nežen opomnik, česa zares ne smemo izgubiti, očaral tudi odrasle gledalce.
Dolga stoletja je bil ris, ta samotarski gozdni lovec z značilnimi čopki na konicah uhljev, razširjen v gozdovih po vsej Evropi, z graditvijo cest, mest in človekovim poseganjem v naravo na sploh pa se je življenjski prostor največje evropske divje mačke močno skrčil. Ob začetku dvajsetega stoletja je bil obstoj risa že močno ogrožen, na več predelih – tudi pri nas – pa je lokalna populacija celo izumrla in človeška intervencija je bila neizbežna. Zakaj je evrazijski ris, ki ga od sredine prejšnjega stoletja sistematično ponovno doseljujejo, tako zelo pomemben za ves ekosistem evropskih gozdov, in za kako čudovito žival gre, osvetljuje celovečerni dokumentarni film Laurenta Geslina Ris. Francoski fotograf, režiser in scenarist se je na filmski lov za enim najbolj skrivnostnih prebivalcev evropskih gozdov podal v osrčju švicarskega pogorja Jura, kjer se je neke pomladi zaslišal risov paritveni klic …
Da bi zares lahko doumeli naravo in medsebojno dinamiko vseh njenih skritih prebivalcev, je nujna predvsem potrpežljivost in Geslin je pri tem izvrsten. Nikamor se mu ne mudi, gibanju risje družine, na katero je naletel, sledi strpno in z umirjeno distanco, ravno prav blizu, da ne zamudi nič zanimivega, a hkrati dovolj oddaljen, da ne zmoti njihovega ritma. Skrit za drevesnimi debli med oprezanjem za risinjo z mladiči ali risom, ki vedno znova utrjuje meje svojega teritorija, skoraj mimogrede opazi tudi druge živali in njihovo pestro sobivanje se počasi preplete v smiseln vzorec življenja v gozdu. Življenja, v katerem je v ospredju boj za preživetje, a tudi drobne lepote, vidne le pozornemu očesu. In Geslinovo fotografsko oko je pri tem izjemno – lepote, ki jih z umirjenim glasom, polnem iskrenega navdušenja, sproti tudi sam komentira, gledalcu pričarajo resnično gozdno pravljico. Posebej pohvalno pri tem je, da kljub izjemni naklonjenosti, ki jo očitno čuti do svojih opazovancev, iz njihovega življenja ne ustvarja pretirane senzacije. Najsi gre za radosti odraščanja mladičev ali za nezakoniti lov, ki konča življenje enega od njih, pripoved ostaja prizemljena in stvarna – kakršna narava v resnici tudi je.
Dokumentarni film Ris, ob katerem so v Kinodvoru pripravili tudi poučen spremljevalni program, je namenjen otrokom, starejšim od osem let, s svojo naravno dinamičnostjo, ki vsebuje elemente vseh filmskih žanrov od romance do trilerja, pa bo kot nežen opomnik, česa zares ne smemo izgubiti, očaral tudi odrasle gledalce.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Ivan Lotrič.
Na sporedu so bili standardni odlomki železnega opernega repertoarja kot je v navadi na tovrstnih koncertih. Sicer pa je bilo vabilo na ljubljanski festival prvo, ki ga je operni par prejel v času pandemije.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov