Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Poleg tega, da je Primož Repar, pesnik in filozof, urednik in založnik ter organizator najrazličnejših mednarodnih znanstvenih in kulturnih simpozijev, izdal več kot sedemnajst pesniških zbirk, se lahko pohvali tudi s številnimi prevodi Kierkegaardovih del in z doktorsko disertacijo z naslovom Kierkegaard: Vprašanje izbire in eksistencialna komunikacija. V pesniški zbirki z naslovom Pot z Unij in naprej ga omenja skupaj s filozofom Diogenom in revolucionarjem Che Guevaro ter pri tem večkrat izpostavi osrednji pojem njegove filozofije – danski izraz “salighed”. Pesnik ga označuje kot nekaj vmesnega med blaženostjo in blaznostjo: “Najnesrečnejši je najsrečnejši. / Kierkegaardova dialektika.” Čeprav se Primož Repar kot avtor zbirke ne izpostavlja neposredno, temveč prek psevdonima Zdrav Ko Riba, v uvodniku piše o sebi kot o tretji osebi, ki jo naključno sreča na otoku, “kako hodi ob pomolu navsezgodaj zjutraj sem ter tja kot kak Diogen”. Poznavalec Reparjevih haikujev že v prvih verzih prepozna njegov značilni slog, ki se tokrat še bolj oklepa na videz nepomembnih detajlov, ki pa lahko z nedolžnim zamahom metuljevih kril pripeljejo do eksistencialne revolucije. Že v uvodu imamo vtis, da se lirični subjekt poslavlja od Unij; na trajektu, ki odhaja proti Reki zapisuje še zadnje vtise z otoka, ki postaja vse manjši – in tudi trivrstične pesmi tu in tam odstopijo prostor dvovrstičnim, a se kar nekako zdi, da tudi te postajajo predolge in da pesniški minimalizem še ni rekel zadnje besede. Pesnik se v istem hipu poslavlja od samote in norosti, ki ju je užil na redko poseljenem otoku, ter se veseli srečanja z izbranko: “Nenadoma vztrepetam. / Ali me boš še / objela v Ljubljani?” In nekoliko pozneje: “Prihod v Ljubljano. Ničesar / več nimam v žepu razen / ljubezni.” V nadaljevanju se spomini na Unije, h katerim se vsakič znova vrača, kot da bi iskal stik z materjo, prepletajo s spomini na psihiatrično bolnišnico, kjer s pazniki igra pingpong in se skupaj s kuharjem sprašuje, kam kdo spada: “Eni ste za odprtega, / večina za zaprtega, pravi / mojster kuhar” ter si v nadaljevanju sam odgovori na retorično vprašanje: “ko se zaupaš psihiatru, si / napravil harakiri”. Bralec se tako utemeljeno vpraša ali ni morebiti potovanje naprej od Unij simbolično potovanje onstran enosti, ki je ni mogoče uzreti in doživeti z racionalnim umom, temveč zgolj takrat, ko doživiš napad blaznosti in se svet prikaže v neobremenjeni luči. Pesniška zbirka Pot z Unij in naprej ni ne zbirka haikujev ne literarni potopis ne dnevnik filozofskih samorefleksij, čeprav bi jo lahko umestili v vmesni prostor med vsem trojim. Gre za glas vpijočega v puščavi, ki se zaveda, da je ves svet postal umobolnica lucidnih norcev, ki so se “sneli z verige” in jih niti zblojeni Diogen niti sistematični Kierkegaard ne moreta več držati na vajetih. Preostane mu le semantična igra z besedami, ki se kaže na eni strani v vključevanju starega pravoslavnega izraza za božansko norost (»jurodiv«), na drugi pa v podajanju zvočnih asociacij: “Morda sem ga / Polomil. Zlomil. Ulomil. / Kesam se.” V kratki, a nadvse izčrpni spremni besedi Petra Koršič piše, da se “zveze in vezi med ljudmi, stvarmi, logično in standardno povezanimi členi razvezujejo, razpuščajo, rahljajo, razkrajajo, razpadajo in tudi vsaj začasno razpadejo.” Posledica tega je tudi razpustitev avtorjevega imena (Zdrav Ko Riba) in lirskega subjekta kot tudi razpustitev pesniške oblike, ki iz haikuja zdrsne v razpad nizov besed brez veznikov. Predzadnji del zbirke Pot z Unij in naprej Repar posveča znancem in še neznanim prijateljem – imenuje jih “dobri ljudje” in “posamičnice – v pesmi pa vpleta refleksije iz vsakdanjega življenja. V zadnjem razdelku z naslovom Haigaikona strip se vrne k svoji priljubljeni pesniški obliki – haikuju, ki ga mojstrsko obvlada: “Žalostni haiku / le zakaj so se prelomile / peruti ptiča v letu?” Čeprav je sintagma pesmi v slovenščini povsem drugačna od angleškega prevoda, pa je tudi iz vidika strukturalistične analize poučno opazovati soodnosnost dveh jezikov in njuno medsebojno igro. Nedvomno nam pesniška zbirka Pot z Unij in naprej podaja v razmislek številne iztočnice, asociacije in filozofske silogizme, ki so na nek način prerasli obliko haikuja, čeprav so v veliki meri postali še krajši. Naj na koncu zaključimo z eno izmed Reparjevih pesniških za-misli: “Igrajmo se do / bridkega konca sveta / ali pa ga rešimo”. Ko bi le bilo tako enostavno ...