Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Iztok Ilich,
bere: Aleksander Golja.
Naslov obsežne monografije etnologa in kulturnega antropologa Ambroža Kvartiča Od imena do spomina bralca prvi hip morda pusti v negotovosti, podnaslov Šege, navade in obredi življenjskega kroga na Slovenskem pa takoj pojasni, katera mejnika označujeta oba samostalnika: začetek življenja, ko otrok po rojstvu s krstom postane nekdo, in smrt, ko se pokojnik s poslednjim slovesom preseli v spomin.
Takoj na začetku avtor pojasni za razumevanje napisanega pomembno razliko med šego in navado. V obeh primerih gre za ustaljena, ponavljajoča se opravila, dejanja oziroma ravnanja posameznika ali skupine, ki ob prazničnih priložnostih usmerjajo, urejajo in osmišljajo človekovo vedênje v intimnem in javnem prostoru, vendar so opazni tudi drugačni poudarki. Navade namreč opisujejo le ponavljajoča se dejanja brez simbolne globine, medtem ko so šege tista ponavljajoča se ustaljena, tudi obvezujoča dejanja, ki z uporabo simbolov vzpostavljajo in utrjujejo družbene odnose in tudi religiozni odnos s presežnim oziroma z naravo. »Šege,« dodaja Kvartič, »so tako lahko tudi »obrambnega značaja pred škodoželjnimi silami, čarajo rodovitnost in srečo ter kličejo blagoslov in zdravje na ljudi in imetje.« Oboje se nenehno spreminja, prilagaja in tone v pozabo, toda če šega »izgubi globljo simbolno vsebino, se lahko v času in prostoru spremeni v navado.«
Lok med začetkom in koncem življenja, ki so ga manj celovito, bolj omejeno na posamezne teme in lokalne značilnosti, obravnavali tudi nekateri drugi raziskovalci, je Ambrož Kvartič v knjigi Od imena do spomina smiselno razdelil na 14 postaj, poglavij, o prav tolikih pomembnih dogodkih v običajnem življenjskem ciklu. Vsi po vrsti so zanj življenjske prelomnice oziroma pomembni »trenutki simbolnega prehajanja iz ene življenjske vloge v drugo, iz enega družbenega položaja v drugega«.
Povzdigovanje teh posebnih življenjskih trenutkov onkraj okvirov vsakdana, kar je naloga z njimi povezanih šeg, zna biti za opazovalca, še opozarja avtor, v izvedbi nevsakdanje, nenavadno, celo bizarno. Lahko gre za izmenjavo daril, polaganje rok, polivanje z vodo pa tudi za poniževanje in trpinčenje kandidatov za vzpon na neko višjo raven, kar pa je »vedno treba razumeti v kontekstu vsakokratne kulturne stvarnosti – v njej so ta dejanja napolnjena s simbolno močjo, ki jim jo pripisuje neka kultura oziroma družba«. Pri obredih, ki simbolno zaznamujejo prehod iz enega družbenega položaja v drugega, po navadi višjega, ima dogajanje, še opozarja avtor, praviloma tri stopnje: fazo ločitve, fazo prehoda in fazo ponovne vključitve na drugi ravni.
Ambrož Kvartič vidi najpomembnejše mejnike v življenjskem krogu v rojstvu, poroki in smrti, preostali pa so udeležba v verskih obredih, kot sta prvo obhajilo in birma, in v skupnostih in organizacijah, ki zaznamujejo življenje otrok in mladine, na primer pionirska prisega, članstvo pri skavtih, tabornikih in v športnih društvih, maturantski ples in parada, brucovanje ter pozneje – zdaj že nekoliko pozabljeni – odhodi nabornikov na služenje vojaške obveznosti z okrašenimi vozovi, kar je bilo zlasti na podeželju pravi praznik. Zanimivo je tudi posebno poglavje o duhovništvu in redovništvu. Po drugi strani v novejšem času predvsem v urbanem okolju stopa v ospredje povečana skrb za živalske ljubljenčke, ki dobivajo imena in postajajo tako rekoč družinski člani. Podobno vztrajajo mnoge pustne šege in se vračajo, seveda posodobljene, tudi nekatere nekdanje predporočne šege, kot je postavljanje šrange in nalaganje drugih težkih nalog ženinu, čemur sledi cerkvena ali le civilna poroka. Ob teh priložnostih gre večinoma, čeprav sta v središču šeg posameznik ali par, za izrazito kolektivna dejanja.
Hkrati z odkrivanjem in spremljanjem novih šeg in navad, ki jim je v vseh odtenkih izpeljav včasih že težko slediti, Ambrož Kvartič, kar je posebno dragoceno, posveča pozornost tudi nekaterim šegam in obredom, ki danes niso več živi, a povsod še niso povsem pozabljeni. To velja predvsem za vrsto tabujev, povezanih s spočetjem, nosečnostjo in rojevanjem, ki jim današnja večja razgledanost deklet in žena tudi na podeželju jemlje nekdanjo moč. Še pred slabim stoletjem je bil na primer splošno razširjen obred vpeljevanja matere, ki je ženskam narekoval, da se trideset ali štirideset dni po porodu v cerkvi podvržejo obredu simbolnega očiščenja in vrnitve v skupnost. Zaradi nečistosti naj bi bile namreč matere do takrat izpostavljene delovanju zlih sil in zato izobčene iz cerkvenega in družbenega občestva.
Posebnost Kvartičevega pristopa v knjigi Od imena do spomina je tudi pravilo, da vsako poglavje uvede premišljeno izbrana umetna ali ljudska pesem, ki je tako kot pomembnejši citati natisnjena v rdeči barvi. Tudi objavljeno slikovno gradivo, deloma iz domačega arhiva, ni le všečna likovna spremljava, temveč se z detajli na posebni in osebni ravni navezuje na vsebino.
Piše: Iztok Ilich,
bere: Aleksander Golja.
Naslov obsežne monografije etnologa in kulturnega antropologa Ambroža Kvartiča Od imena do spomina bralca prvi hip morda pusti v negotovosti, podnaslov Šege, navade in obredi življenjskega kroga na Slovenskem pa takoj pojasni, katera mejnika označujeta oba samostalnika: začetek življenja, ko otrok po rojstvu s krstom postane nekdo, in smrt, ko se pokojnik s poslednjim slovesom preseli v spomin.
Takoj na začetku avtor pojasni za razumevanje napisanega pomembno razliko med šego in navado. V obeh primerih gre za ustaljena, ponavljajoča se opravila, dejanja oziroma ravnanja posameznika ali skupine, ki ob prazničnih priložnostih usmerjajo, urejajo in osmišljajo človekovo vedênje v intimnem in javnem prostoru, vendar so opazni tudi drugačni poudarki. Navade namreč opisujejo le ponavljajoča se dejanja brez simbolne globine, medtem ko so šege tista ponavljajoča se ustaljena, tudi obvezujoča dejanja, ki z uporabo simbolov vzpostavljajo in utrjujejo družbene odnose in tudi religiozni odnos s presežnim oziroma z naravo. »Šege,« dodaja Kvartič, »so tako lahko tudi »obrambnega značaja pred škodoželjnimi silami, čarajo rodovitnost in srečo ter kličejo blagoslov in zdravje na ljudi in imetje.« Oboje se nenehno spreminja, prilagaja in tone v pozabo, toda če šega »izgubi globljo simbolno vsebino, se lahko v času in prostoru spremeni v navado.«
Lok med začetkom in koncem življenja, ki so ga manj celovito, bolj omejeno na posamezne teme in lokalne značilnosti, obravnavali tudi nekateri drugi raziskovalci, je Ambrož Kvartič v knjigi Od imena do spomina smiselno razdelil na 14 postaj, poglavij, o prav tolikih pomembnih dogodkih v običajnem življenjskem ciklu. Vsi po vrsti so zanj življenjske prelomnice oziroma pomembni »trenutki simbolnega prehajanja iz ene življenjske vloge v drugo, iz enega družbenega položaja v drugega«.
Povzdigovanje teh posebnih življenjskih trenutkov onkraj okvirov vsakdana, kar je naloga z njimi povezanih šeg, zna biti za opazovalca, še opozarja avtor, v izvedbi nevsakdanje, nenavadno, celo bizarno. Lahko gre za izmenjavo daril, polaganje rok, polivanje z vodo pa tudi za poniževanje in trpinčenje kandidatov za vzpon na neko višjo raven, kar pa je »vedno treba razumeti v kontekstu vsakokratne kulturne stvarnosti – v njej so ta dejanja napolnjena s simbolno močjo, ki jim jo pripisuje neka kultura oziroma družba«. Pri obredih, ki simbolno zaznamujejo prehod iz enega družbenega položaja v drugega, po navadi višjega, ima dogajanje, še opozarja avtor, praviloma tri stopnje: fazo ločitve, fazo prehoda in fazo ponovne vključitve na drugi ravni.
Ambrož Kvartič vidi najpomembnejše mejnike v življenjskem krogu v rojstvu, poroki in smrti, preostali pa so udeležba v verskih obredih, kot sta prvo obhajilo in birma, in v skupnostih in organizacijah, ki zaznamujejo življenje otrok in mladine, na primer pionirska prisega, članstvo pri skavtih, tabornikih in v športnih društvih, maturantski ples in parada, brucovanje ter pozneje – zdaj že nekoliko pozabljeni – odhodi nabornikov na služenje vojaške obveznosti z okrašenimi vozovi, kar je bilo zlasti na podeželju pravi praznik. Zanimivo je tudi posebno poglavje o duhovništvu in redovništvu. Po drugi strani v novejšem času predvsem v urbanem okolju stopa v ospredje povečana skrb za živalske ljubljenčke, ki dobivajo imena in postajajo tako rekoč družinski člani. Podobno vztrajajo mnoge pustne šege in se vračajo, seveda posodobljene, tudi nekatere nekdanje predporočne šege, kot je postavljanje šrange in nalaganje drugih težkih nalog ženinu, čemur sledi cerkvena ali le civilna poroka. Ob teh priložnostih gre večinoma, čeprav sta v središču šeg posameznik ali par, za izrazito kolektivna dejanja.
Hkrati z odkrivanjem in spremljanjem novih šeg in navad, ki jim je v vseh odtenkih izpeljav včasih že težko slediti, Ambrož Kvartič, kar je posebno dragoceno, posveča pozornost tudi nekaterim šegam in obredom, ki danes niso več živi, a povsod še niso povsem pozabljeni. To velja predvsem za vrsto tabujev, povezanih s spočetjem, nosečnostjo in rojevanjem, ki jim današnja večja razgledanost deklet in žena tudi na podeželju jemlje nekdanjo moč. Še pred slabim stoletjem je bil na primer splošno razširjen obred vpeljevanja matere, ki je ženskam narekoval, da se trideset ali štirideset dni po porodu v cerkvi podvržejo obredu simbolnega očiščenja in vrnitve v skupnost. Zaradi nečistosti naj bi bile namreč matere do takrat izpostavljene delovanju zlih sil in zato izobčene iz cerkvenega in družbenega občestva.
Posebnost Kvartičevega pristopa v knjigi Od imena do spomina je tudi pravilo, da vsako poglavje uvede premišljeno izbrana umetna ali ljudska pesem, ki je tako kot pomembnejši citati natisnjena v rdeči barvi. Tudi objavljeno slikovno gradivo, deloma iz domačega arhiva, ni le všečna likovna spremljava, temveč se z detajli na posebni in osebni ravni navezuje na vsebino.
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Hrvaško narodno gledališče (HNK) Drama Zagreb / Premiera 19.10.2019 Prevod iz angleščine: Patricija Vodopija Deli Sofoklove Antigone v prevodu Lade Kaštelan Režiserka: Angela Richter Dramaturginja: Mirna Rustemović Scenograf: Peter Baur Kostumograf: Silvio Vujičić Video: Jonas Link Oblikovalec zvoka: Bojan Gagić Asistentki režiserke: Vedrana Klepica, Morana Novosel Asistentka scenografa: Andrea Lipej Asistentka kostumografa: Ana Mikulić Nastopajoči: Iva Mihalić, Luca Anić, Mislav Čavajda, Filip Vidović, Silvio Vovk, Barbara Vicković, Alma Prica, Vanja Matujec, Alen Šalinović, Kristijan Potočki, Tesa Litvan, Tin Rožman, Matic Zakonjšek (pevec) Zbor Opere Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb Zborovodja: Luka Vukšić Glasbena korepetitorica: Nina Cossetto Antigonin mit ima številna življenja, bodisi v neusahljivih gledaliških uprizoritvah, bodisi dramskih besedilih in celo teoretskih razmislekih. Sinočnja premiera Antigone v režiji Angele Richter, ki jo je po naročilu Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu napisal filozof Slavoj Žižek, se poigrava prav z njenimi alternativnimi konci. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mara Bratoš
Neveljaven email naslov