Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Muanis Sinanović,
bere Jure Franko.
Lahko bi rekli, da je slovenska literarna kritika v krizi. Po eni strani je tako od znotraj kot od zunaj ogrožena samobitnost poklica kritika kot sprotnega bralca in analitika literarne produkcije, po drugi pa je vedno manj daljših študij ali esejev, ki skušajo analizirati širše trende in globinske tokove sodobne književnosti. Manko najbolj sistematično nadomeščajo knjige LUD Literatura in prav v tej založbi je izšla tudi knjiga štirih daljših besedil profesorja Alena Širce Želo pesmi: študije o slovenski poeziji.
V prvem besedilu Filozofske prvine v slovenski poeziji skuša avtor razbirati filozofsko ozadje pri pesnikih od Prešerna do Jerneja Zupaniča. Esej sicer vsebuje nekaj zanimivih opazk, vendar razočara s svojo splošnostjo. Avtor sam priznava, da gre zgolj za skico in bi podrobnejšo študijo veljajo izvesti kdaj v prihodnje, vendar to ne deluje prepričljivo, saj imamo občutek, da se želi teksta čimprej znebiti in ne ve, kam bi ga bilo smiselno zapeljati.
Začetek slovenskega pesniškega ekspresionizma je nekoliko bolj ambiciozno besedilo, ki se ukvarja z literarnimi teorijami o pesniškem ekspresionizmu ter jih vrednoti skozi lastno perspektivo, pri tem pa pride tudi do določenega zaključka oziroma sodbe. Pritegne vpenjanje različnih teorij v skupno območje, s čimer se bogatita znanje in interpretacija bralcev, ki ne pripadajo krogu literarnih teoretikov, čeprav se vprašanje o ekspresionizmu ravno tem lahko zazdi pretirano sholastično.
Naslednji esej je po naši presoji najboljši. Nedoločljivost v poeziji Tomaža Šalamuna je interpretacija duhovnih prvin v pesmih pred nekaj leti umrlega avantgardista, ki mu je med bralci in sledilci uspelo zgraditi kult. S pomočjo Derridajevega koncepta in številnih verzov Širca pride do pomembnega zaključka o izmuzljivosti – natančneje: nedoločljivosti – te poezije, ki se stalno umika interpretaciji. Iz teh zaključkov bi se brzčas dalo izhajati v vrednotenju Šalamunovega kulta in njegovega opusa tudi v prihodnjih letih.
Prav tako zanimiv je prispevek Geneologija vsakdanjosti: slovenska pesniška poezija v tranziciji. Ukvarja se s posebnim fenomenom v moderni zgodovini slovenske poezije, namreč z obratom k vsakdanjemu življenju po zgledu urbane ameriške poezije konec osemdesetih oziroma v devetdesetih. Ta obrat je večinoma značilen za skupino pesnikov in pesnic današnje srednje generacije. Esej je zastavljen enciklopedično; po uvodni obravnavi zgodovinskega ozadja pojava se spusti v krajše opise oziroma obdelave posameznih opusov po imenih. Izbor perspektive in razumevanje literarne ideologije sta zanimiva. Podobno kot pri tekstu o Tomažu Šalamunu pa imamo vtis, da bi se dalo tudi to besedilo še razširiti in priti do daljnosežnih spoznanj, tudi z upoštevanjem političnega nezavednega.
Žal se takšnih analiz pri nas premalo lotevamo, morda tudi zato, ker objektivne okoliščine scene na vsakdanji ravni osebno prepletajo avtorje, profesorje, urednike in kritike, profesionalni vložek pa je, hočemo ali nočemo, tudi osebni. Zato se včasih zgodi, da bi potrebovali neko praktično nemogočo perspektivo notranjega Drugega. Samorazumevanje je pretirano razdvojeno na to, kako se, pogosto idealistično, razumemo sami, in kako nas, tudi pogosto idealistično, kot nekakšno prisrčno kurizioteto, razumejo drugi.
Želo pesmi je knjiga, ki ima dober namen in je v svoji izbiri tem večinoma izvirna. Vendar pa izvedba niha. Če imamo prvi tekst lahko za skico, ki bi si v knjižni obravnavi zaslužila dodelavo, je najboljši soliden prvi korak k določeni interpretaciji. Profesorja Alena Širco kot budnega spremljevalca sodobnega pesniškega dogajanja na Slovenskem tako lahko spodbudimo, da se esejev v prihodnje loti bolj udarno in suvereno izrabi potenciale, iz katerih črpa.
Piše: Muanis Sinanović,
bere Jure Franko.
Lahko bi rekli, da je slovenska literarna kritika v krizi. Po eni strani je tako od znotraj kot od zunaj ogrožena samobitnost poklica kritika kot sprotnega bralca in analitika literarne produkcije, po drugi pa je vedno manj daljših študij ali esejev, ki skušajo analizirati širše trende in globinske tokove sodobne književnosti. Manko najbolj sistematično nadomeščajo knjige LUD Literatura in prav v tej založbi je izšla tudi knjiga štirih daljših besedil profesorja Alena Širce Želo pesmi: študije o slovenski poeziji.
V prvem besedilu Filozofske prvine v slovenski poeziji skuša avtor razbirati filozofsko ozadje pri pesnikih od Prešerna do Jerneja Zupaniča. Esej sicer vsebuje nekaj zanimivih opazk, vendar razočara s svojo splošnostjo. Avtor sam priznava, da gre zgolj za skico in bi podrobnejšo študijo veljajo izvesti kdaj v prihodnje, vendar to ne deluje prepričljivo, saj imamo občutek, da se želi teksta čimprej znebiti in ne ve, kam bi ga bilo smiselno zapeljati.
Začetek slovenskega pesniškega ekspresionizma je nekoliko bolj ambiciozno besedilo, ki se ukvarja z literarnimi teorijami o pesniškem ekspresionizmu ter jih vrednoti skozi lastno perspektivo, pri tem pa pride tudi do določenega zaključka oziroma sodbe. Pritegne vpenjanje različnih teorij v skupno območje, s čimer se bogatita znanje in interpretacija bralcev, ki ne pripadajo krogu literarnih teoretikov, čeprav se vprašanje o ekspresionizmu ravno tem lahko zazdi pretirano sholastično.
Naslednji esej je po naši presoji najboljši. Nedoločljivost v poeziji Tomaža Šalamuna je interpretacija duhovnih prvin v pesmih pred nekaj leti umrlega avantgardista, ki mu je med bralci in sledilci uspelo zgraditi kult. S pomočjo Derridajevega koncepta in številnih verzov Širca pride do pomembnega zaključka o izmuzljivosti – natančneje: nedoločljivosti – te poezije, ki se stalno umika interpretaciji. Iz teh zaključkov bi se brzčas dalo izhajati v vrednotenju Šalamunovega kulta in njegovega opusa tudi v prihodnjih letih.
Prav tako zanimiv je prispevek Geneologija vsakdanjosti: slovenska pesniška poezija v tranziciji. Ukvarja se s posebnim fenomenom v moderni zgodovini slovenske poezije, namreč z obratom k vsakdanjemu življenju po zgledu urbane ameriške poezije konec osemdesetih oziroma v devetdesetih. Ta obrat je večinoma značilen za skupino pesnikov in pesnic današnje srednje generacije. Esej je zastavljen enciklopedično; po uvodni obravnavi zgodovinskega ozadja pojava se spusti v krajše opise oziroma obdelave posameznih opusov po imenih. Izbor perspektive in razumevanje literarne ideologije sta zanimiva. Podobno kot pri tekstu o Tomažu Šalamunu pa imamo vtis, da bi se dalo tudi to besedilo še razširiti in priti do daljnosežnih spoznanj, tudi z upoštevanjem političnega nezavednega.
Žal se takšnih analiz pri nas premalo lotevamo, morda tudi zato, ker objektivne okoliščine scene na vsakdanji ravni osebno prepletajo avtorje, profesorje, urednike in kritike, profesionalni vložek pa je, hočemo ali nočemo, tudi osebni. Zato se včasih zgodi, da bi potrebovali neko praktično nemogočo perspektivo notranjega Drugega. Samorazumevanje je pretirano razdvojeno na to, kako se, pogosto idealistično, razumemo sami, in kako nas, tudi pogosto idealistično, kot nekakšno prisrčno kurizioteto, razumejo drugi.
Želo pesmi je knjiga, ki ima dober namen in je v svoji izbiri tem večinoma izvirna. Vendar pa izvedba niha. Če imamo prvi tekst lahko za skico, ki bi si v knjižni obravnavi zaslužila dodelavo, je najboljši soliden prvi korak k določeni interpretaciji. Profesorja Alena Širco kot budnega spremljevalca sodobnega pesniškega dogajanja na Slovenskem tako lahko spodbudimo, da se esejev v prihodnje loti bolj udarno in suvereno izrabi potenciale, iz katerih črpa.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.
Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu
Neveljaven email naslov